Jedro

S pravnomočnostjo arondacije so sporne parcele postale družbena lastnina in tožnika na njih ne moreta uveljavljati priposestvovanja, saj se na družbeni lastnini lastninsko pravico ni moglo pridobiti na tak način.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Tožeča stranka je dolžna povrniti drugotoženi stranki stroške odgovora na pritožbo v znesku 183,60 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim so tožniki zahtevali ugotovitev, da so dejanski lastniki zemljišč parc. št. 317/1, 317/4, 316/1 in parc. št. 317/8, vse k.o., I. ter izstavitev za zemljiško knjigo sposobne listine za vpis lastninske pravice v korist tožnikov za vsakega do nerazdelne polovice. Tožeči stranki je tudi naložilo povrnitev pravdnih stroškov v znesku 885,14 EUR z ustreznimi zamudnimi obrestmi.

Zoper tako sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožujeta prvo in drugo tožeča stranka (v nadaljevanju tožnika), ki v pritožbi predlagata, da pritožbeno sodišče ugodi njuni pritožbi ter izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje oziroma samo odloči o zadevi. V pritožbi tožnika navajata, da vztrajata pri svojih trditvah s tem, da navajata, da je v času izdaje arondacijske odločbe 9.4.1965 obstojala parcela 317/1, ki je bila odpisana od vl. št. 44 in bila z navedeno odločbo odvzeta istočasno s parcelo s parc. 316, vendar je bilo od parc. št. 317/1 na podlagi delilnega načrta NL 17/69 z dne 19.2.1969 odvzeto le 2917 m2 in ne 5000 m2, kot je razvidno iz arondacijske odločbe. Vse parcele 316/1, 317/1 in 317/4 so bile napačno pripisane k vl.št. 237 namesto k vl.št. 44, pri vl.št. 237 bi moral biti pripisan le odvzeti del parc. št. 316 v izmeri 3971 m2 in bi moral dobiti novo parcelno številko in je sodišče te okoliščine ugotovilo v nasprotju z ugotovitvami po delilnem načrtu NL 17/69 in naznanilnim listom 0287/000 z dne 19.2.1969. Del zemljišča 317/1 v izmeri 8241 m2 je še naprej užival C. F. in na njem stojijo razna poslopja in sadno drevje, kar vse spada k domačiji I., ki stoji na parceli 35 k.o. I. in na katero je možen dostop le po zemljišču 317 k.o. I.. Napaka je nastala tudi pri parc. št. 316, saj je bil dejansko odvzet le del tega zemljišča parc. št. 316/2, medtem ko je parcelo 316/1 užival ves čas C. F. in za njim pravni nasledniki. Prejšnji uporabniki zemljišč 317/1, 317/4, 317/8 in 316/1 vse k.o. I., nikoli niso razpolagali, niti niso vložili kakršenkoli zahtevek pri pristojnem sodišču na izročitev omenjenih zemljišč in so ta zemljišča ves čas uživali pravni predniki tožnikov, kar bi lahko izpovedale številne predlagane priče, ki pa niso bile zaslišane. Navedene parcele nikoli niso bile v družbeni lastnini. Do tega je prišlo zaradi pomotnega vpisa namesto v vl.št. 44 v vl. št. 237 k.o. I.. Zaradi neurejenega zemljiškoknjižnega stanja je pravni prednik tožnikov že v letu 1994 sklenil zakupno pogodbo za parceli 316/1 in 317/1. Sporna zemljišča imajo tožniki v posesti od leta 1955 in je 20 letna priposestvovalna doba že potekla.

Drugotožena stranka je odgovorila na pritožbo in predlagala, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in potrdi izpodbijano sodbo.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi arondacijske odločbe Skupščine občine Domžale 462-17/6-3-54/3 z dne 3.4.1965 sta bili sporni parceli 316 in 317/1 v izmeri 5000 m2 arondirani in sta postali družbena lastnina. Na družbeni lastnini pa tožeča stranka ni mogla pridobiti lastninske pravice na podlagi priposestvovanja ne na podlagi t.i. Zakona o izkoriščanju kmetijskih zemljišč (Ur.l. SFRJ, št. 25/65) in ne na podlagi določb Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (čl. 29), da se tožeča stranka v konkretnem primeru ne more sklicevati na priposestvovanje kot ji je že pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, ne glede na to, če je imela sporne parcele v posesti. Omenjena predpisa sta izključila, kot že omenjeno, pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja. Na določbe Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (Ur. l. RS, št. 44/97 – v nadaljevanju ZLNDL) pa se tožeča stranka ne more sklicevati, saj na spornih nepremičninah ni imela pravice uporabe, poleg tega pa je bila tožba v tej zadevi vložena pred uveljavitvijo ZLNDL (tožba 25.6.1997, ZLNDL začel veljati 25.7.1997). Morebitne napake v arondacijskem postopku je sanirala pravnomočnost arondacijske odločbe, oziroma bi morebitne napake morala uveljavljati v upravnem postopku v kolikor obstajajo zakonske možnosti oziroma v postopku odmere spornih nepremičnin z izbrisno tožbo kot je tožeči stranki pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje. Morebitnih napak upravnih organov pa tožeča stranka ne more uveljavljati v pravdnem postopku. Tožeča stranka sicer v pritožbi samo povzema svoje trditve iz postopka pred sodiščem prve stopnje ter navaja, da je sporne nepremičnine priposestvovala, kar pa je pravno nevzdržno in neutemeljeno, saj tožeča stranka družbene lastnine ni mogla priposestvovati. Tožeča stranka v pritožbi protispisno trdi, da je predlagala zaslišanje številnih prič, kar iz njenih vlog in predlogov ne izhaja, pa tudi sicer to tudi ni odločilno, ker glede na prej veljavne predpise na družbeni lastnini ne more uveljavljati lastninske pravice na podlagi priposestvovanja.

Glede na navedeno je bilo pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo (člen 353 ZPP).

Drugotožena stranka je na pritožbo odgovorila in ji mora tožeča stranka povrniti stroške, ki so nastali v zvezi s tem. Le-ti so odmerjeni v skladu z Odvetniško tarifo na 183,60 EUR. Tak izrek o stroških temelji na določbi člena 165 v zvezi s členom 154 in 155/2 ZPP.