Jedro

Navedbe tožnika, da je za mednarodno zaščito zaprosil zaradi slabih ekonomskih razmer v Maroku, saj da tam ne dobi zaposlitve (kot izhaja iz policijske depeše in lastnoročne izjave tožnika) in da je v prošnji in na osebnem razgovoru izpostavljal kot razlog brezposelnost in neuspešno iskanje zaposlitve, so nepomembne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, zato je nastopil zakonski razlog, po katerem je moč zavrniti prosilčevo prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljeno, ker je tožnik navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite in ker prihaja iz varne izvorne države, po prvi in drugi alineji 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1).

2. Iz obrazložitve je razvidno, da je tožnik arabske narodnosti, iz Maroka, vendar njegova istovetnost ni bila nesporno ugotovljena, saj ni predložil nobenega osebnega dokumenta s sliko. V zvezi z razlogi za mednarodno zaščito je navedel, da je izvorno državo zapustil zaradi nezaposlenosti, saj je neuspešno iskal zaposlitev več kot dve leti. Opravljal je le občasna dela. Mesečno je prejemal okoli 200 EUR. Državo je zapustil zato, da bi si ustvaril boljše življenje. V kolikor bi imel dobro službo, bi v Maroku zagotovo ostal. 3. Glede na navedeno je tožena stranka presodila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Ugotavlja, da je navajal samo dejstva, ki so nepomembna in iz njih očitno izhaja, da je Maroko zapustil zaradi ekonomskih razlogov. Teh pa ni mogoče povezati z utemeljenim strahom in ogroženostjo zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini. Poleg tega prihaja iz Maroka, ki ga je Vlada Republike Slovenije (RS) z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav določila kot varno izvorno državo, pri čemer ni izkazal tehtnih razlogov, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti, da ta država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu z ZMZ-1 zanj ni varna izvorna država. Prav tako se opisane težave ne morejo šteti za resno škodo po 28. členu ZMZ-1. 4. Zoper navedeno odločbo je tožnik vložil tožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka, nepravilne uporabe materialnega prava ter zaradi nepopolno in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in tožniku mednarodno zaščito prizna, oziroma podredno zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek. Povzema obrazložitev tožene stranke ter navaja vsebino 52. člena ZMZ-1. Meni, da je sklicevanje na ekonomske razloge lahko podlaga za zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito, vendar ne za ugotovitev, da je prošnja očitno neutemeljena. Drugih razlogov za svojo odločitev pa tožena stranka ni navajala.

5. V odgovoru na tožbo tožena stranka navaja, da je tožnikove razloge obravnavala in jih štela kot nepomembna dejstva za obravnavanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite, zato je njegovo prošnjo zavrnila kot očitno neutemeljeno. Prošnjo tožnika pa je zavrnila tudi zato, ker prihaja iz varne izvorne države in obenem ni izkazal okoliščin, zaradi katerih zanj ne bi bila ta država zanj varna.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Izpodbijana odločba temelji na 1. in 2. alineji 52. člena ZMZ-1, skladno s katerima se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu (1. alineja), oziroma, če prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena tega zakona (2. alineja). Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik očitno ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Sodišče se zato sklicuje na razloge izpodbijane odločbe (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami pa dodaja:

8. Tožena stranka je v zvezi s presojo razlogov iz 1. alineje 52. člena ZMZ-1 tožnikove navedbe v zvezi z brezposelnostjo, pravilno ocenila za nepomembna dejstva za obravnavanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite po ZMZ-1. Sodišče ugotavlja, da je toženka navedla jasne, prepričljive in logične razloge, zakaj je odločila, da tožnik ni upravičen do mednarodne zaščite. V tem smislu tudi ni razumljiv tožbeni očitek, da je tožena stranka materialno pravo napačno uporabila s tem, ko je s sklicevanjem na ekonomske razloge tožnika, njegovo prošnjo zavrnila kot očitno neutemeljeno. Kot izhaja iz povsem jasne obrazložitve izpodbijane odločbe, katere del povzema tudi sam tožnik, in sicer da so navedbe tožnika, da je za mednarodno zaščito zaprosil zaradi slabih ekonomskih razmer v Maroku, saj da tam ne dobi zaposlitve (kot izhaja iz policijske depeše in lastnoročne izjave tožnika) in da je v prošnji in na osebnem razgovoru izpostavljal kot razlog brezposelnost in neuspešno iskanje zaposlitve, nepomembne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, je nastopil zakonski razlog, po katerem je moč zavrniti prosilčevo prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno na podlagi 1. alineje 52. člena ZMZ-1. 9. Tožnik ob navajanju razlogov za zapustitev izvorne države ni uspel izkazati, da bi bi bil v Maroku deležen ravnanj, ki bi imela znake preganjanja, kot jih določa 26. člen ZMZ-1, niti ni izkazal takšnih osebnih okoliščin, iz katerih bi izhajal utemeljen strah pred preganjanjem zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju (drugi odstavek 20. člena ZMZ-1). Tožnik je med razlogi navajal zgolj težave z zaposlitvijo in ob tem celo povedal, da bi v Maroku ostal, če bi imel dobro službo. Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da se je tožena stranka do tožnikovih podanih razlogov zapustitve izvorne države opredelila dovolj celovito ter jih zavrnila s pravilno oceno kot premalo tehtne za ugotovitev o upravičenosti do mednarodne zaščite, s čimer so tudi po mnenju sodišča podani razlogi iz 1. alineje 52. člena ZMZ-1. 10. Neutemeljen je tudi drugi tožbeni očitek, da drugih razlogov za zavrnitev prošnje tožena stranka ni navedla. Iz izpodbijane odločbe namreč povsem jasno izhaja, da je tožena stranka njegovo prošnjo zavrnila tudi na podlagi 2. alineje 52. člena ZMZ-1 (4. stran izpodbijane odločbe). Kot že obrazloženo, iz spisa ni razvidno, da bi tožnik izkazal takšne razloge, iz katerih bi bilo mogoče zaključiti, da Maroko, ki je z Odlokom Vlade RS nedvomno razglašen za varno izvorno državo, za tožnika, za katerega ni sporno, da je državljan Maroka, ni varna izvorna država. Sodišče se tudi v tem delu v celoti strinja z navedbami tožene stranke in njenimi razlogi

11. Poleg tega je tožena stranka na 5. strani te iste odločbe še presojala, ali bi tožniku ob vrnitvi v izvorno državo lahko grozila resna škoda ter ugotovila, da tudi ta nevarnost ne obstaja, s čimer tudi sodišče v celoti soglaša in se na te razloge sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1).

12. Po povedanem je bilo v obravnavani zadevi dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno, materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno, sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnilo kot neutemeljeno.

13. V tej zadevi glavna obravnava ni bila opravljena. Tožnik je sicer predlagal svoje zaslišanje, ki pa po oceni sodišča ni potrebno, saj je v upravnem postopku podal izjavo tako ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito kot tudi v osebnem razgovoru. Tudi sicer je iz tožbe razvidno, da med strankama ni sporno dejansko stanje (tožnik v tožbi celo ponavlja svoje navedbe v upravnem postopku), ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta (prvi odstavek 59. člena ZUS-1), ampak ali je tožena stranka ravnala po pravilih postopka in ali je pravilno uporabila relevantne določbe ZMZ-1