Jedro

Odločitev sodišča prve stopnje je preuranjena, ker bi sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava moralo najprej poiskati odgovor na vprašanje, kakšno je tisto pravilno ravnanje zdravnika v primeru poškodb, kot je tožnikova, ki ga določajo pravila stroke. Šele ko bi našlo odgovor na to vprašanje, pa bi lahko nadalje ugotavljalo, ali so bili posegi zdravnikov, zaposlenih pri toženi stranki, v skladu s pravili stroke (doktrino) oziroma povedano drugače, ali so bili opravljeni lege artis ter ali je zaradi teh posegov prišlo do posledice - to je poslabšanja zdravja pri tožniku ( pri čemer je tožena stranka tista, ki bo morala glede na tožniku nastalo škodo omajati domnevo o napaki).

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je dolžna tožena stranka Splošna bolnišnica plačati tožniku znesek 4.800.000,00 SIT in mu povrniti stroške pravdnega postopka, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila, v roku petnajstih dni, da ne bo izvršbe. Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 710.688,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.12.1999 do plačila.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje je vložila pritožbo tožeča stranka iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da bi sodišče prve stopnje zlasti z zaslišanjem vseh treh izvedencev medicinske stroke moralo ugotoviti, da razlog za amputacijo tožnikovega desnega kazalca ni na strani naključnega dogodka v smislu višje sile, niti ne na strani tožeče stranke same.

Napaka je nastala bodisi v fazi operativnega posega, ko ni bil napravljen izrez poškodovanega tkiva, bodisi kasneje, ko se je tožnik javljal na kontrolnih pregledih. Pomanjkljivi zapisniki o posegu in pregledih predstavljajo bistveno strokovno napako delovnega procesa tožene stranke. Dejstvo, da izrez tkiva ni opisan v zapisniku, bolj kot ne pomeni, da izrez ni bil opravljen. Izrez tkiva je pomembna faza posega, zato ni samo po sebi umevno, kot je to povedal dr. C., da se vse malenkosti posamičnih posegov operativnega postopka ne zapisujejo v zapisnik. Ne glede na navedeno pa je bila napaka storjena vsaj ob tretjem pregledu dne 22.12.1996, ko se je tožnik javil na kontrolo zaradi hudih bolečin, gnojenja in otekline, ko bi bilo potrebno v lokalni anesteziji radikalno očistiti rano, kar pomeni ponovno revizijo s pregledom gnojnih žepov, pa to ni bilo storjeno. Tudi mnenje dr. S. v končni fazi potrjuje navedbe tožbe. Ta v svojem mnenju navede, da v kolikor so bila pri operativnem posegu upoštevana vsa načela zdravljenja rane, ni potrebna preventivna ordinacija antibiotika, ker do gnojenja v tem primeru ne pride, iz tega logično sledi, da je, ker je do gnojenja v resnici prišlo, bila pri posegu napravljena napaka. Iz mnenja dr. L. pa izhaja, da je ravno zaradi preprečitve komplikacij (gnojenja zaradi umazane rane), potrebno predpisati antibiotik.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je prišlo do zaključka, da ni mogoče šteti za dokazano, da je prišlo do amputacije kazalca zaradi nepravilnega zdravljenja, na podlagi sledečih ugotovitev: da je bila operacija rane dne 17.12.1996 izvedena pred potekom šestih ur od poškodbe, da je kirurg, ki je opravil primarno kirurško oskrbo rane, napravil tudi izrez okuženega tkiva kot najpomembnejši del operacijskega posega ter da glede na mnenje dr. S. (ki ga je sodišče ocenilo kot najbolj prepričljivo) v tem primeru tudi ni bilo potrebno preventivno jemanje antibiotikov.

Kot osrednje se v obravnavani pravdi postavlja vprašanje, ali je poslabšanje tožnikovega zdravstvenega stanja (gnojno vnetje kazalca, destrukcija kostnine in posledična amputacija desnega kazalca) posledica zdravnikovega nepravilnega (nestrokovnega) ravnanja. Nepravilno pa je to ravnanje takrat, ko so bila pri zdravljenju prekršena pravila stroke, ko torej lahko zdravniku očitamo, da je prekršil dolžno skrbnost oziroma da je ravnal contra legem artis.

Pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje, da je dr. C., ki je opravil primarni kirurški poseg, opravil tudi izrez okuženega tkiva. Razlogi, ki jih za takšno dokazno oceno navaja sodišče prve stopnje, so logični in prepričljivi, zato jih pritožbeno sodišče v celoti sprejema in so tako pritožbene navedbe glede tega neutemeljene.

Se pa pritožbenemu sodišču, glede na mnenje izvedenca dr.K., ki je kljub temu, da se je v določenem delu strinjal z mnenjem dr. S. (v kolikor se je mnenje dr. S. nanašalo na primarno kirurško oskrbo rane), v nadaljevanju podajanja svojega mnenja na glavni obravnavi dne 14.10.1999 izrazil vrsto pomislekov v zvezi z nadaljnjim zdravljenjem tožnika, poraja dvom, ali ni bila zdravniška napaka morda storjena v nadaljnjem zdravljenju, to je zatem, ko je bil opravljen primarni kirurški poseg. Na to vprašanje sodba sodišča prve stopnje ne odgovarja, zato je po mnenju pritožbenega sodišča dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno in je torej odločitev sodišča prve stopnje preuranjena. Preuranjena zato, ker bi sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava moralo najprej poiskati odgovor na vprašanje, kakšno je tisto pravilno ravnanje zdravnika v primeru poškodb, kot je tožnikova, ki ga določajo pravila stroke. Šele ko bi našlo odgovor na to vprašanje, pa bi lahko nadalje ugotavljalo, ali so bili posegi zdravnikov, zaposlenih pri toženi stranki, v skladu s pravili stroke (doktrino) oziroma povedano drugače, ali so bili opravljeni lege artis ter ali je zaradi teh posegov prišlo do posledice - to je poslabšanja zdravja pri tožniku ( pri čemer je tožena stranka tista, ki bo morala glede na tožniku nastalo škodo omajati domnevo o napaki). Ker je tožena stranka v tej pravdi zdravstvena ustanova, pa bo glede na to, da je podlaga odgovornosti ustanove (protipravno) ravnanje zdravnika, potrebno ravnanje zdravnikov primerjati z dolžno profesionalno skrbnostjo zdravstvene ustanove.

V ponovljenem postopku bo tako moralo sodišče prve stopnje ugotoviti še naslednja odločilna dejstva: - ali bi bilo potrebno antibiotik ordinirati že ob primarnem kirurškem posegu, - ali je bil dne 20.12.1996 predpisan ustrezen antibiotik, - ali bi v primeru, če bi ustrezen antibiotik predpisal že kirurg in bi ga tako tožnik dobil še istega dne (20.12.1996), prišlo do vnetja, - ali je bila naročena kontrola čez štiri dni predolga oziroma ali bi se lahko preprečilo vnetje, če bi bil tožnik naročen na kontrolo že naslednji dan, - ali je bil dne 22.12.1996 opravljeni poseg pravilen (ali bi se moralo poiskati morebitne gnojne žepe), - ali lahko v primeru, če je primarni kirurški poseg opravljen pravilno, kasneje nastanejo gnojni žepi, - ter ali je bila amputacija kazalca opravljena prezgodaj.

Šele ko bo sodišče prve stopnje ugotovilo ta dejstva (pri čemer bo verjetno potrebno postaviti nove izvedence medicinske stroke v širšem obsegu, kar je tožeča stranka že predlagala), bo lahko nato pravilno uporabilo materialno pravo in odločilo o utemeljenosti tožbenega zahtevka.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče ugodilo utemeljeni pritožbi tožeče stranke, izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje na podlagi določbe 355. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Na podlagi določila člena 166 ZPP je pritožbeno sodišče odločitev o pritožbenih stroških pridržalo za končno odločbo.