Jedro

Prepoved finančne asistence je urejena v prvem odstavku 248. člena ZGD-1. Označuje vse oblike pomoči izdajatelja delnic pridobitelju njegovih delnic. V konkretnem primeru pa tožena stranka delnic tožeče stranke po njenem zatrjevanju ni pridobivala za svoj račun, temveč naj bi jih pridobivala za račun tožeče stranke. V takem primeru gre za dejansko stanje, ki ne ustreza prepovedi finančne asistence, temveč ga je treba subsumirati pod določbe ZGD-1 o pridobivanju lastnih delnic prek tretjih oseb (251. člen ZGD-1, tretji odstavek 248. člena ZGD-1).

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek po nasprotni tožbi tožene stranke, s katerim je zahtevala povrnitev stroškov, ki jih je imela z nakupom delnic tožeče stranke in ji naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo izpodbijano sodbo prve stopnje. Toženi stranki je naložilo plačilo stroškov pritožbenega postopka tožeče stranke.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje tožena stranka vlaga revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi in sodbi sodišč druge in prve stopnje spremeni ter tožbenemu zahtevku tožene stranke po nasprotni tožbi v celoti ugodi in odloči o stroških postopka oziroma podredno razveljavi sodbi sodišč druge in prve stopnje in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

4. Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila.

5. Sodba sodišča prve stopnje je bila izdana pred začetkom uporabe Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku – ZPP-E (Uradni list RS 10/2017), zato se glede na določbo prvega in tretjega odstavka 125. členaZPP-E v tem revizijskem postopku uporabljajo pravila Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), veljavna pred uveljavitvijo novele ZPP-E. **Relevantno dejansko stanje**

6. Tožeča stranka je bila imetnica 33,5-odstotnega poslovnega deleža tožene stranke, imetnik preostalega poslovnega deleža pa je bil A. A. 7. Na skupščini tožeče stranke dne 18. 7. 2007 je bil sprejet sklep, s katerim je skupščina pooblastila upravo družbe za pridobitev lastnih delnic. Pooblastilo je bilo zato, da bi uprava lahko pridobivala lastne delnice „zaradi ohranitve vrednosti premoženja družbe."

8. V času veljavnosti sklepa, navedenega v prejšnji točki, je tožena stranka od družbe B., d. d., kupila 67.434 delnic tožeče stranke. Za nakup je sklenila Pogodbo o kratkoročnem kreditu z dne 24. 12. 2008, ki jo je nadomestila Pogodba o dolgoročnem kreditu z dne 6. 7. 2010. Te delnice so se vodile na posebnem kontu.

9. Tožena stranka je sicer pridobivala in prodajala delnice tožeče stranke vse od leta 2005, tj. pred in po 18. 7. 2007. Meseca maja 2007 je bil sklenjen delničarski sporazum, na podlagi katerega je imela tožena stranka predkupno pravico pri nakupu delnic tožeče stranke. Julija 2007 pa je bila sklenjena konzorcijska pogodba med subjekti, ki so bili pri poslovanju vezani na osnovno dejavnost tožeče stranke. Namen konzorcija je bil v skupnem nastopanju pri nakupovanju delnic tožeče stranke in s tem v vzpostavljanju dolgoročnega lastništva nad tožečo stranko.

10. Tožeča stranka je po Pogodbi o izvajanju uslug z dne 1. 12. 1993 za toženo stranko opravljala storitve poslovnega svetovanja, zunanjega računovodstva, splošnih kadrovskih zadev, finančnega poslovanja, s tem pa tudi vse posle v zvezi z nakupom delnic tožeče stranke, in sicer je slednje opravljal C. C., zaposlen pri tožeči stranki.

11. Iz priloge k elektronskemu sporočilu C. C. z dne 5. 5. 2011 izhaja, da je toženi stranki poročal o saldu „parkiranih delnic“ tožeče stranke, in sicer naj bi bilo teh 26.746. Enako izhaja iz elektronskega sporočila z dne 10. 11. 2009. C. C. je poročal tudi o stanju „unior“ delnic, kar naj bi označevalo delnice, prejete na podlagi delničarskega sporazuma.

**Razlogi sodišč nižjih stopenj**

12. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da tožena stranka ni izkazala pridobivanja delnic za račun tožeče stranke njen račun. Takšno pooblastilo toženi stranki ne izhaja niti iz sklepa skupščine tožeče stranke z dne 18. 7. 2007 niti iz okoliščine, da je tožeča stranka po dogovoru s toženo stranko opravljala vse posle v zvezi z nakupom delnic tožeče stranke. Prav tako sodišče prve stopnje kot dokaz o pridobivanju delnic tožeče stranke za njen račun ni štelo elektronskega sporočila C. C. z dne 5. 5. 2011 o parkiranih oz. „unior“ delnicah, pa tudi ne navedb G. G. v poročilu nadzornemu svetu tožeče stranke, da je tožena stranka pomembno prispevala k obrambi tožeče stranke pred sovražnim prevzemom z najemom kredita za nakup delnic. Odločilo je, da je tožena stranka vse delnice tožeče stranke pridobivala za svoj račun.

13. Četudi bi šlo za pridobivanje lastnih delnic tožeče stranke prek tretje osebe (tj. tožene stranke), pa po stališču sodišča prve stopnje niso bili izpolnjeni pogoji za dopustno pridobitev lastnih delnic po prvem odstavku 247. člena ZGD-1. Po določbi 251. člena ZGD-1 sme namreč tisti, ki posluje v lastnem imenu, vendar za račun družbe, pridobivati ali imeti delnice družbe le, če bi bilo to družbi dovoljeno v skladu s prvo do šesto in osmo alineo prvega odstavka in drugim odstavkom 247. člena ZGD-1. Tožena stranka naj ne bi uspela izkazati grožnje sovražnega prevzema.

14. Sodišče druge stopnje je zavzelo stališče, da je prepoved finančne asistence po prvem odstavku 248. člena ZGD-1 brezpogojna. Veljala naj bi tudi v primeru, ko bi smela družba neposredno pridobivati lastne delnice.

**Revizijski razlogi**

15. Tožena stranka z revizijo uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava. Sodišče druge stopnje naj bi pri svoji odločitvi izhajalo iz drugačnega dejanskega in materialnopravnega izhodišča za sojenje kot sodišče prve stopnje, zaradi česar naj obstoj dogovora med tožečo in toženo stranko o pridobivanju delnic tožeče stranke za njen račun ne bi bil več sporen. S tem naj bi pritrdilo navedbam pritožbe, da so bili v danem primeru podani pogoji iz 251. člena ZGD-1 in da je tožena stranka delnice tožeče stranke kupovala za njen račun. Vendar pa naj bi sodišče druge stopnje ugotovljeno dejansko stanje nepravilno subsumiralo pod določbo prvega odstavka 248. člena ZGD-1, saj je šlo za dejansko stanje, ki bi ga bilo treba presojati na podlagi 251. člena ZGD-1. Tožeča stranka namreč ni financirala tožene stranke pri pridobivanju delnic tožeče stranke, katerih imetnica bi bila potem tožena stranka, temveč bi naj toženi stranki povrnila kupnino za delnice, ki jih je ta pridobivala za račun tožeče stranke. Tožena stranka navaja, da zato njen zahtevek zoper tožečo stranko za odkup in s tem plačilo lastnih delnic izhaja že iz samega zakona (251. člen ZGD-1).

**Razlogi za ugoditev reviziji**

16. Na revizijski ravni je ostalo sporno, ali je tožena stranka pridobivala delnice tožeče stranke za njen račun in ali so bili izpolnjeni pogoji za dopustnost takšne pridobitve lastnih delnic tožeče stranke. Neutemeljena je revizijska navedba, da je sodišče druge stopnje pritrdilo navedbam pritožbe o tem, da je tožena stranka delnice tožeče stranke kupovala za njen račun, saj iz obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje jasno izhaja, da se ni opredelilo do obstoja dogovora med tožečo in toženo stranko o pridobivanju delnic za tožečo stranko. Ni se namreč ukvarjalo z dejanskimi ugotovitvami glede tega dogovora, temveč je pritožbo tožene stranke zavrnilo ne glede na to, ali je bila ta okoliščina podana ali ne. Ocenilo je namreč, da je treba pritožbo tožene stranke v vsakem primeru zavrniti zaradi nasprotovanja določbam prvega odstavka 248. člena ZGD-1. 17. Revizijski očitek, da je sodišče druge stopnje dejansko stanje v tej zadevi napačno podredilo pod določbo prvega odstavka 248. člena ZGD-1, je utemeljen. Ta namreč ureja prepoved finančne asistence, s katero se označujejo vse oblike pomoči izdajatelja delnic pridobitelju njegovih delnic. Določbo prvega odstavka 248. člena ZGD-1 bi lahko uporabili za primere, v katerih bi družba posredno ali neposredno s svojimi sredstvi (prek darila, posojila, odpusta dolga ali kako drugače) nekomu tretjemu omogočila postati njen delničar.1 S tem bi zmanjšala svoje premoženje, pridobitelj pa bi lahko pridobival že obstoječe delnice, ne da bi se sočasno povečala denarna sredstva, ki bi se vnesla v družbo.2 V konkretnem primeru pa tožena stranka delnic tožeče stranke po njenem zatrjevanju ni pridobivala za svoj račun, temveč naj bi jih pridobivala za račun tožeče stranke. V takem primeru gre za dejansko stanje, ki ne ustreza prepovedi finančne asistence, temveč ga je treba subsumirati pod določbe ZGD-1 o pridobivanju lastnih delnic prek tretjih oseb (251. člen ZGD-1, tretji odstavek 248. člena ZGD-1).

18. Ker je sodišče druge stopnje pritožbo tožene stranke zavrnilo na podlagi prvega odstavka 248. člena ZGD-1, se ni ukvarjalo z ostalimi pritožbenimi razlogi, s katerimi je tožena stranka nasprotovala zaključku sodišča prve stopnje, da med tožečo in toženo stranko ni obstajal dogovor o pridobivanju delnic tožeče stranke za njen račun ter da so bili izpolnjeni pogoji za dopustno pridobitev lastnih delnic tožeče stranke. Te bi bilo treba pretehtati in ponovno ovrednotiti zaključke sodišča prve stopnje, ki jih je to sprejelo glede elektronskega sporočila o parkiranju delnic tožeče stranke in glede ostalih posrednih dokazov, s katerimi je tožena stranka dokazovala obstoj dogovora o pridobivanju delnic tožeče stranke za njen račun. Prav tako bi bilo treba pretehtati pritožbene razloge o izpolnjevanju drugih pogojev za dopustnost pridobivanja lastnih delnic tožeče stranke prek tretjih oseb, med drugim o izpolnjevanju pogoja nujnosti pridobivanja lastnih delnic in grožnje s sovražnim prevzemom. Pri tem bi bilo treba upoštevati, da je pridobivanje lastnih delnic eden zelo uporabljenih obrambnih mehanizmov pred sovražnim prevzemom, čeprav v kontinentalnih pravnih ureditvah zaradi izjemnih restrikcij pri uporabi tega instituta res ne more priti do učinkovite obrambe,3 lahko pa k njej prispeva.

19. Vrhovno sodišče je tako ugotovilo, da je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, vendar niso izpolnjeni pogoji, da bi lahko revizijsko sodišče samo odločilo v tej zadevi. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je namreč dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, zato je Vrhovno sodišče reviziji v I. točki izreka ugodilo in razveljavilo sodbo sodišča druge stopnje ter mu zadevo vrnilo v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP).

**O stroških revizijskega postopka**

20. Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi tretjega odstavka165. člena ZPP.

1 Alastair Hudson, Understanding Company Law, Routledge, Abingdon, Oxon, New York, 2012, str. 192. 2 Prav tam, str. 193. 3 Prim. Dr. Marijan Kocbek v Dr. Šime Ivanjko, Dr. Marijan Kocbek, Dr. Saša Prelič, Korporacijsko pravo, Pravni položaj gospodarskih subjektov, Druga, dopolnjena in predelana izdaja, Univerza v Maribor, Pravna fakulteta, GV Založba, Ljubljana, 2009, str. 254.