Jedro

V upravnem sporu zaradi priznanja statusa žrtve vojnega nasilja dediči ne morejo nadaljevati postopka, ker gre za osebno pravico, ki ni podedljiva.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Celju, št. U 51/99-5 z dne 25.9.2001 se razveljavi in tožba zavrže.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 25.2.1999. S to je tožena stranka v postopku revizije odpravila odločbo Upravne enote V., s katero je ta tožnici priznala status in pravice žrtve vojnega nasilja - begunke in odločila, da se ji status in pravice ne priznajo.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje soglaša s toženo stranko, da glede na dejansko stanje, ugotovljeno v upravnem postopku in glede na določbi 1. in 2. člena Zakona o žrtvah vojenga nasilja, veljavni v času odločanja upravnega organa prve stopnje (ZZVN, Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96 in 70/97) tožnici statusa in pravic žrtve vojnega nasilja - begunke, ni mogoče priznati. V postopku je bilo namreč ugotovljeno in to ni sporno, da je okupator zaradi sodelovanja tožničinega očeta z NOB, izvedel povračilne ukrepe zoper tožnico in njeno družino in sicer jih je nasilno pregnal z doma, njihovo hišo pa požgal. Tako dejansko stanje pa je podlaga za priznanje statusa begunke šele po določbi novele ZZVN-D, objavljene v Uradnem listu RS, št. 43/99, ki je začela veljati dne 19.6.1999. Zoper navedeno sodbo sta pritožbo vložili tožničini pravni naslednici - njeni hčerki.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena zaradi naslednjih razlogov: Po določbi 80. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP/99), ki se v skladu z določbo 16. člena ZUS primerno uporablja za vsa vprašanja postopka, ki niso urejena s tem zakonom, mora sodišče ves čas postopka po uradni dolžnosti paziti, ali je tisti, ki nastopa kot stranka, lahko pravdna stranka in ali je pravdno sposoben. Po določbi 1. odstavka 76. člena ZPP je lahko pravdna stranka vsaka fizična in pravna oseba. S to določbo se ZPP sklicuje na pravila materialnega prava o tem, kdo je fizična in kdo pravna oseba. Sposobnost biti stranka zato ustreza pojmu pravne sposobnosti na področju materialnega prava, torej sposobnost biti nosilec pravic in obveznosti. Fizična oseba jo pridobi z rojstvom, izgubi pa s smrtjo. Po določbi 81. člena ZPP sodišče, če ugotovi, da tisti, ki nastopa kot stranka, ne more biti pravdna stranka, pa se da ta pomanjkljivost odpraviti, zahteva od tožeče stranke, naj popravi v tožbi, kar je treba, ali ukrene kaj drugega, da se postopek lahko nadaljuje z osebo, ki je pravdna stranka (1. odstavek), če pa so pomanjkljivosti take, da onemogočajo nadaljnjo pravdo, zavrže tožbo.

Iz podatkov spisa in sicer iz tožbe in iz sklepa o dedovanju izhaja, da je tožnica tožbo vložila dne 2.4.1999, dne 5.11.1999, to je pred izdajo sodbe, pa je tožnica umrla. Sodišče je postopek sicer nadaljevalo z dediči, ki pa v tem upravnem sporu ne morejo biti stranke. Upravni spor je namreč tožnica sprožila zaradi priznanja statusa žrtve vojnega nasilja, ki je osebna pravica, ki ni podedljiva.

Ker je torej sodišče izdalo sodbo, ki glasi na pokojno tožnico, sodbo pa je vročilo dedičem, ki v tem upravnem sporu, glede na naravo pravice, nimajo pravnega interesa in torej ne morejo biti stranke, je podana absolutna bistvena kršitev iz 3. odstavka 72. člena ZUS, na katero mora sodišče paziti po uradni dolžnosti.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče, na podlagi 3. odstavka 75. člena ZUS izpodbijano sodbo razveljavilo in tožbo zavrglo.