Jedro

Sodišče prve stopnje ima sicer prav, da je na podlagi v zapuščinskem postopku razglašene oporoke oporočna dedinja toženka, a to samo po sebi še ne pomeni, da bo dedovala celotno zapuščino, saj je oporočno dedovanje omejeno z nujnim dedovanjem. Nujni dediči so med drugim vedno tudi zapustnikovi potomci (prvi odstavek 25. člena ZD), torej tudi tožnika, ki sta sin in hči zapustnika, velikost njunega nujnega deleža pa je seveda odvisna od obsega zapuščine. Zato jima že iz tega razloga ni mogoče odvzeti pravnega interesa za tožbo na ugotovitev ničnosti pogodbe o dosmrtnem preživljanju oz. ugotovitev njenega neobstoja. Iz navedb strank in zapuščinskega spisa pa je po drugi strani razvidno, da obstaja med strankami tudi spor glede veljavnosti oporoke, kar še dodatno potrjuje obstoj pravnega interesa tožnikov za tožbo. Posledica pravnega interesa za tožbo na ugotovitev ničnosti pogodbe o dosmrtnem preživljanju oz. ugotovitev njenega neobstoja je tudi pravni interes za izbrisno tožbo (za izbris lastninske pravice, vpisane na podlagi te iste pogodbe o dosmrtnem preživljanju).

Napotitveni sklep vzpostavlja le neizpodbojno domnevo o obstoju pravnega interesa za ugotovitveno tožbo, ni pa napotitveni sklep edina možna podlaga za izkaz obstoja pravnega interesa.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo in tožnikoma naložilo pravdne stroške toženke.

2. V pravočasni pritožbi tožnika uveljavljata vse zakonske pritožbene razloge in predlagata, da se sklep razveljavi in zadeva vrne v odločanje sodišču prve stopnje, stroški pa naj se naložijo v breme toženke.

Menita, da je zmoten zaključek, da nimata pravnega interesa v tej pravdi. Iz zapisnika zapuščinske obravnave v zadevi IV D 1394/2020 je razvidno, da so med strankami sporna dejstva o tem, kdo je dedič, o obstoju izvenzakonske skupnosti, veljavnosti oporoke in obsegu zapuščine. Sodišče je na obravnavi odločilo, da bo stranke napotilo na pravdo, kar pomeni, da se bo spor naprej reševal v pravdi. Zakon o dedovanju1 (v nadaljevanju: ZD) o teh spornih vprašanjih, dejstvih in pravicah ne dovoljujejo odločati v zapuščinskem postopku, ampak se o tem odloča v pravdnem postopku, kamor se napotijo stranke. Zato je zmotno, da naj bi o vseh dednopravnih vprašanjih odločalo zapuščinsko sodišče. Pritožba zato meni, da ni nujno čakati na napotitveni sklep in da je vložitev tožbe v pristojnosti strank, sploh če obstojijo razlogi, ko je med strankama kup spornih in nerešenih vprašanj. Ker gre za obligacijsko pravni zahtevek, je ta vezan na zastaralni rok. Primarnost zapuščinskega postopka zakon določa le za nesporna vprašanja. Če bi bile stranke zaradi določenega spornega vprašanja napotene na pravdo, niso dolžne čakati na napotitev. Še posebej ne morejo biti odvisne od počasnega in neučinkovitega dela sodišča, še zlasti, ker so sporna vprašanja jasna in ni dvoma, da spor med strankama obstoji.

Tožbeni zahtevek se ne nanaša na premoženje, ki je bilo v trenutku smrti v lasti zapustnika, ampak gre za vprašanje zapustnikovih razpolaganj pred smrtjo. Predmet zapuščine po smrtovnici niso nepremičnina na G. in denarna sredstva v višini 110.000 EUR. Ker gre za razpolaganje pred smrtjo, je tožba dopustna in ima tožeča stranka zanjo pravni interes. Nečesa, kar zapustnik v trenutku smrti ni imel, ne more obravnavati zapuščinsko sodišče in za takšno premoženje ne velja načelo primarnosti. Zapuščinsko sodišče samo ne bo odločalo o veljavnosti pogodbe o dosmrtnem preživljanju.

Sodišče prve stopnje neutemeljeno prejudicira, da bo, če tožnika uspeta v pravdi, nepremičnino in denarna sredstva dedovala toženka kot oporočna dedinja, saj je sporna tudi veljavnost oporoke. Poleg tega denar ni predmet oporoke, saj ga zapustnik v trenutku smrti ni več imel. Sporno je ali je toženka dedinja, kolikšen je obseg zapuščine, morebitno vračanje daril, ob vsem tem ni mogoče zaključiti, da ne bi bil prikrajšan nujni delež tožnikov, zapustnikovih otrok. Kolikšen je ta, sodišče prve stopnje ne ve, niti o tem ne poda obrazložitve in se zato sklepa v tem delu ne da preizkusiti.

Končno je zmoten tudi zaključek, da bi bil podan pravni interes le do tretjih oseb in ne če so osebe hkrati dediči v zapuščinskem postopku. Pritožba v zvezi s tem opozarja, da se zaradi spornosti oporoke ne ve, kdo bodo dediči in zato ne, če so stranke te pravde res hkrati tudi dediči v zapuščinskem postopku.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo pritrjuje izpodbijani odločitvi in predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožnika pravilno opozarjata, da z zavrženo tožbo zahtevata ugotovitev ničnosti oz. neobstoja pogodbe o dosmrtnem preživljanju, s katero je zapustnik toženki izročil v last stanovanjsko hišo na G., kar pomeni, da je namen te tožbe, da bi toženki izročena nepremičnina bila del zapuščine pok. A. A. Brez te tožbe se v zapuščinskem postopku IV D 1394/2020 ne bo odločalo o hiši na G. Sodišče prve stopnje ima sicer prav, da je na podlagi v zapuščinskem postopku razglašene oporoke oporočna dedinja toženka, a to samo po sebi še ne pomeni, da bo dedovala celotno zapuščino, saj je oporočno dedovanje omejeno z nujnim dedovanjem. Nujni dediči so med drugim vedno tudi zapustnikovi potomci (prvi odstavek 25. člena ZD), torej tudi tožnika, ki sta sin in hči zapustnika, velikost njunega nujnega deleža pa je seveda odvisna od obsega zapuščine. Zato jima že iz tega razloga ni mogoče odvzeti pravnega interesa za tožbo na ugotovitev ničnosti pogodbe o dosmrtnem preživljanju oz. ugotovitev njenega neobstoja. Iz navedb strank in zapuščinskega spisa pa je po drugi strani razvidno, da obstaja med strankami tudi spor glede veljavnosti oporoke, kar še dodatno potrjuje obstoj pravnega interesa tožnikov za tožbo. Posledica pravnega interesa za tožbo na ugotovitev ničnosti pogodbe o dosmrtnem preživljanju oz. ugotovitev njenega neobstoja je tudi pravni interes za izbrisno tožbo (za izbris lastninske pravice, vpisane na podlagi te iste pogodbe o dosmrtnem preživljanju).

6. Podobno je tudi s tožbenim zahtevkom na plačilo 55.000 EUR vsakemu tožniku, podredno na plačilo 110.000 EUR v zapuščino. V tej fazi postopka in zaradi dejstva, da je bila tožba zavržena, se pritožbeno sodišče ne spušča v vprašanje sklepčnosti tožbenega zahtevka na plačilo 55.000 EUR vsakemu tožniku. Ko gre za sklepčnost, je to namreč že vsebinska presoja in ne več vprašanje obstoja pravnega interesa. Vsekakor imata tožnika, zapustnikova otroka, tudi, ko gre za zahtevano vrnitev zneska, ki naj bi ga toženka pred zapustnikovo smrtjo dvignila z računa zapustnika, pravni interes za tako tožbo. Ponovno opozarjamo, da sta tožnika (vsaj) nujna dediča in da je velikost nujnega deleža odvisna od obsega zapuščine. Tudi v tem primeru zato nikakor ni nujno, da bi v primeru, da se 110.000 EUR vrne v zapuščino po pok. A. A., ta celoten znesek kot (oporočna) dedinja dedovala toženka.

7. V zvezi z vprašanjem povezanosti napotitvenega sklepa in obstoja pravnega interesa velja pojasniti, da napotitveni sklep vzpostavlja le neizpodbojno domnevo o obstoju pravnega interesa za ugotovitveno tožbo, ni pa napotitveni sklep edina možna podlaga za izkaz obstoja pravnega interesa. Zadošča namreč, da tožeča stranka izkaže spornost pravnega razmerja oz. da izkaže, da ima pravno korist od tega, da se ugotovi obstoj oziroma neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja ali če ima tožeča stranka kakšno drugo pravno korist od vložitve take tožbe (drugi odstavek 181. člena Zakona o pravdnem postopku,2 v nadaljevanju: ZPP). In to sta tožnika po prepričanju pritožbenega sodišča izkazala.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo pomen primarnosti zapuščinskega v odnosu do pravdnega postopka. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem dodaja le, da sta tožnika v zapuščinskem postopku uveljavljala trditve, na katerih temelji v tej pravdi uveljavljani tožbeni zahtevek. To pa seveda pomeni, da nista obšla zapuščinskega postopka, ampak le, da zapuščinsko sodišče še ni uspelo izdati sklepa o napotitvi na pravdo, čeprav je iz trditev strank jasno razvidno, da so med njimi sporna dejstva, od katerih je odvisna kakšna njihova pravica (prim. prvi odstavek 210. člena ZD). Tako so sporna veljavnost oporoke in tudi dejstva, od katerih je odvisna velikost dednega deleža (vprašanje obsega zapuščine).

9. Ker je bilo že iz navedenih razlogov treba razveljaviti izpodbijani sklep, pritožbeno sodišče na preostale pritožbene navedbe ne odgovarja in jih tudi ne povzema. Pri ponovnem odločanju bo moralo sodišče prve stopnje vsebinsko presoditi utemeljenost tožbenih zahtevkov in o njih odločiti.

10. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

1 Uradni list SRS, št. 15/1976, s spremembami. 2 Uradni list RS, št. 26/1999, s spremembami.