Jedro

Tožnica je z vedenjem tožene stranke opravljala delo, ki ga skladno z določbo 69. člena ZSV ni mogla oziroma smela opravljati. Z odločbo je bilo le ugotovljeno nezakonito stanje pri toženi stranki in ji naloženo, da naj ga odpravi. Ker je tožena stranka za to nezakonito stanje vedela dosti več kot šest mesecev, je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je odpoved nezakonita pravilna.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 11. 2019 nezakonita, da je nova pogodba o zaposlitvi za delovno mesto ... srednja medicinska sestra I, sklenjena dne 22. 11. 2019 za čas od 23. 11. 2019 dalje, nezakonita, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki na delovnem mestu ... skupinski habilitator z dnem 23. 11. 2019 ni prenehalo, ampak ji je trajalo z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja do dne 21. 1. 2020, s katerim se pogodba o zaposlitvi z dne 6. 10. 2017 za delovno mesto ... sodno razveže. Toženi stranki je naložilo, da tožnici v roku 8 dni za čas od 23. 11. 2019 do 21. 1. 2020 obračuna razliko v plači med plačo, ki jo je tožnica prejemala na delovnem mestu medicinska sestra I, 25 PR in plačo tožnice na delovnem mestu skupinski habilitator, 31 PR, od razlike obračuna in plača pripadajoče davke in prispevke ter ustrezni neto znesek nakaže na njen osebni račun z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 10. dne v mesecu za pretekli mesec, obračunati pa ji je dolžna tudi denarno povračilo v višini 1.428,34 EUR bruto ter izplačati pripadajoči neto znesek, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila. Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek v delu, kjer tožnica zahteva ugotovitev trajanja delovnega razmerja po 21. 1. 2020, poziv nazaj na delovno mesto skupinski habilitator in plačilo denarnega povračila do višine 11.940,80 EUR bruto. Odločilo je, da tožnica sama krije svoje stroške postopka.

2. Zoper ugodilni del sodbe se pravočasno pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je napačno štelo da je začel šestmesečni rok za odpoved pogodbe o zaposlitvi teči že, ko je tožnica zasedla delovno mesto skupinski habilitator v letu 1999 in ji je tožena stranka zato pogodbo o zaposlitvi odpovedala prepozno. Temu ni tako, saj je toženka zatrjevala, da je utemeljeni razlog za odpoved nastal s prejemom odločbe socialne inšpekcije, ki ji je naložila, da tožnico odpusti. V postopku je bilo nesporno ugotovljeno, da je tožena stranka to odločbo prejela v novembru 2019, zato je tožnici pogodbo o zaposlitvi podala v zakonsko določenem roku. Tako je le sledila navodilom inšpekcije. V zvezi s pridobitvijo soglasja sveta delavcev po 112. členu ZDR-1, pa tožena stranka stoji na stališču, da na samo odpoved zaradi odločbe inšpekcije ni imela nobenega vpliva. Ob tem poudarja, da je sodna praksa že večkrat poudarila, da varstvo sindikalnih zaupnikov ni absolutno. V obravnavanem primeru tožnici s premestitvijo na drugo delovno mesto sindikalno delo ne bi bilo onemogočeno, saj gre praktično le za premestitev. Sploh pa svet delavcev soglasja ne bi dal, tožena stranka pa je kot porabnik javnih sredstev dolžna paziti, da svojim delavcem ne zagotavlja pravic v večjem obsegu, kot je to določeno z zakonom in ostalimi predpisi. Sodišče prve stopnje je s tem, ko je pogodbo o zaposlitvi razvezalo na podlagi 118. člena ZDR-1, hkrati pa ugotovilo, da je razlog za odpoved pogodbe utemeljen, prišlo samo s sabo v nasprotje, ker je tožnico vrnilo na delovno mesto skupinski habilitator. Poleg tega pa opozarja tudi na to, da je tožena stranka na naroku dne 23. 6. 2020 nasprotovala predlogu za sodno razvezo, ker je tožnica pogodbo o zaposlitvi enostransko odpovedala in se dne 21. 1. 2020 upokojila. Posledico je napačna tudi odločitev sodišča, ki je tožnici priznalo denarno povračilo v višini 1.428,34 EUR, saj je to namenjeno delavcu, ki v posledici razveze ostane brez dela. Ta odločitev je neutemeljena in nepravična do tožene stranke. Sodišče prve stopnje pa je tudi zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Napačno je presodilo okoliščine v zvezi s sodno razvezo, saj je razvezalo delovno razmerje, ki je na podlagi tožničine volje že prenehalo. Sodišče prve stopnje pa je storilo tudi kršitve postopka in sicer bistveno kršitev po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP ter absolutni bistveni kršitvi po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Dokazna ocena sodišča prve stopnje ni vestna in skrbna, posledično pa ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne da preizkusiti, pa tudi izrek nasprotuje razlogom sodbe. Sodišče ni vpogledalo v zapisnik in odločbo inšpekcije, obenem pa je zaključilo, da je odpoved neveljavna, razlog za odpoved obstoji in tožnice ni moč vrniti na delovno mesto skupinski habilitator, za katero ji je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana.

3. Tožnica je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje, katerega odločitev je materialnopravno pravilna.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in tudi v pritožbi zatrjevanih ne. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

6. Neutemeljene so pritožbene navedbe o nevestni in neskrbni dokazni oceni sodišča prve stopnje. Dejstvo, da se tožena stranka z odločitvijo ne strinja, ne pomeni, da sodišče prve stopnje ni ravnalo skladno z določbo 8. člena ZPP, saj je vestno presodilo vsak dokaz posebej in vse skupaj glede na uspeh celotnega postopka. Tako sodišče prve stopnje ni storilo očitane bistvene kršitve določb postopka po prvem odstavki 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP.

7. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe o absolutni bistveni kršitvi določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodba sodišča prve stopnje nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi dala preizkusiti, saj vsebuje jasne in obrazložene razloge o odločilnih dejstvih, ki si med seboj niso v nasprotju. Sodišče prve stopnje tudi ni storilo očitane absolutne bistvene kršitve določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker med odločilnimi dejstvi, ki jih je ugotovilo, ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazovali prepisov zvočnih posnetkov, in med temi samimi listinami, zapisniki oziroma prepisi.

8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka: - tožnici dne 8. 11. 2019 redno iz razloga nesposobnosti odpovedala pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto skupinski habilitator in ji hkrati ponudila v podpis novo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto srednja medicinska sestra I, ki jo je tožnica podpisala; - tožnico pred tem dne 15. 10. 2019 obvestila, da je bilo v okviru inšpekcijskega pregleda ugotovljeno, da ne izpolnjuje pogojev za zasedbo delovnega mesta skupinski habilitator in jo pozvala, da naj pogoje izpolni ali poda soglasje za ustrezno premestitev. Tožnica je preko sindikata podala odgovor, da ne soglaša s premestitvijo in tudi ne z izobraževanjem z namenom izpolnitve pogojev. Zaradi tega ji je tožena stranka dne 29. 10. 2019 vročila vabilo na zagovor in pisno obvestilo o nameravani odpovedi iz razloga nesposobnosti, s katerim jo je seznanila z očitanim ji razlogom. Tožnica je podala pisni zagovor. Tako je tožena stranka spoštovala določbe 85. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS 21/2013 in nadaljnji), o obveznostih delodajalca pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi; - redno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala iz utemeljenega razloga, saj med strankama ni sporno, da tožnica, ki ima zaključeno IV. stopnjo izobrazbe smeri zdravstveni tehnik, ne izpolnjuje pogojev po 69. členu Zakona o socialnem varstvu (ZSV-1, Ur. l. RS, št. 54/92 in nadaljnji), saj je pogoj za opravljanje socialno varstvenih storitev vsaj višja strokovna izobrazba ustrezne smeri (VI. stopnja izobrazbe), zato tožnica ne more izpolnjevati pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, kar je razlog po 2. alineji 89. člena ZDR-1, na podlagi katerega je tožena stranka tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi; - tožnici odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, zaradi neizpolnjevanja predpisanega izobrazbenega pogoja za opravljanje dela, z dne 8. 11. 2019, podala po izteku šestmesečnega objektivnega roka iz tretjega odstavka 89. člena ZDR-1, saj je za dejstvo, da tožnica nima ustrezne izobrazbe vedela že ob zaposlitvi tožnice na delovno mesto defektolog v letu 1999; - ravnala v nasprotju z določbo 112. člena ZDR-1, ker je bila tožnica sindikalna zaupnica in predsednica sindikata A. pri toženi stranki, toženka pa sindikata ni zaprosila za soglasje in soglasja tudi ni pridobila, prav tako pa ni izpolnjena nobena od izjem, da bi tožnici lahko odpovedala pogodbo o zaposlitvi brez soglasja sindikata.

9. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z razlogi, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, da je pogodba o zaposlitvi za delovno mesto srednja medicinska sestra I z dne 22. 11. 2019 neveljavna in da tožnici delovno razmerje na delovnem mestu skupinski habilitator ni prenehalo 23. 11. 2019, ampak ji je trajalo do 21. 1. 2020, ko je sodišče prve stopnje pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto skupinski habilitator razvezalo.

10. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je začel šestmesečni objektivni rok za podajo redne odpovedi tožnici teči šele s prejemom odločbe socialne inšpekcije v novembru 2019, s katero je bilo toženi stranki naloženo, da naj tožnico odpusti. Iz pravilnih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožena stranka že od leta 1999, ko je tožnico s IV. stopnjo strokovne izobrazbe zaposlila na delovnem mestu defektolog, za katerega se je zahtevala VI. stopnja strokovne izobrazbe, vedela, da tožnica nima ustrezne izobrazbe. Tako je tožnica z vedenjem tožene stranke opravljala delo, ki ga skladno z določbo 69. člena ZSV-1 ni mogla oziroma smela opravljati. Z odločbo je bilo le ugotovljeno nezakonito stanje pri toženi stranki in ji naloženo, da naj ga odpravi. Ker je tožena stranka za to nezakonito stanje vedela dosti več kot šest mesecev, je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je odpoved nezakonita pravilna.

11. Sodišče s tem, ko je ugotovilo, da je odpovedni razlog utemeljen, da pa je redna odpoved podana prepozno, ni prišlo samo s sabo v nasprotje. Ker morajo biti za zakonitost redne odpovedi poleg utemeljenega razloga podani tudi drugi razlogi, sodišče pa je ugotovilo, da ni podana v roku šestih mesecev od nastanka utemeljenega razloga, je nezakonita že iz tega razloga.

12. Prav tako ni pomembno, da tožnici sindikalno delo s premestitvijo na drugo delovno mesto ni bilo onemogočeno. Tožena stranka je skladno z določbo 112. člena ZDR-1 dolžna sindikat zaprositi za soglasje pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi sindikalnemu predstavniku, česar pa ni storila. Ni se mogoče sklicevati na to, da je sindikat za njeno namero vedel in da itak ne bi dal soglasja. Pritožbeno sodišče se sicer strinja s pritožbeno navedbo, da varstvo sindikalnih zaupnikov ni absolutno. Take izjeme izhajajo že iz določbe prvega odstavka 112. člena ZDR-1 in sicer gre za ravnanja sindikalnih zaupnikov v nasprotju z zakonom, kolektivno pogodbo in pogodbo o zaposlitvi, odklonitev ponujene ustrezne zaposlitve pri delodajalcu v primeru poslovnega razloga ali če gre za odpoved pogodbe o zaposlitvi v postopku prenehanja delodajalca. Kaj takega pa, kot je že poudarilo sodišče prve stopnje, v obravnavanem primeru ni bilo.

13. Res je tudi, da je tožena stranka kot porabnik javnih sredstev dolžna paziti, da svojim delavcem ne zagotavlja pravic v večjem obsegu, kot je to določeno z zakonom, vendar je na to dolžna paziti ves čas in ne šele po opozorilu socialne inšpekcije.

14. Skladno z določbo 118. člena ZDR-1 lahko sodišče, če ugotovi, da je prenehanje pogodbe o zaposlitvi nezakonito, vendar glede na vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja na bi bilo več mogoče, na predlog delavca ali delodajalca ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdlje do odločitve sodišča prve stopnje, prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter delavcu prizna ustrezno denarno povračilo v višini največ 18 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost odpovedi tožničine pogodbe o zaposlitvi in na predlog tožnice pogodbo o zaposlitvi razvezalo z dnem tožničine upokojitve. Do dneva razveze je tožnici priznalo vse pravice, do katerih bi bila upravičena po pogodbi o zaposlitvi, ki ji je bila nezakonito odpovedana in ji priznalo denarno povračilo. To povračilo ni namenjeno le delavcu, ki zaradi razveze pogodbe o zaposlitvi ostane brez zaposlitve, saj tega zakon ne določa. Do povračila so upravičeni tudi delavci, ki se po nezakoniti odpovedi delodajalca zaposlijo pri drugem delodajalcu. To denarno povračilo je nadomestilo za nereintegracijo delavca in ne za brezposelnost. Brezposelnost delavca je le ena izmed okoliščin, ki jo sodišče upošteva pri določitvi višine tega denarnega povračila. Zato je sodišče prve stopnje pravilno razvezalo pogodbo o zaposlitvi z dnem upokojitve tožnice in ji tudi, glede na upoštevane okoliščine, pravilno dosodilo denarno povračilo v višini ene povprečne plače. 15. Pritožbeno sodišče je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (353. člen ZPP). Presojalo je le pritožbene navedbe, ki so za odločitev bistvene.

16. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 165. in 154. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške. Tožnica stroškov odgovora na pritožbo ni priglasila.