Jedro

Zaradi kasnejše ukinitve dela javne poti, na katero se je neposredno navezovala priposestvovana služnostna pravica poti, na podlagi zakona pridobljena služnostna pravica tožene stranke ne more prenehati.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Pravdni stranki trpita vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbi tožeče stranke in tožene po nasprotni tožbi (v nadaljevanju: tožeča stranka ali tožnik) tako, da je toženi stranki in tožeči stranki po nasprotni tožbi (v nadaljevanju: tožena stranka ali toženec) naložilo, da mora opustiti vsako poseganje v lastninsko pravico tožnika na parc. št. 1 k. o. ..., še posebej vožnje s traktorjem in drugimi gospodarskimi ter osebnimi vozili po poti, ki poteka po parceli 1 k. o. ..., v delu, kot je razviden iz priloženega orto posnetka. V presežku je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo – v zvezi z opustitvami poseganja v lastninsko pravico parcele št. 2 k. o. ... (točka I. izreka).

2. Nasprotnemu tožbenemu zahtevku tožene stranke je ugodilo. Ugotovilo je, da za potrebe gospodujočega zemljišča parc. št. 3 k. o. ..., ki je last tožene stranke, obstaja v korist vsakokratnega lastnika te nepremičnine stvarna služnostna pravica hoje in voženj z osebnimi in vsemi kmetijskimi vozili s priključki po obstoječi poti, ki poteka v širini cca. 2,5 m in v dolžini cca. 13 m od skrajnega južnega dela parcele št. 1 v smeri proti jugovzhodu do parcele št. 3 k. o. ..., v breme vsakokratnega lastnika služečega zemljišča – nepremičnine parc. št. 2 k. o. ..., last tožeče stranke (točka II. izreka).

3. V točki III. je odločilo o pravdnih stroških tako, da je tožeča stranka dolžna plačati pravdne stroške toženi stranki v višini 359,25 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Zoper sodbo vlagata pritožbo obe pravdni stranki.

5. Tožeča stranka uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP(1). Sodbo izpodbija v zavrnilnem delu pod točko I./2, v zvezi z odločitvijo po nasprotni tožbi (točka II.) ter v točki III. sodbe (glede stroškov). Predlaga spremembo sodbe v izpodbijanih delih z ugoditvijo celotnemu tožbenemu zahtevku ter zavrnitev nasprotnega tožbenega zahtevka, vse s stroškovnimi posledicami v breme toženca. Ne strinja se z ugotovitvijo, da je toženec priposestoval služnost poti po parc. št. 2. Po njej ne more priti do javne ceste oziroma do svojih nepremičnin, pač pa le do nepremičnine tožnika parc. št. 1. Pot, ki poteka po parc. št. 2, ne ustreza več pojmu poti. Pri priposestvovanju služnosti vožnje in hoje je treba kot materialno pravo upoštevati določila SPZ(2) o nujni poti ter dejstvo, kaj pomeni pot. Toženec lahko le parkirna na dosojenem delu poti ali se po njem vozi naprej in nazaj. Tožnik je ugovarjal nesklepčnosti zahtevka. Sodišče je ugovor zavrnilo brez razlogov in materialnopravne podlage. Ne more biti odločilna toženčeva navedba, da bo ukinitev parcele številka 1 kot javnega dobra izpodbijal v drugem postopku. Javnega dobra ni mogoče priposestvovati. Prezrte so izjave prič, da toženec uporablja sporno pot za krožno vožnjo. Sprejeta odločitev je v nasprotju z namenom služnosti. Toženec ne bo lažje izvajal lastninske pravice na svoji nepremičnini. Izpodbija še dokazno oceno glede upiranja tožnika in njegovih pravnih prednikov izvajanju služnosti, oceno in odločitev o obstoju služnosti voženj z osebnimi vozili, češ da je zaradi neizvrševanja prenehala, ter oceni in ugotovitvi o obsegu služnosti (pot v širini 2,5 m), češ da bi zadoščala širina 2 m. 6. Tožena stranka na pritožbo tožeče stranke ni odgovorila.

7. Tožena stranka v svoji pritožbi izpodbija odločitev pod točko I./1 sodbe in posledično stroškovno odločitev. Uveljavlja vse zakonsko predvidene pritožbene razloge. Predlaga zavrnitev tožbenega zahtevka tožeče stranke s spremembo sklepa o stroških. Podrejeno se zavzema za razveljavitev v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev v ugodilnem delu negatornega zahtevka ni obrazložena. Ni pojasnjeno, zakaj naj bi toženec protipravno vznemirjal tožnika. Po prepričanju pritožbe slednje ni podano. Toženec je vozil tudi po nepremičnini parc. št. 1 k. o. ..., ki je bila vse do prodaje – odkupa s strani tožnika in A. A. (23. 4. 2014) javno dobro. Toženec je javno dobro uporabljal po načelu, da je dostopno vsem pod enakimi pogoji. Protipravnosti do 23. 4. 2014 ni bilo. Zaradi nezakonite prodaje javnega dobra tožniku in njegovi sestri ni mogoče govoriti o protipravni uporabi tožnikove parcele. Poseg postane protipraven, ko doseže določen tolerančni prag, ko predstavlja dejansko oviro za izvrševanje tožnikove lastninske pravice. Toženec je prepričan, da s svojim ravnanjem standarda sprejemljivosti ne presega. Sprejeta odločitev je dejansko in pravno nepravilna ter neobrazložena. Posledično je napačna odločitev o stroških.

8. Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo tožene stranke. Predlaga njeno zavrnitev in priglaša pritožbene stroške.

9. Pritožbi nista utemeljeni.

10. Tožeča stranka je s tožbo, vloženo 8. 9. 2014, zahtevala negatorno varstvo zaradi zatrjevanih toženčevih posegov v lastninsko pravico tožeče stranke – nedovoljenih voženj s traktorjem in drugimi gospodarskimi in osebnimi vozili po poti, ki poteka po parc. št. 1 in 2 k. o. ... Ni bilo sporno, da je tožeča stranka postala (so)lastnica parc. št. 1 k. o. ... šele na podlagi prodajne pogodbe z dne 8. 1. 2014, da je bilo pred tem to zemljišče javno dobro – pot, ki se je navezovala na (drugo) javno pot – glavno cesto. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje jo je tožena stranka uporabljala za dostop do svojih nepremičnin, in sicer od glavne ceste je pot vodila po njej in nato v nadaljevanju po tožnikovi nepremičnini parc. št. 2 do nepremičnin tožene stranke parc. št. 3 (gospodarsko poslopje, hiša, hlev). Toženec se je tožbenemu zahtevku uprl z nasprotno tožbo, s katero je na nepremičnini parc. št. 2 k. o. ... vtoževal priposestvovanje stvarne služnosti hoje in voženj. Za drugo sporno parcelo (parc. št. 1 k. o. ...) pa je navajal, da bo v drugem postopku uveljavljal ničnost prodajne pogodbe, na podlagi katere je tožnik pridobil lastninsko pravico, oziroma ničnost ukinitve javnega dobra.

11. Sodišče prve stopnje je v okviru tako podane trditvene in dokazne podlage pravilno izhajalo iz določb SPZ o varstvu lastninske pravice (99. člen SPZ) ter o pridobitvi stvarne služnosti s priposestvovanjem (217. člen SPZ). Po ugotoviti, da tožena stranka za vožnje po parc. št. 1 k. o. ... nima več pravnega naslova, je tožbenemu zahtevku tožeče stranke za prepoved vznemirjanja zaradi voženj po tem zemljišču ugodilo. V presežku (za parc. št. 2 k. o. ...) je ugodilo nasprotnemu tožbenemu zahtevku po ugotovitvi, da je toženec v tem delu priposestvoval služnostno pravico, tožbeni zahtevek za negatorno varstvo tožeče stranke pa je v tem delu zavrnilo.

12. Odločitev je pravilna v dejanskem in pravnem pogledu in ni obremenjena z uveljavljanimi procesnimi kršitvami. V dokaznem postopku so bili izvedeni vsi potrebni dokazi, ki so celovito in vrednostno ocenjeni. Sodišče je s pravilnimi razlogi zavrnilo ugovora nesklepčnosti zahtevkov obeh strank (točka 7 sodbe), ugovor tožeče stranke o prepovedovanju voženj tožeči stranki v preteklosti (točka 12 sodbe), o vrsti voženj oziroma vozil, s katerimi so se izvajale (točka 13 sodbe) in obsegu – širini poti (točka 14 sodbe). Odločitev o negatornem zahtevku je pojasnjena v 6., 7. in 15. točki sodbe s pravilnimi dejanskimi in pravnimi razlogi. Pritožbeno sodišče jim v celoti pritrjuje in zavrača pritožbene očitke obeh strank v smeri absolutne bistvene kršitve pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, kakor tudi o nepravilni ugotovitvi dejanskega stanja. Vsa ugotovljena pravno relevantna dejstva so pojasnjena vsebinsko pravilno in popolno. Pritožbeno nestrinjanje z obrazložitvijo in dokazno oceno pa ne zadošča za grajo o procesnih kršitvah. V obravnavanem primeru tudi relativne kršitve 8. člena ZPP ni. Dokazna ocena je namreč opravljena natančno, skrbno in skladno z metodološkimi napotki iz 8. člena ZPP: upoštevaje celotno dokazno gradivo in ne le tistega dela, ki utegne koristiti posamezni stranki. Ker pritožbeno sodišče v celoti sprejema dokazno oceno, odločitev in razloge sodišča prve stopnje kot pravilne, bo zato v nadaljevanju odgovorilo le še na bistvene poudarke obeh pritožb (prvi odstavek 360. člena ZPP).

O pritožbi tožeče stranke

13. Pritožbeno vztrajanje o nesklepčnosti nasprotnega tožbenega zahtevka je pravilno zavrnilo že sodišče prve stopnje. Dejstvo, da je tožnik uspel doseči ukinitev javne poti (odkupiti prej javno zemljišče ter s tem prekiniti neposredno potno povezavo toženčevih nepremičnin z glavno javno cesto) po pravilni presoji sodišča prve stopnje za obravnavani postopek ni relevantno. Stvarna služnost je stvarna pravica na tuji stvari, ki izhaja iz odnosa dveh nepremičnin tako, da učinkuje v korist vsakokratnega lastnika ene (gospodujoče) nepremičnine proti vsakokratnemu lastniku druge (služeče) nepremičnine. Izhaja iz funkcionalne in prostorske povezanosti dveh nepremičnin. V obravnavanem primeru je slednja med parc. št. 2 kot gospodujočim zemljiščem v korist parc. št. 3 kot služečega zemljišča, ugotovljena. Prav tako je ugotovljeno izvajanje voženj toženca in njegovih pravnih prednikov brez nasprotovanja tožnika in njegovih pravnih prednikov, in sicer v več kot 20-letni priposestvovalni dobi (od leta 1982 naprej). S tem so podani vsi potrebni zakonski pogoji iz drugega odstavka 217. člena SPZ za priposestvovanje služnosti. Z ugotovljenim dolgotrajnim izvajanjem služnosti je toženec pridobil služnostno pravico na podlagi zakona s potekom priposestvovalne dobe. Zaradi kasnejše ukinitve dela javne poti, na katero se je neposredno navezovala priposestvovana služnostna pravica poti, na podlagi zakona pridobljena služnostna pravica tožene stranke ne more prenehati. Stvarna služnost namreč lahko preneha le na enega od zakonsko predvidenih načinov: na podlagi pravnega posla, odločbe ali na podlagi zakona (220. člen SPZ). Pritožbeno naziranje, da bi bilo treba tožbeni zahtevek zavrniti, ker pot ne ustreza več pojmu (nujne) poti v smislu neposredne potne povezave toženčevih nepremičnin z javno potjo, je torej zmotno, odločitev sodišča pa pravilna. Kot je pravilno povedalo že sodišče prve stopnje, je urejanje toženčeve neposredne potne povezave z javno potjo ali ukinitev ugotovljene priposestvovane služnostne pravice, za kar se zavzema tožeča stranka, stvar drugih in ne tega postopka.

14. Pritožba ne more z ničemer omajati dokazne ocene o dolgotrajnem izvrševanju služnosti, ki je pogoj za nepravo priposestvovanje služnosti po drugem odstavku 217. člena SPZ. Oporo za zaključek, da nasprotovanja vožnjam tožene stranka s strani tožnika in njegovih pravnih prednikov ni bilo, je imelo sodišče v pravilno ocenjenih izpovedbah obeh pravdnih strank. Že tožnikova izpovedba o verbalnem nasprotovanju je bila neprepričljiva (točka 11 sodbe). V celoti je bila ovržena tudi z izpovedbami prič (točka 12). Pritožbeno sodišče prepričljivi dokazni oceni in razlogom v točki 12 in 11 sodbe nima kaj dodati.

15. Enako velja za dokazno oceno o vožnjah z osebnimi vozili. Pritožba vztraja pri ugovoru prenehanja služnosti in izpostavlja toženčevo izpovedbo, da se že 10 let sporna pot za vožnjo z osebnimi vozili ni uporabljala. Tudi sodišče izpovedbe toženca ni prezrlo. Skupaj z izpovedbami prič jo je pravilno ocenilo v točki 13 sodbe. Pravilno pa je opozorilo tudi na zakonsko določbo druge alineje 223. člena SPZ. Stvarna služnost preneha šele, če se ne izvršuje v času, potrebnem za njeno priposestvovanje. To pa pomeni dobo 20-ih let, ki v obravnavanem primeru, tudi upoštevaje toženčevo izpovedbo, ni izpolnjena.

16. Pritožba izpodbija še odločitev o širini poti (2,5 m). Ob ugotovitvah o širini kmetijskih vozil in vrsti voženj, ki vključujejo tudi prevažanje bremen (točka 14 sodbe), ne more biti odločilna zgolj širina vidnih in ugotovljenih kolesnic v naravi (2 metra), za kar se zavzema pritožba. Odločitev sodišča o potrebni 2,5 m širini za varno izvajanje voženj, je pravilna v dejanskem in pravnem pogledu ter razumno in logično pojasnjena, da je pritožba ne more omajati.

O pritožbi tožene stranke

17. Z opustitveno (negatorno) tožbo lahko lastnik stvari od tretjega, ki kakorkoli neutemeljeno posega v njegovo lastninsko pravico (vendar ne tako, da bi mu odvzel stvar) ter ga s temi posegi vznemirja, zahteva, da s takimi ravnanji preneha. Poseg tretjega mora biti dejanski. Za lastnika mora pomeniti oviro pri izvrševanju lastninske pravice. Tožba za prenehanje vznemirjenj je njegovo obrambno sredstvo proti vsakemu nedopustnemu poseganju v njegovo lastninsko pravico. Gre za najširše zavarovanje proti kakršnikoli obliki motenja(3). Negatorna tožba je izključena le, če ima tretji za posege v lastninsko pravico tožnika ustrezen pravni naslov. Protipravnosti poseganja ni, kadar je lastnik dolžan trpeti tuje vplive na svojo stvar zaradi zakonskih, stvarnopravnih ali obligacijskih upravičenj tretjega: če je toženec pooblaščen, da vznemirja lastnika stvari v mirni uporabi stvari na podlagi stvarne pravice, zakonskih omejitev lastnine, sosedskega prava ali obligacijskega razmerja (na primer: lastnikovega dovoljenja). V obravnavanem primeru ni bilo sporno, da je imel toženec za vožnje preko spornega zemljišča ustrezen pravni naslov le do 23. 4. 2014, dokler je bilo (še) javno dobro. Z ukinitvijo javnega dobra in prehodom lastninske pravice na zemljišču na tožečo stranko, je toženčevo pooblastilo za prosto uporabo poti, temelječe na zakonu, prenehalo. Drugega naslova (morebitnega dovoljenja novega lastnika) tožena stranka ni ne zatrjevala ne izkazala. Ugotovljeno nadaljnje izvajanje voženj, ki je pripeljalo do zahteve po sodnem varstvu, predstavlja protipravno poseganje v tožnikovo lastninsko pravico. Odločitev o zahtevanem negatornem varstvu je zato sprejeta ob pravilni uporabi 99. člena SPZ, pritožba tožene stranke zoper odločitev o glavni stvari in posledično zoper stroške pa je neutemeljena.

18. Pritožbeni razlogi torej niso podani. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in nanj pravilno uporabilo materialno pravo. Pri odločanju ni zagrešilo ne zatrjevanih ne uradno upoštevnih procesnih kršitev. Zato je bilo treba obe pritožbi zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

19. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker pravdni stranki s pritožbama nista uspeli, nista upravičeni do povračila pritožbenih stroškov (prvi odstavek 154. člena ZPP). Tožeča stranka z odgovorom na pritožbo tožene stranke ni prispevala k odločanju na pritožbeni ravni. Po načelu potrebnosti, naj zato sama trpi tudi stroške, ki so ji nastali z odgovorom na pritožbo (prvi odstavek 155. člena ZPP).

Op. št. (1): Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999 s spremembami.

Op. št. (2): Stvarnopravni zakonik, Uradni list RS, št. 87/2002 s spremembami.

Op. št. (3): Primerjaj: Frantar T., v.: Stvarno pravo, ČGP Delo, Ljubljana 1988, stran 53.