Jedro

Sodna taksa se odmerja od vrednosti spornega predmeta; v primeru pobotnega ugovora je to vrednost v pobot stavljene terjatve.

To, da je toženka pobotno terjatev opredelila v višini, višji od zahtevka tožnice, je stvar njene lastne volje, ki jo je sodišče dolžno upoštevati. Breme za to nosi sama. Vrednost terjatve, za katero toženka meni, da bo deležna sodnega varstva, ni vrednost, od katere se v skladu s določbami ZST-1 odmerja sodna taksa.

Plačilo sodne takse je obveznost, ki ob izpolnitvi zakonskih pogojev zavezuje taksnega zavezanca, da jo plača v višini, določeni z ZST-1. Za pobotni ugovor nastane ob njegovi vložitvi, in ne šele ob odmeri njene višine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1.Toženka je v odgovoru na tožbo (s katero tožnica zahteva ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe in plačilo 116.613,60 EUR) v pobot uveljavljala svojo nasprotno terjatev. Podala je primarni in štiri podredne pobotne ugovore. Sodišče prve stopnje1 ji je zato izdalo plačilni nalog za plačilo sodne takse za postopek o pobotnem ugovoru v znesku 2.781,00 EUR. Toženka je zoper njega vložila ugovor, ki mu je sodišče z izpodbijanim sklepom ugodilo in plačilni nalog razveljavilo. Hkrati ji je izdalo nov plačilni nalog za plačilo sodne takse v višini 2.559,00 EUR, ki je sestavni del izpodbijanega sklepa.

2.Toženka zoper sklep vlaga pritožbo in uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku2. Predlaga razveljavitev sklepa in odmero sodne takse v višini 2.115,00 EUR, oziroma razveljavitev sklepa in vračilo v nov postopek.

2.Pritožnica navaja, da je izpodbijani sklep nezakonit in nepravilen, prav tako plačilni nalog, ki je njegov sestavni del. Sodišču očita, da je dejansko stanje ugotovilo zmotno in pomanjkljivo, pri čemer je uporabilo tudi napačno materialno pravo. Pri odločanju o ugovoru zoper prvotni plačilni nalog je vrednost spornega predmeta napačno ugotovilo, posledično pa sodno takso odmerilo v previsokem znesku. Pri tem se je sklicevalo na sodno prakso, ki je bistveno drugačna od konkretne zadeve. Tožnica je svoj dajatveni zahtevek oblikovala skladno s teorijo salda in na ta način sama izvedla svojevrsten enostranski pobot terjatev. Do brezplačne uporabe toženkinega denarja ni upravičena. Pobotnega ugovora zaradi vključitve obogatitvenih obresti od celotnega zneska izplačane glavnice toženka ne more oblikovati drugače, kot da v zahtevku navede celotno glavnico, kar pa ne pomeni, da je ta glavnica enaka vrednosti spornega predmeta pobotnega ugovora. Sodišče je sodno takso napačno odmerilo od zneska 158.900,00 CHF (ki naj bi na dan vložitve pobotnega ugovora znašal 149.143,54 EUR), od katerega je toženka primarno podala ugovor pobotanja. Sodišče bi moralo sodno takso odmeriti od dejanske višine glavnice dajatvenega zahtevka tožnice (116.613,60 EUR), zaradi česar bi ta znašala 2.115,00 EUR. Taksna obveznost, ki je naložena toženki, je odmerjena od vrednosti, ki je skoraj 30% višja od kondikcijskega zahtevka tožnice, zoper katerega se brani. Sodišče je spregledalo jedro toženkinih navedb, s čimer je bistveno kršilo določbe postopka po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Hkrati ji ni nudilo dolžnega materialnega procesnega vodstva, ker ni podalo ustreznih usmeritev glede oblikovanja pobotnega ugovora. Nesorazmerno visoko odmerjena sodna taksa, ob upoštevanju, da to ni edini toženkin postopek v zvezi s kreditnimi pogodbami v CHF, predstavlja kršitev njenih ustavnih in konvencijskih pravic.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Podlaga za nastanek taksne obveznosti toženke je v prvi točki 5. člena Zakona o sodnih taksah3, ki določa, da za vsak postopek, ki ga vodi sodišče, tudi ob vložitvi pobotnega ugovora, nastane taksa obveznost.4 Višina taksne obveznosti za pobotni ugovor se določi v skladu s tarifno št. 1111 ZST-1, odmeri pa se od vrednosti zahtevka oziroma predmeta. Po prvem in tretjem odstavku 19. člena ZST-1 je tako za plačilo sodne takse odločilna vrednost zahtevka oziroma predmeta ob vložitvi vloge oziroma opravi dejanja, razen če zakon določa drugače. V tej zadevi je sporno, od katere vrednosti bi moralo sodišče odmeriti sodno takso za v pobot uveljavljeno terjatev.

5.Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila sodna taksa v plačilnem nalogu, ki je sestavni del izpodbijanega sklepa, odmerjena pravilno, in sicer od vrednosti v pobot uveljavljene terjatve. ZST-1 v več členih določa, da se sodna taksa odmerja od vrednosti spornega predmeta; v primeru pobotnega ugovora je to vrednost v pobot stavljene terjatve. Okoliščina, da je procesni ugovor pobotanja v svoji funkciji in naravi/namenu možen le do zneska, ki ga uveljavlja tožnica z dajatvenim denarnim zahtevkom (116.613,60 EUR) nima odločilne teže. Tudi pritožbene trditve o načinu na katerega je tožnica v svojih trditvah utemeljevala svoj denarni zahtevek, nimajo takšnega pomena, kot ga predstavlja pritožba. Bistveno je, da tožnica s tožbo poleg ugotovitvenega zahtevka uveljavlja dajatveni (denarni) zahtevek. Toženka pa je v izrecno podanem pobotnem ugovoru zapisala, da (primarno)5 zahteva ugotovitev obstoja njene terjatve, "ki znaša EUR protivrednosti zneska 158.900,00 CHF s 6 % letnimi obrestmi od dne 31. 7. 2007 do 9. 8. 2022 in z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 13. 12. 2024 dalje do plačila, preračunano v EUR po referenčnem tečaju Evropske centralne banke na dan izdaje sodbe",6 kar po njenih pojasnilih pomeni, da pobotni ugovor temelji na glavnici, določeni v CHF, torej 158.900,00 CHF, v EUR protivrednosti na dan izdaje sodbe. To na dan 25. 2. 20257, preračunano po veljavnem tečaju, znaša 149.143,54 EUR. Pravilnosti tega preračuna toženka ne izpodbija. Navedeni znesek predstavlja znesek, ki ga je toženka stavila v pobot, zato njena pritožbena polemiziranja o drugačni višini niso utemeljena. To, da je toženka pobotno terjatev opredelila v višini, višji od zahtevka tožnice, je stvar njene lastne volje, ki jo je sodišče dolžno upoštevati. Breme za to nosi sama. Vrednost terjatve, za katero toženka meni, da bo deležna sodnega varstva, kot pojasnjeno, torej ni vrednost, od katere se v skladu s določbami ZST-1 odmerja sodna taksa.8 Očitki o absolutni bistveni kršitvi postopka po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP so neutemeljeni, saj so navedena materialnopravna izhodišča pojasnjena tudi v izpodbijanem sklepu.

6.Neutemeljene so tudi očitane kršitve neustreznega materialnega procesnega vodstva. Ni dolžnost sodišča, da stranko s kvalificiranim pooblaščencem, usmerja glede opredelitve vrednosti pobotnega ugovora. Na pravilnost izpodbijane odločitve in posledično izdajo novega plačilnega naloga tudi ne vpliva okoliščina, da to ni edini toženkin postopek v zvezi s kreditnimi pogodbami v CHF.9 Vrsta postopkov, v katerih se toženki očita oškodovanje njenih komitentov, je stvar nje same in na odmero sodne takse ne more vplivati. Sodišče je dolžno upoštevati zgolj določbe ZST-1, iz katerih izhaja, da je za vsak postopek, ki ga vodi sodišče, treba plačati sodno takso. Očitki glede posega v ustavne in konvencijske pravice zato niso utemeljeni.

7.Če oseba, ki je izdala plačilni nalog, po uradni dolžnosti ugotovi, da so v plačilnem nalogu napake, ga lahko do potrditve izvršljivosti iz 35. člena ZST-1 razveljavi. Če je potrebno, izda nov plačilni nalog, zoper katerega je dopustno vložiti ugovor iz prvega odstavka tega člena (peti odstavek 34.a člena ZST-1). V konkretni zadevi je sodišče ob presojanju utemeljenosti toženkinega ugovora ugotovilo, da je sodna taksa v izdanem plačilnem nalogu napačno odmerjena, in sicer v previsokem znesku 2.781,00 EUR. Ob tej ugotovitvi je sodišče ravnalo skladno s petim odstavkom 34.a člena ZST-1 ter sodno takso pravilno odmerilo. Čeprav v izpodbijanem sklepu te pravne podlage ni navedlo, to na pravilnost izpodbijanega sklepa ne vpliva.

8.Plačilo sodne takse je obveznost, ki ob izpolnitvi zakonskih pogojev zavezuje taksnega zavezanca, da jo plača v višini, določeni z ZST-1. Za pobotni ugovor nastane ob njegovi vložitvi, in ne šele ob odmeri njene višine. Ker je taksna obveznost za toženko obstajala že od vložitve pobotnega ugovora dalje, tudi iz tega razloga ni mogoče govoriti o kakršnemkoli poslabšanju njenega položaja.

9.Glede na navedeno je sodišče pravilno, potem ko je prvotni plačilni nalog razveljavilo, izdalo nov plačilni nalog za plačilo sodne takse v višini 2.559,00 EUR, ki je sestavni del izpodbijanega sklepa.

10.Glede na navedeno in upoštevajoč, da niso podani niti po uradni dolžnosti preizkušeni pritožbeni razlogi (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP) je bilo treba pritožbo zavrniti in izpodbijani sklep sodišča potrditi (2. tč. 365. člena ZPP).

11.Toženka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Odločitev o njih je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP).

-------------------------------

1V nadaljevanju sodišče.

2Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZPP.

3Ur. l. RS, št. 37/08 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZST-1.

4Smiselno enako tudi drugi odstavek 18. člena ZST-1.

5Šlo je za navidezno eventualno kumulacijo pobotnih ugovorov, zato je sodišče sodno takso odmerilo le od primarnega.

6Str. 30 odgovora na tožbo (list. št. 44 sodnega spisa).

7Dan vložitve pobotnega ugovora.

8Prim. VSL sklep III Cp 725/2025 z dne 14. 5. 2025, VSL sklep III Cp 572/2025 z dne 15. 4. 2025, obe izdani v zadevah, ki sta istovrstni predmetni.

9Za več istovrstnih zadev glej VSL sklep III Cp 901/2025, III Cp 970/2025, ipd.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe Zakon o sodnih taksah (2008) - ZST-1 - člen 5, 5/1, 5/1-1, 18, 18/2, 19, 19/1, 19/3, 34a, 34a/5, 35 Zakon o sodnih taksah (2008) - ZST-1 - tarifna številka 1111

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.