Jedro

Pravno podlago, ki naj bi bila delno zmotno uporabljena po izvajanjih revizij obeh pravdnih strank, prestavljajo v takih primerih kot je predmeten, prva točka 1. odstavka 545. člena zakona o kazenskem postopku (naprej ZKP), ki določa, da ima pravico do povrnitve škode, kdor je bil v priporu, a je bil postopek zoper njega ustavljen s pravnomočnim sklepom, 4. odstavek istega člena, ki določa, da se v postopku za povrnitev take škode smiselno uporabljajo določbe celotnega 22. poglavja, to je členi 541 - 549 ZKP ter 200. člen zakona o obligacijskih razmerjih (naprej ZOR), ki določa merila, po katerih se odmerja odškodnina za duševne bolečine. Prvi dve določili uzakonjata temelj odškodninske odgovornosti, ki v tem primeru ni sporna. Sporna je le višina odškodnine, ki gre tožniku in ki zadeva merila za odmero odškodnine. Odmera odškodnine pa je odvisna od meril, ki jih mora sodišče uporabiti glede na vse ugotovljene okoliščine posameznega primera. Okoliščine primera so sestavina dejanskega stanja, na katero je revizijsko sodišče vezano (3. odstavek 385. člena ZPP).

Izrek

Reviziji obeh pravdnih strank se zavrneta kot neutemeljeni. Stranki nosita vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je naložilo toženki, da mora plačati tožniku 190.000,00 SIT odškodnine z obrestmi od 15.12.1993 dalje, ter zamudne obresti od že plačanega zneska 60.000,00 SIT od 25.1.1993 do 29.7.1993, ker je ugotovilo, da je bil tožnik neutemeljeno v priporu 28 dni. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika delno ugodilo in zvišalo tožniku dosojeno odškodnino na znesek 340.000,00 SIT z obrestmi, medtem ko je pritožbo tožnika v preostalem delu, pritožbo toženke pa v celoti, zavrnilo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje sta vložili revizijo obe pravdni stranki iz revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava ter predlagali, da se sodba v zanju neugodnih delih spremeni.

Tožnik navaja v reviziji, da sta sodišči poleg dolžine pripora upoštevali še nadaljnje okolnosti, ki so se odražale v njegovem duševnem trplenju med priporom in pozneje, vendar pa sta vse te okolnosti upoštevali v premajhni meri pri določitvi končne višine odškodnine. Pri tem se tožnik sklicuje na pritožbeno obrazložitev in na primerjavo odškodnine, ki je bila izrečena I. M., ki je bil v priporu 44 dni zaradi suma storitve enakega kaznivega dejanja, kot ga je bil osumljen tožnik in ki je prejel 400.000,00 SIT odškodnine, vendar z upoštevanjem tudi obresti bistveno več (1,082.193,00 SIT). Tožnik ima pravico do primerne odškodnine, pri čemer mora sodišče ustrezno ovrednotiti človekovo dostojanstvo in vse pretrpljene duševne bolečine.

Toženka pa poudarja v reviziji, da gre tožniku odškodnina zaradi neutemeljnega pripora, ne pa za posledice teka kazenskega postopka. Sodišče druge stopnje je sicer pravilno upoštevalo pri odmeri odškodnine še nekatere druge okolnosti, ki jih sodišče prve stopnje ni, vendar pa jim je dalo prevelik poudarek. Odškodnine tudi ni ustrezno individualiziralo. Odškodnina mora biti vpeta v širše družbene okvire, ki se na področju odškodninskega prava kažejo v medsebojnem razmerju med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami in odškodninami zanje. Prisojena odškodnina daleč odstopa od odškodnin, dosojenih za isto ali podobno škodo na področjih drugih sodišč. Pomembno je tudi, da tožnikovo delovno razmerje ni prenehalo zaradi pripora.

Reviziji sta bili vročeni nasprotnima strankama in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki pa nanju niso odgovorili (3. odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Reviziji nista utemeljeni.

Pravno podlago, ki naj bi bila delno zmotno uporabljena po izvajanjh revizij obeh pravdnih strank, prestavljajo v takih primerih kot je predmeten, prva točka 1. odstavka 545. člena zakona o kazenskem postopku (naprej ZKP), ki določa, da ima pravico do povrnitve škode, kdor je bil v priporu, a je bil postopek zoper njega ustavljen s pravnomočnim sklepom, 4. odstavek istega člena, ki določa, da se v postopku za povrnitev take škode smiselno uporabljajo določbe celotnega 22. poglavja, to je členi 541 - 549 ZKP ter 200. člen zakona o obligacijskih razmerjih (naprej ZOR), ki določa merila, po katerih se odmerja odškodnina za duševne bolečine. Prvi dve določili uzakonjata temelj odškodninske odgovornosti, ki v tem primeru ni sporna. Sporna je le višina odškodnine, ki gre tožniku in ki zadeva merila za odmero odškodnine. Odmera odškodnine pa je odvisna od meril, ki jih mora sodišče uporabiti glede na vse ugotovljene okoliščine posameznega primera. Okoliščine primera so sestavina dejanskega stanja, na katero je revizijsko sodišče vezano (3. odstavek 385. člena ZPP). Iz ugotovitev sodišč druge in prve stopnje izhaja, da je bil tožnik v priporu 28 dni, da je bil osumljen kaznivega dejanja neupravičenega sprejemanja daril po 144. členu kazenskega zakona RS, za katerega je bila zagrožena kazen zapora od 6-tih mesecev do 5-tih let, da je bil tožnik nekaznovan, da je v času trajanja pripora prestajal strah, skrb in žalost, da so bili z dejstvom pripora seznanjeni tožnikovi najožji sorodniki, prijatelji, sodelavci, da se je o tem pisalo tudi v časopisju in da je imel v zvezi s postopkom tudi težave z nadaljnjo zaposlitvijo.

Višina odškodnine za duševne bolečine je odvisna od obsega škode, ki jo v tožnikovem primeru izkazujejo spredaj ugotovljene okolnosti. Ta se odmerja po merilih že citiranega 200. člena ZOR, po katerih se upoštevajo vse okoliščine primera in zlasti stopnja duševnih bolečin prizadetega, na drugi strani pa mora sodišče pri odmeri pravične odškodnine gledati na pomen dobrin, ki so bile prizadete v tožnikovem primeru in namen odškodnine za tako škodo, pa tudi na to, da odškodnina ne sme iti na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom odškodnin. Po presoji revizijskega sodišča je sodišče druge stopnje v zadostni meri in torej pravilno upoštevalo vse pravno odločilne okoliščine primera (in ne v premajhni meri, kot to uveljavlja tožnik v reviziji, ali pa v prevelikem obsegu, kot to skuša prikazati revizija toženke), zaradi česar ocenuje, da je končno priznana odškodnina v višini 400.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ustrezna in pravična odškodnina. Tako odmerjena odškodnina je ustrezno individualizirana, kar pomeni, da niso podani pravno utemeljeni razlogi za kakšnokoli spreminjanje prisojene odškodnine. Prav individualizacija vsakega odškodninskega primera jemlje tehtnost revizijskim izvajanjem tožnika, ki se sklicuje na podoben primer iz sodne prakse, glede katerega pa že sam ugotavlja določena odstopanja od njegovega primera (ki se odraža v daljšem priporu, v posledicah na zdravju, v kazenski obsodbi in poznejši ustavitvi postopka in podobno).

Ker je bila tožniku priznana pravilna odškodnina v postopku na drugi stopnji, revizijsko sodišče pa v okviru uradnega preizkusa ni ugotovilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, je neutemeljeni reviziji obeh pravdnih strank zavrnilo (člen 393. ZPP).

Ker pravdni stranki z revizijama nista uspeli, morata nositi vsaka svoje stroške revizijskega postopka. Taka odločitev revizijskega sodišča temelji na 1. odstavku 166. in 2. odstavku 154. člena ZPP.