Jedro

Neskladje med podatki o nepremičninah, navedenih v predlogu za izdajo začasne odredbe in zemljiškoknjižnimi podatki ter o nepremičninah po stanju ob izdaji sklepa o predlogu za izdajo začasne odredbe samo po sebi ni ovira za izdajo začasne odredbe o prepovedi odtujitve in obremenitve nepremičnine z zaznambo te prepovedi v zemljiški knjigi.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, sklep sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da se sklep o začasni odredbi I P 379/2008 z dne 13. 3. 2008 v zvezi s popravnim sklepom z dne 20. 3. 2008 zaradi ugovora in umika predloga tožnikov za izdajo začasne odredbe, razveljavi, postopek zavarovanja pa v tem delu ustavi. V ostalem je ugovore toženk zavrnilo kot neutemeljene. Odločilo je, da bo o stroških postopka v zvezi z ugovorom odločeno v odločbi o glavni stvari.

2. Sodišče druge stopnje je prvotoženkini pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je ugovoru ugodilo, sklep o izdaji začasne odredbe P 379/2008 z dne 13. 3. 2008 in 20. 3. 2008 glede prvotoženke razveljavilo in predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo. Zavzelo je stališče, da je eden izmed pogojev za izdajo začasne odredbe s prepovedjo odtujitve in obremenitve nepremičnin in zaznambo te prepovedi v zemljiški knjigi ujemanje zemljiškoknjižnega stanja s predlagano začasno odredbo. V obravnavani zadevi, v kateri so tožniki zahtevali izdajo začasne odredbe na podlagi stanja po odločbi Geodetske uprave Republike Slovenije, ki ob izdaji začasne odredbe še ni bila realizirana v zemljiški knjigi, se stanje po predlogu za izdajo začasne odredbe ne ujema s stanjem v zemljiški knjigi. Predlog za izdajo začasne odredbe zato ni mogel biti utemeljen. V presojo ostalih pritožbenih očitkov se ni spuščalo.

3. Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije je vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi zmotne uporabe določb Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) in Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1) v njihovi materialnopravni in procesnopravni vsebini, to pa je vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijanega sklepa. Med pogoji za izdajo začasne odredbe s prepovedjo odtujitve in obremenitve ter njeno zaznambo v zemljiški knjigi ni določen pogoj, naveden v izpodbijanem sklepu, tj. ujemanje zemljiškoknjižnega stanja s predlagano začasno odredbo. ZIZ v prvem odstavku 168. člena, ki se smiselno uporablja tudi v postopku za izdajo začasne odredbe, določa le, da mora biti nepremičnina v predlogu za izvršbo na nepremičnino, ki je vpisana v zemljiški knjigi, označena tako, da sodišče lahko po uradni dolžnosti preizkusi lastništvo te nepremičnine. Edini pogoj, ki ga ZIZ določa v zvezi z nepremičnino, je torej dokaz o dolžnikovi lastninski pravici na nepremičnini. Poleg tega je pristojnost za odločanje v zvezi z obravnavano začasno odredbo razdeljena med izvršilno in zemljiškoknjižno sodišče. Prvo odloča o začasni odredbi, drugo pa o njenem vpisu v zemljiško knjigo. Sodišče druge stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo tudi o vpisu v zemljiško knjigo, za to pa ni bilo pristojno. Nenazadnje je zemljiškoknjižno sodišče začasno odredbo, izdano v tej zadevi, prejelo 18. 3. 2008, odločbe GURS, ki so bile upoštevane v predlogu in v sklepu o izdaji začasne odredbe, pa je zemljiškoknjižno sodišče prejelo pred navedenim datumom, tj. 25. 10. 2005, 25. 5. 2006, 14. 2. 2007 in 12. 3. 2008. Ker mora zemljiškoknjižno sodišče odločiti po vrstnem redu prejema predlogov oziroma listin, ki so podlaga za vpis, in ob upoštevanju stanja vpisov ob začetku zemljiškoknjižnega postopka, se bo zemljiškoknjižno stanje ob vpisu začasne odredbe ujemalo z začasno odredbo. Vrhovno državno tožilstvo predlaga, naj Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijani sklep sodišča druge stopnje razveljavi in vrne zadevo temu sodišču v novo odločanje.

4. Sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti vročilo tožnikom in toženkam. Tretjetoženka je nanjo odgovorila.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

6. Tožniki so skupaj s tožbo, s katero uveljavljajo neveljavnost pogodb, sklenjenih med toženkami, in izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila glede nepremičnin, za katere trdijo, da imajo na njih lastninsko pravico, predlagali izdajo začasne odredbe s prepovedjo odtujitve in obremenitve nepremičnin in zaznambo te prepovedi v zemljiški knjigi. Sledeč ugotovitvam izpodbijanega sklepa sodišča druge stopnje, so tožniki v predlogu za izdajo začasne odredbe opredelili nepremičnine z navedbo podatkov, ki izhajajo iz odločb geodetske uprave o delitvah, združitvah oziroma drugih spremembah prej obstoječih nepremičnin, in ne s podatki, ki so izhajali iz zemljiške knjige ob izdaji sklepa o začasni odredbi. Predlog za izdajo začasne odredbe se torej ne nanaša na nepremičnine, ki sploh niso vpisane v zemljiški knjigi, marveč na nepremičnine, ki jih je po podatkih zemljiške knjige mogoče identificirati. Kot prostorsko odmerjeni deli zemeljske površine so že bile predmet zemljiškoknjižnega vpisa, le identifikacijski podatki se razlikujejo od tistih, ki so jih navedli tožniki.

7. Sodišče druge stopnje je zavzelo stališče, da neujemanje med zemljiškoknjižnim stanjem in predlagano začasno odredbo v takih primerih predstavlja oviro za izdajo začasne odredbe s prepovedjo odtujitve in obremenitve nepremičnine ter zaznambo te prepovedi v zemljiški knjigi. Natančneje povedano: oviro za izdajo začasne odredbe naj bi predstavljalo neskladje med podatki o nepremičninah, navedenih v predlogu za izdajo začasne odredbe, in zemljiškoknjižnimi podatki o nepremičninah ob izdaji sklepa o predlogu za izdajo začasne odredbe. Ne glede na to, katera od zakonskih predpostavk za izdajo začasne odredbe naj zaradi navedenega neskladja ne bi bila podana (sodišče namreč tega ni pojasnilo), je navedeno stališče sodišča druge stopnje napačno.

8. Po 273. členu ZIZ sme sodišče za zavarovanje nedenarne terjatve izdati vsako odredbo, s katero je mogoče doseči namen zavarovanja, med njimi tudi prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnine, na katero meri terjatev, z zaznambo prepovedi v zemljiški knjigi. V postopku za izdajo začasne odredbe mora upnik izkazati verjeten obstoj terjatve in eno od predpostavk iz drugega odstavka 272. člena ZIZ (verjeten obstoj nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve sicer precej otežena, itd.).

9. S predlagano začasno odredbo želijo tožniki zavarovati svojo zatrjevano lastninsko pravico na nepremičninah, ki so predmet predloga. V okviru presoje o verjetnem obstoju terjatve je moralo sodišče tudi presoditi, ali so tožniki verjetno izkazali (1) obstoj nepremičnin in (2) dejstvo, da sta prvotoženka in drugotoženka zemljiškoknjižni lastnici teh nepremičnin. Za presojo o verjetnem obstoju nepremičnine (kar je sporno v obravnavani zadevi) so odločilna pravila stvarnega prava. Po predpisih stvarnega prava je nepremičnina prostorsko odmerjen del zemeljske površine, skupaj z vsemi drugimi sestavinami (prvi odstavek 18. člena Stvarnopravnega zakonika). S podatki o parcelni številki in katastrski občini zemljiške parcele oziroma o identifikacijski številki (dela) stavbe so nepremičnine identificirane, ti identifikacijski znaki pa niso nujno odločilni za presojo o verjetnem obstoju nepremičnin, ki so predmet predlagane začasne odredbe, in o lastninski pravici toženk na njih. Delitve, združitve in drugačne spremembe parcel v geodetskih postopkih namreč same po sebi ne povzročijo spremembe njihovega lastnika.

10. Razlika med identifikacijskimi podatki o nepremičninah, navedenih v predlogu za izdajo začasne odredbe, in v zemljiški knjigi po stanju ob izdaji začasne odredbe ni mogla biti odločilna niti za presojo, ali je s predlagano začasno odredbo mogoče doseči njen namen, tj. zavarovanje uveljavljanega zahtevka. Publicitetni učinek, ki ga tožniki zasledujejo s predlogom za zaznambo obravnavane začasne odredbe v zemljiški knjigi, je namreč glede na nesporno dejstvo, da so nepremičnine kot prostorsko odmerjeni deli zemeljske površine že vpisane v zemljiški knjigi, možno doseči. Vprašanje, ali bo tak učinek dejansko dosežen, se pravi, ali bo zemljiškoknjižno sodišče ugodilo predlogu za vpis zaznambe prepovedi odtujitve in obremenitve, pa ni v pristojnosti sodišča, ki odloča o predlogu za izdajo začasne odredbe, marveč v pristojnosti zemljiškoknjižnega sodišča. 11. Sodišče, ki odloča o predlogu za izdajo začasne odredbe, odloča po stanju na dan izdaje sklepa, s katerim odloči o predlogu, in ga po uradni dolžnosti pošlje zemljiškoknjižnemu sodišču (prvi odstavek 98. člena ZZK-1). Zemljiškoknjižno sodišče je o vpisih v zemljiško knjigo dolžno odločati po vrstnem redu, ki se določi po trenutku, ko je prejelo predlog za vpis oziroma listino, na podlagi katere odloča o vpisu po uradni dolžnosti (prvi odstavek 122. člena ZZK-1). O pogojih za vpis odloča na podlagi stanja vpisov v zemljiški knjigi, pri čemer ne sme odločati o vpisih glede iste nepremičnine v kasneje začetem postopku, dokler ni pravnomočno odločeno o vpisih v prej začetih postopkih (124. člen in drugi odstavek 122. člena ZZK-1). Trenutek, ki je bistven za odločitev o uspešnosti vpisa zaznambe prepovedi odtujitve in obremenitve, torej ni isti kot trenutek, ki je odločilen za izdajo začasne odredbe. Možno je torej, da bo ne le ob vložitvi predloga, marveč tudi ob izdaji sklepa o predlogu za izdajo začasne odredbe zemljiškoknjižno stanje drugačno od stanja, ki bo odločilno za zemljiškoknjižni vpis začasne odredbe, in da bo sprememba v vmesnem času povzročila bodisi uspešnost vpisa zaznambe, ki bi bil po stanju ob izdaji sklepa o začasni odredbi neutemeljen, bodisi neuspešnost vpisa zaznambe, ki je bil po stanju ob izdaji sklepa utemeljen. Niti dejansko zemljiškoknjižno stanje niti zemljiškoknjižno stanje ob upoštevanju še predlaganih vpisov, kakršno je ob izdaji sklepa o predlagani začasni odredbi, glede na navedeno ne more nujno odločilno vplivati na uspešnost predlagane začasne odredbe. Odločitev o tem, kako bo v predlogu za izdajo začasne odredbe identificiral nepremičnine, glede katerih želi doseči zaznambo prepovedi odtujitve in obremenitve, mora torej ostati v sferi upnika, odločitev o uspešnosti vpisa zaznambe in s tem o dejanski učinkovitosti izdane začasne odredbe pa v pristojnosti zemljiškoknjižnega sodišča. 12. Zaradi zmotnega stališča, da zakon med predpostavkami za izdajo obravnavane začasne odredbe določa skladnost med podatki o nepremičninah po predlogu za izdajo začasne odredbe in zemljiškoknjižnimi podatki o teh nepremičninah po stanju ob izdaji sklepa o predlogu za izdajo začasne odredbe, sodišče druge stopnje ni odgovorilo na vse prvotoženkine pritožbene navedbe. Glede na to je Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo, izpodbijani sklep sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje (drugi odstavek 391. člena v zvezi z drugim odstavkom 380. člena ZPP).