Jedro

Ravnanja kolesarke tudi ni mogoče primerjati s peščevim prečkanjem ceste, kot je to storil izvedenec K. in kot to zatrjuje v obtožnem predlogu državni tožilec, ko obdolžencu očita preveliko hitrost in vožnjo po levem voznem pasu, ko je kolesarka pred prehodom za pešce prečkala cesto. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je kolesarka peljala v isti smeri kot obdolženec, bi morala peljati po cestišču, ter se pred nameravanim zavijanjem v levo prepričati, če to lahko varno stori tako, da bi najprej pogledala nazaj in šele, če bi ji oddaljenost obdolženčevega vozila to dopuščala, pravočasno in nedvoumno nakazala spremembo smeri vožnje z roko in se pomakniti proti sredini. Ker pa izvedeni dokazi ne potrjujejo, da bi ravnala tako, se nakazuje, da je kolesarka kršila dolžnostno ravnanje, ker je zapeljala čez cesto pred prehodom za pešce in se torej nakazuje, da je vzrok za nezgodo njena nepravilna vožnja. Takšno njeno protipredpisno ravnanje pa je lahko zmanjšalo možnost, da bi obdolženec pravočasno predvidel nevarnost. Zato bi bilo potrebno skrbneje pretehtati ali je ravnanje kolesarke za obdolženca predstavljalo presenečenje, kot se zagovarja tudi sam, oziroma bi sodišče moralo ugotoviti, v kolikšni meri je bilo takšno nepravilno ravnanje kolesarke glede na konkretne okoliščine za obdolženca predvidljivo.

Izrek

Pritožbi zagovornice obdolženega S. F. se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega S. F. spoznalo za krivega kaznivega dejanja po I. odst. 325. čl. KZ in mu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen en mesec zapora s preizkusno dobo dveh let. Obdolžencu je v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka.

Proti tej sodbi sta se pritožila: - okrožni državni tožilec zaradi odločbe o kazenski sankciji s predlogom, da se obdolžencu izreče denarna kazen ter stranska kazen prepoved vožnje motornega vozila B kategorije in - zagovornica obdolženca iz vseh pritožbenih razlogov po 370. čl. ZKP in predlagala, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se obdolženca oprosti, podrejeno pa, da se sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba zagovornice je utemeljena.

Po preizkusu izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb zagovornice pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožnica utemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo vseh odločilnih dejstev ter je zato dejansko stanje ostalo nepopolno ali celo zmotno ugotovljeno. Temeljni upravičeni očitek pritožnice je, da se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo z vprašanjem vožnje kolesarke M. V. Sodišče prve stopnje je namreč sledilo obtožbi, da je kolesarka prečkala vozišče neposredno pred prehodom za pešce, kar pomeni, da je ravnanje kolesarke presojalo kot pričakovano oviro - pešca. To pa ni pravilno, saj je po določbah 46. in 58. tč. 19. čl. Zakona o varnosti cestnega prometa kolesar voznik, ki na cesti vozi enosedno vozilo in je dolžan voziti po cesti ali delu ceste, ki je namenjen prometu tiste vrste vozil, kateremu pripada njegovo vozilo (čl. 21/1 ZVCP). Kot voznik pa se je dolžan pred vsako spremembo smeri vožnje prepričati ali to lahko stori brez nevarnosti za druge udeležence v cestnem prometu in mora svojo namero pravočasno in nedvoumno nakazati s predpisanim znakom.

Sodišče prve stopnje je svojo odločitev, da je obdolženec povzročil prometno nesrečo iz malomarnosti, ker je vozil prehitro in po levem voznem pasu, oprlo predvsem na mnenje izvedenca ing. K., ki pa je v nasprotju z izvedenimi dokazi izhajal iz predpostavke, da se je kolesarka, ki je pred tem vozila v isti smeri kot obdolženec po hodniku za pešce, preden je zapeljala levo na dovoz za pokopališče, ustavila. Hkrati pa je zatrjeval, da po tehnični plati ni mogoče ugotoviti, ali je samo zmanjšala hitrost ali pa se je ustavila. Ker njegovo mnenje izhaja iz predpostavke, da se je ustavila, hkrati pa sodišče v razlogih sodbe sprejema izpovedbo oškodovankine matere, da se je M. V. pred zavijanjem le ozrla levo, je vprašljiva zanesljivost s strani izvedenca ugotovljene časovno potne analize, na katero je sodišče oprlo sodbo. Na to je obramba obdolženca opozarjala že med postopkom in predložila pripombe strokovnjaka ing. S., iz katerih se nakazuje, da je bilo mesto trčenja 6 metrov pred prehodom za pešce in ne 3 metre od prehoda, kot je ugotovil izvedenec K. To pa bi hkrati tudi pomenilo, da je bila oddaljenost obdolženčevega vozila v trenutku pričetega zavijanja kolesarke v levo ne 73 metrov, kot je ugotovil ing. K., temveč krajša (po navedbah ing. S. le 47 metrov).

Navedene pripombe strokovnjaka izvedencu K. niso bile predočene oz.

izvedenec ni podal izračuna ob takšni varianti, ki je za obdolženca ugodnejša in podprta z izvedenimi dokazi.

Ravnanja kolesarke tudi ni mogoče primerjati s peščevim prečkanjem ceste, kot je to storil izvedenec K. in kot to zatrjuje v obtožnem predlogu državni tožilec, ko obdolžencu očita preveliko hitrost in vožnjo po levem voznem pasu, ko je kolesarka pred prehodom za pešce prečkala cesto. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je kolesarka peljala v isti smeri kot obdolženec, bi morala peljati po cestišču, ter se pred nameravanim zavijanjem v levo prepričati, če to lahko varno stori tako, da bi najprej pogledala nazaj in šele, če bi ji oddaljenost obdolženčevega vozila to dopuščala, pravočasno in nedvoumno nakazala spremembo smeri vožnje z roko in se pomakniti proti sredini. Ker pa izvedeni dokazi ne potrjujejo, da bi ravnala tako, se nakazuje, da je kolesarka kršila dolžnostno ravnanje, ker je zapeljala čez cesto pred prehodom za pešce in se torej nakazuje, da je vzrok za nezgodo njena nepravilna vožnja. Takšno njeno protipredpisno ravnanje pa je lahko zmanjšalo možnost, da bi obdolženec pravočasno predvidel nevarnost. Zato bi bilo potrebno skrbneje pretehtati ali je ravnanje kolesarke za obdolženca predstavljalo presenečenje, kot se zagovarja tudi sam, oziroma bi sodišče moralo ugotoviti, v kolikšni meri je bilo takšno nepravilno ravnanje kolesarke glede na konkretne okoliščine za obdolženca predvidljivo.

Ker sodišče prve stopnje prometne nesreče ni obravnavalo v nakazani smeri, je utemeljena pritožba obdolženčeve zagovornice, da je bilo dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno, zato je pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče postaviti novega izvedenca cestno prometne stroke, ki bo na podlagi skice prometne nesreče, zapisnika o ogledu in upoštevajoč že izvedene dokaze o vožnji kolesarke, ugotovil gibanje oškodovanke pred trčenjem, mesto trčenja, hitrost obdolženčeve vožnje pred zaviranjem in položaj njegovega vozila pred zaviranjem, podal časovno potno analizo in ugotovil, pri kakšni hitrosti bi obdolženec trčenje preprečil. Sodišče pa bo moralo ugotoviti, ali je bilo ravnanje kolesarke za obdolženca predvidljivo ter ali je imel objektivne možnosti, da s primerno hitrostjo nezgodo prepreči.