Jedro

Odškodninski ali drugi povračilni zahtevki v okviru posestne pravde niso mogoči, kar pomeni tudi, da restitucijskega zahtevka ni mogoče prilagoditi novi situaciji in s spremembo tožbe, namesto vzpostavitve prejšnjega stanja, zahtevati odškodnine.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sklep sodišča prve stopnje potrdi .

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je po umiku tožbe ustavilo pravdni postopek zaradi motenja posesti telefona in hkrati ni dovolilo spremembe tožbe, po kateri bi tožnik uveljavljal plačilo 130.000,00 SIT stroškov telefonskega priključka. Obrazložilo je, da niso podani razlogi za privilegirano spremembo tožbe po 186. členu Zakona o pravdnem postopku - ZPP in da tožnik v posestnem sporu ne more zamenjati restitucijskega zahtevka z odškodninskim. V pravočasni pritožbi zoper sklep sodišča prve stopnje se tožnik sklicuje na pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče sklep sodišča prve stopnje razveljavi v celoti in zadevo vrne prvemu sodišču v novo odločanje. Pravi, da je tožbo zaradi motenja posesti vložil zato, ker je toženka iz hiše, ki mu jo je prodala, odnesla tudi prodani telefon. Tožnik je s plačilom novega telefonskega priključka sam vzpostavil prvotno stanje, zato je iz iste dejanske podlage po 186. členu ZPP upravičen, da s spremenjenim tožbenim zahtevkom uveljavlja povračilo teh stroškov. Pritožba ni utemeljena. Odločitev sodišča prve stopnje temelji na procesnih določbah. Materialnega prava pri tem ni uporabljalo, zato ne more držati pritožbeni očitek zmotne uporabe materialnega prava. Smiselno se tožnik vendarle sklicuje na bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 186. členom ZPP, ki pa ni podana. Prav tako ne kakšna po uradni dolžnosti upoštevna kršitev. Pravdni postopek se je začel s tožnikovo tožbo zaradi motenja posesti. V pravdah zaradi motenja posesti veljajo splošne določbe ZPP, v kolikor ni v 28. poglavju tega zakona posebnih določb (424. člen ZPP). Za vprašanje dopustnosti uveljavljanja več tožbenih zahtevkov v takšni pravdi in dopustnosti spremembe tožbe z uveljavljanjem odškodninskih ali nadomestnih zahtevkov je pomembna določba 426. člena ZPP. Obravnavanje tožbe zaradi motenja posesti se omeji samo na ugotavljanje in dokazovanje dejstev zadnjega posestnega stanja in nastalega motenja. Izključeno je odločanje o pravici do posesti, o pravni podlagi, poštenosti ali nepoštenosti posesti ali odškodninskih zahtevkih. Odškodninski ali drugi povračilni zahtevki v okviru posestne pravde niso mogoči, kar pomeni tudi, da restitucijskega zahtevka ni mogoče prilagoditi novi situaciji in s spremembo tožbe, namesto vzpostavitve prejšnjega stanja, zahtevati odškodnine. Sodišče prve stopnje takšne spremembe tožbe utemeljeno ni dovolilo. V kolikor je tožnik sam vzpostavil prejšnje stanje, bi ob pogoju dokazanega motenja posesti lahko umaknil tožbo in vztrajal pri povrnitvi pravdnih stroškov v smislu prvega odstavka 158. člena ZPP. V pritožbi, s katero je izpodbijal sklep sodišča prve stopnje v celoti, tožnik ni pojasnil, zakaj ni pravilna odločitev prvega sodišča o ustavitvi postopka po umiku tožbe zaradi motenja posesti. Takšna odločitev je v skladu s tretjim odstavkom 188. člena ZPP v zvezi s 424. členom ZPP. Razlogi, iz katerih je tožnik izpodbijal sklep sodišča prve stopnje torej niso podani, kot tudi ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, zato je po 2. točki 365. člena ZPP zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Odločanje o pritožbenih stroških je odpadlo, ker niso bili priglašeni.