Jedro

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je pogodba prenehala veljati 18. 8. 2011, kar pa na terjatev tožeče stranke ne vpliva, saj so bili vsi vtoževani računi izdani še v času njenega trajanja. Eden od računov pa je bil izdan na podlagi posebne ponudbe tožeče stranke z dne 5. 9. 2011, ki jo je tožena stranka sprejela z dopisom z dne 8. 9. 2011, zato tudi na ta vtoževani račun dejstvo odstopa od pogodbe ne vpliva. Takega dejanskega stanja pritožnica konkretizirano ne izpodbija. Glede na to pa so nerelevantne vse pritožbene trditve tožene stranke, kjer pojasnjuje, zakaj se je odločila za odpoved pogodbe.

Tožena stranka ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da v postopku ni pojasnila niti kdo, niti kdaj, niti glede katerih računov naj bi izsiljeval toženo stranko. Iz izpodbijane sodbe ne izhaja, da bi dala konkretne trditve v zvezi s kršitvami in razlogi za odstop od pogodbe, tega pa ne zatrjuje niti pritožnica. Da bi samo dejstvo odpovedi pogodbe nakazovalo na obstoj določenih kršitev, pa se višje sodišče ne strinja.

Sodišče ni navedlo, da zaslišanje ni potrebno, temveč, da izpovedba priče ne more nadomestiti pomanjkljivih trditev stranke. Če stranka ne izpolni svojega trditvenega bremena, tudi sodišče ni dolžno izvajati dokaznega postopka. Informativni dokazi so v pravdnem postopku dovoljeni le izjemoma.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama krije stroške pritožbenega postopka, tožeči stranki pa je dolžna v 15 dneh povrniti 2.157,94 EUR stroškov odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo:

I. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 47781/2014 z dne 8. 4. 2014 ostane v 1. in 3. odstavku izreka v veljavi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 6.697,19 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka dalje, do plačila.

2. Pritožbo je vložila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da zavrne zahtevek tožeče stranke oziroma razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka v postopku vtožuje plačilo 9 računov, izdanih na podlagi „pogodbe o konsaltingu in detajlnem projektu za storitve gradbenih del na projektu ...“ št. K... z dne 26. 11. 2007 (v nadaljevanju: pogodba), h kateri sta pravdni stranki sklenili še dodatke od 1 do 8 in po kateri je tožeča stranka za toženo opravila storitve projektiranja, priprave tehnične dokumentacije, tehnične koordinacije, pregleda in potrjevanja usklajenosti, pojasnitve dokumentacije pristojnim organom in spremljave projekta. V pogodbi je bilo dogovorjeno, da bo tožena stranka plačala tožeči v 15 dneh od izdaje računa. V kolikor se z računom ne bo strinjala, bo plačala nesporni del v roku, za ostanek pa bo v sedmih dneh posredovala pripombe. Pravdni stranki sta se dogovorili tudi za projektni nadzor. Račun za storitve preverjanja pa je tožeča stranka izdala na podlagi sprejema ponudbe z dne 5. 9. 2011 za izvedbo geofizikalnih meritev kakovosti izvedenih injekcijskih del na zavesi.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je pogodba prenehala veljati 18. 8. 2011, kar pa na terjatev tožeče stranke ne vpliva, saj so bili vsi vtoževani računi izdani še v času njenega trajanja. Eden od računov pa je bil izdan na podlagi posebne ponudbe tožeče stranke z dne 5. 9. 2011, ki jo je tožena stranka sprejela z dopisom z dne 8. 9. 2011, zato tudi na ta vtoževani račun dejstvo odstopa od pogodbe ne vpliva. Takega dejanskega stanja pritožnica konkretizirano ne izpodbija. Glede na to pa so nerelevantne vse pritožbene trditve tožene stranke, kjer pojasnjuje, zakaj se je odločila za odpoved pogodbe. Tudi sicer so pritožbene trditve, da tožeča stranka pogodbenih obveznosti ni izpolnjevala pravočasno, v celoti oziroma s potrebno skrbnostjo, nekonkretizirane.

7. Nadalje se tožena stranka sklicuje na dopis z dne 4. 12. 2012, v katerem so navedene kršitve pogodbe in dejstvo, da je za pričo predlagala M. G., ki bi vse navedene kršitve lahko potrdil in natančneje pojasnil razloge za odstop od pogodbe. Vendar iz izpodbijane sodbe izhajajo pravilni razlogi za zavrnitev takega dokaznega predloga, saj je bil nesubstanciran. Tožena stranka namreč ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da v postopku ni pojasnila niti kdo, niti kdaj, niti glede katerih računov naj bi izsiljeval toženo stranko. Iz izpodbijane sodbe ne izhaja, da bi dala konkretne trditve v zvezi s kršitvami in razlogi za odstop od pogodbe, tega pa ne zatrjuje niti pritožnica. Da bi samo dejstvo odpovedi pogodbe nakazovalo na obstoj določenih kršitev, pa se višje sodišče ne strinja. Pritrjuje tudi ugotovitvi sodišča prve stopnje, da so bili ugovori tožene stranke v zvezi z vtoževanimi računi pavšalni. Niti iz ugovora zoper sklep o izvršbi, na katerega se pritožnica sedaj sklicuje, niti iz njene pripravljalne vloge namreč ne izhaja, da bi podala konkretne trditve o nespoštovanju pogodbe s strani tožeče stranke. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da tožena stranka ni pojasnila, na katerega od vtoževanih računov se ugovori, da naj bi tožeča stranka zamujala s posameznimi opravili, posameznih opravil pa ni v celoti opravila oz. jih ni opravila s potrebno skrbnostjo, sploh nanašajo, ni pojasnila, s katerimi opravili naj bi tožeča stranka zamujala niti katerih opravil naj ne bi v celoti opravila. V pritožbi tožena stranka teh ugotovitev konkretno ne napada.

8. Da sodišče ni dolžno izvajati dokazov, s katerimi bi se nadomestila pomanjkljiva trditvena podlaga stranke (prim. 212. člen ZPP), je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje, zato se pritožnica ne more uspešno sklicevati na priložene dokaze in predloge za zaslišanje prič. Tudi očitek, da sodišče ni pojasnilo, zakaj je ocenilo, da zaslišanje navedene priče ni potrebno, ni utemeljen. Sodišče niti ni navedlo, da zaslišanje ni potrebno, temveč, da izpovedba priče ne more nadomestiti pomanjkljivih trditev stranke. Če stranka ne izpolni svojega trditvenega bremena, tudi sodišče ni dolžno izvajati dokaznega postopka. Informativni dokazi so namreč v pravdnem postopku dovoljeni le izjemoma. Zakaj sodišče ne bi podrobno raziskalo dejanskega stanja, pritožnica ne pojasni, zato je tudi ta pritožbeni očitek neutemeljen.

9. Neutemeljeno je tudi sklicevanje pritožnice na to, da je bilo potrjevanje računov izvedeno zgolj zaradi računovodskih namenov in ne v smislu pripoznave dolga. Tudi v računovodskem smislu se obravnavajo samo poslovni dogodki, ki ustrezajo dejanskemu stanju poslovnega odnosa med strankama. Ni jasno, zakaj bi tožena stranka v računovodskem smislu račun potrdila, v resnici pa menila, da tožeči stranki tega zneska ni dolžna plačati. Tudi sicer pa pritožnica ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje pri vsakem ob vtoževanih računov, da tožeča stranka zahteva plačilo nespornega dela računa, to je v tisti višini, v kateri je tožena stranka z dopisom sporočila tožeči stranki, da potrjuje račun.

10. Pritožnica napada tudi razloge sodišča prve stopnje v zvezi s pravilnim formatom, v katerem je tožeča stranka izročala dokumente toženi stranki. Pritožbena trditev je neutemeljena, saj iz izpodbijane sodbe izhaja, in tega pritožnica ne izpodbija, da plačilo za dokumente, ki jih je tožeča stranka izročila toženi stranki, sploh ni predmet tega spora. Zato so nadalje neutemeljene tudi pritožbene trditve, da bi bila tožeča stranka ob izdaji računa upravičena zgolj do zneska v višini 70 %, ne pa v celoti. Očitek o napačni ugotovitvi dejanskega stanja torej ni utemeljen, katerih ključnih dokaznih predlogov tožene stranke sodišče ni upoštevalo, pa pritožnica ne pojasni, pri čemer je višje sodišče na očitek o neizvedbi zaslišanja M. G. že odgovorilo zgoraj. Izvedba katerih dokazov ne bi bistveno zavlekla postopka, pritožnica ni pojasnila, zato na to ne more odgovoriti niti višje sodišče. 11. Glede na navedeno je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita, pritožba tožene stranke pa neutemeljena, zato jo je višje sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 1.748,80 EUR (po tar. št. 3210 Zakona o odvetniški tarifi - OdvT), 20,00 EUR po tar. št. 6002 ZOdvT in 22 % DDV, kar skupaj znaša 2.157,94 EUR. Plačati jih mora v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.