Jedro

Preuranjen je zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik zatrjevanega (da je predmetna nepremičnina edino toženčevo premoženje, da slednji nima denarja, da prodaja nepremičnino in bo nato vse razprodal oziroma zapravil), tudi ni z ničemer izkazal, temveč da gre za gole domneve tožnika, ki jim sodišče ne more slediti. Kot je razvidno iz predloga za izdajo začasne odredbe in je izpostavljeno tudi v pritožbi, je namreč tožnik v zvezi z gornjimi navedbami predlagal zaslišanje strank in bodočega kupca, ki naj bi bil po njegovih podatkih B. K.. Sodišče prve stopnje pa ni niti obrazložilo, zakaj s tema predlaganima dokazoma tožnik ne bi izkazal zatrjevanega.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je predlagala izdajo začasne odredbe v zavarovanje svoje denarne terjatve, in sicer, da se toženi stranki prepoveduje odtujitev in obremenitev nepremičnine njemu do celote lastne nepremičnine ID znak parcela ..., pri čemer se prepoved odtujitve in obremenitve takoj zaznamuje v pristojni zemljiški knjigi; da se o prepovedi odtujitve in obremenitve nepremičnine po uradni dolžnosti obvesti FURS in Notarska zbornica Slovenije; da ugovor zoper začasno odredbo ne zadrži njene izvršitve in zaznambe v pristojni zemljiški knjigi ter da ta začasna odredba velja še 15 dni po nastopu pogojev za izvršbo in da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške tega postopka v 8 dneh, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka dalje do plačila. Sodišče prve stopnje je predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo in odločilo, da tožeča stranka sama trpi svoje stroške postopka za izdajo začasne odredbe.

2. Tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnik oziroma upnik) se je zoper uvodoma navedeni sklep pritožila. Uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga višjemu sodišču, da pritožbi ugodi in dovoli predlagano začasno odredbo oziroma podredno, da vrne zadevo v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. Tožnik se ne strinja, da ni uspel dokazati ne objektivne ne subjektivne nevarnosti, ki se zahteva za izdajo začasne odredbe. Navaja, da je sodišče z odločitvijo kršilo načelo enakosti in enakega varstva pravic (14., 22., 23. člen Ustave RS), saj tožniku ni nudilo varstva, kot so ga v enakih oziroma podobnih primerih bile deležne druge stranke, kot izhaja iz priloženih sodnih odločb in sodne prakse. Trdi, da je v predlogu za izdajo začasne odredbe v zvezi z dokazovanjem obstoja nevarnosti in trditvene podlage navedel konkretna pravotvorna dejstva in okoliščine, ki kažejo in utemeljujejo obstoje objektivne in subjektivne nevarnosti. Te trditve v pritožbi ponavlja in navaja, da je v zvezi s tem, da naj bi dolžnik (toženec) prodajal parcelo in jo tudi že prodal predlagal tako zaslišanje dolžnika kot tudi bodočega kupca, ki naj bi po podatkih upnika bil B. K., predložil pa je tudi obsežno listinsko dokumentacijo. Tožnik je tudi pojasnil, da je sodna praksa že zavzela stališče, da za zavarovanje z začasno odredbo zadošča, da upnik do standarda verjetnosti izkaže objektivno nevarnost, to je vsako objektivno stanje dolžnika, ki bi lahko resno ogrozilo bodočo izvršbo. Sodna praksa se je že poenotila, da nevarnost kot predpostavka začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve se izkazuje v vsakem dolžnikovem ravnanju (subjektivna nevarnost), ki ima za posledico lahko onemogočanje ali otežkočanje izvršbe, ne glede na to, ali je dolžnikov cilj prav to. Sodišču očita, da je materialnopravno zmotno navedlo, da mora upnik dokazati, da je ravnanje dolžnika usmerjeno v dosego takšnega cilja. Takšnega obarvanega naklepa dolžnika upniku namreč ni potrebno dokazovati, saj bi bilo potem dejansko nemogoče zadostiti pogojem za izdajo začasne odredbe, pri čemer tožnik opozarja, da je tudi zakonodajalec predvidel dokazni standard verjetnosti in ne gotovosti. Izpostavlja, da je navedel, da je imel toženec sprva namen na parceli graditi stanovanjsko hišo in da sedaj tega namena nima več, prav tako pa je navedel, da je toženec pričel s prodajo parcele prav v trenutku, ko je tožnik zoper njega sprožil pravdni postopek, kar vsaj s stopnjo verjetnosti kaže na objektivno nevarnost, da toženec odtujuje svoje vrednejše premoženje. V kolikor bi sodišče zaslišalo toženca, kot je bilo predlagano, bi slednji to moral potrditi (dolžnost pričanja po resnici). Tožnik je konkretno navedel, da razpolaga s podatkom, da dolžnik prodaja nepremično premoženje večje vrednost in je prav prodaja parcele povezana s pričetkom postopka, v katerem upnik zahteva plačilo svoje terjatve, dolžnik pa je upniku v preteklosti, ko mu je izstavil račune in poslal obračun terjatve (obračun vseh nastalih stroškov) dejal, da ne bi nikoli plačal upnikove terjatve, kar je s svojimi sedanjimi ravnanji podkrepil. Z navedenimi ravnanji, ki jih je toženec pričel izvajati ravno v trenutku, ko je zoper njega uveden pravdni postopek, je z gotovostjo dokazano, da toženec poskuša onemogočiti oziroma otežkočiti izterjavo. Sodišče je navedlo, da nobeno zatrjevano dejstvo ne kaže na prepovedano razpolaganje toženca. Takšno stališče sodišča odstopa od uveljavljene sodne prakse, tako starejše kot novejše. Pritožnik izpostavlja odločbo Višjega sodišča v Ljubljani Cpg 950/93 (v kateri je poudarjeno, da se zahteva aktivno ravnanje dolžnika v tej smeri, da bo v posledici takšnih konkretnih dejanj uveljavitev terjatve onemogočena oziroma znatno otežkočena) in trdi, da je navedel in izkazal aktivno ravnanje toženca. Nadalje izpostavlja odločbo Višjega sodišča v Ljubljani sklep II Cp 1631/2011in navaja, da je tožnik konkretno navedel dejstva in predlagal izvedbo konkretnih dokazov, torej tudi zaslišanje toženca in bodočega kupca nepremičnine, v kolikor bi sodišče morebiti podvomilo v to, da so trditve tožnika neresnične. Nadalje pritožba izpostavlja še odločitev Višjega sodišča v Celju v zadevi Cp 50/2020, ki je prav tako poudarilo, da ne zadoščajo pavšalne navedbe glede nevarnosti, in v zadevi Cp 88/2020, v kateri je štelo, da je zavrnitev predlagane začasne odredbe preuranjena, saj je tožnica izkazala za izdajo začasne odredbe s potrebno stopnjo verjetnosti, da je ravnanje toženca nevarno za njegovo sposobnost poplačati dolg. Tožnik po predstavitvi teh odločb navaja, da v predmetni zadevi ni podal pavšalnih navedb, temveč je navedel konkretna dejstva in okoliščine, ki so tudi povzeta na 3. strani te pritožbe, pa je sodišče kljub temu nerazumljivo in nepojmljivo zavrnilo predlagano začasno odredbo. Takšen zaključek sodišča je materialno pravno napačen, prav tako pa je postopanje prvostopenjskega sodišča v direktnem in očitnem nasprotju s prakso in odločitvami višjega sodišča. Izpostavlja, da je dolžnik upniku dejal, da nikoli ne bo plačal dela stroška, ki odpade na njega, to pa izhaja tako iz njegovih ravnanj, ko se na pozive na plačilo ni odzval s plačilom, z njegovo ignoranco in preziranjem poslanih opominov, kot tudi s podajo ugovora zoper sklep o izvršbi, v katerem ne priznava upnikove terjatve, kar vse kaže, da s prodajo parcele hiti prav zaradi razloga, da odproda svoje premoženje in je ta prodaja premoženja (parcele) vzrok za to potencialno posledico, ki jo je s predlagano začasno odredbo potrebno preprečiti. Pritožnik zato meni, da je izkazana tako objektivna kot subjektivna nevarnost, da upnik ne bo mogel doseči poplačila svoje terjatve, v kolikor bo toženec uspel dokončno prodati to premoženje, ga razprodal, zato je utemeljen predlog za izdajo začasne odredbe. Pri tem ne gre spregledati, da se sodišče sploh ni opredelilo do vseh konkretno zatrjevanih dejstev, ki utemeljujejo izdajo začasne odredbe. Nikakor nadalje ne drži, da ni tožnik izkazal, da naj bi bila predmetna nepremičnina edino premoženje toženca, da so s prodajo parcele to premoženje prodal in zapravil, saj je v zvezi s tem predlagal zaslišanje toženca, kateri bi imel možnost pojasniti svoje premoženjsko stanje. Sodišče je, ne da bi pridobilo izjavo toženca, samo zaključilo, da so navedbe tožnika domneve in jim ne gre slediti. Ali ima toženec še drugo premoženje v začetni fazi tega postopka, je negativno dejstvo, ki ga tožnik ne more dokazati, lahko bi ga pa pojasnil toženec. Sodišče ne more in ne sme samo zaključiti, da so navedbe tožnika domneve. S takšnim zaključkom je prekoračilo svoja pooblastila in zatrjevana dejstva ugotavljalo mimo predlaganih dokazov, in z enostranskim arbitrarnim zaključkom, ne da bi preverilo, ali navedbe tožnika držijo, kršilo določbo 7. in 8. člena ZPP. Tožnik predlaga, da se pritožbi ugodi in dovoli predlagano začasno odredbo, oziroma podredno, da se vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Predlagala je zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijani sklep v okviru pritožbenih razlogov in glede tistih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, vse v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ).

6. Začasno odredbo za zavarovanje denarne terjatve (270. člen ZIZ) sodišče izda, če upnik poleg verjetno izkazane terjatve (objektivni pogoj) izkaže tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (subjektivna nevarnost). Upnik nevarnosti ni dolžan dokazovati, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik z izdano začasno odredbo pretrpel le neznatno škodo.

7. Pritožbeno ni izpodbijan zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik z dokaznim standardom verjetnosti izkazal obstoj vtoževane denarne terjatve. Izpodbijan je zaključek, da tožnik ni uspel izkazati ne objektivne ne subjektivne nevarnosti, ki se zahtevata za izdajo začasne odredbe.

8. Upnik mora v predlogu za izdajo začasne odredbe navesti dejstva in predlagati dokaze, ki kažejo na verjeten obstoj nevarnosti, ki grozi bodoči uresničitvi njegove terjatve, ali pa mora navesti dejstva in predlagati dokaze, ki ga osvobajajo dolžnosti dokazovanja te nevarnosti v primeru, če se sklicuje na tretji odstavek 270. člena ZIZ, to je na neznatno škodo. Določbe ZIZ ne omogočajo tako strogega stališča glede subjektivnega kriterija - nevarnosti, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, kot ga je zavzelo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, in na kar pravilno opozarja pritožba, ko je navedlo, da mora upnik zatrjevati konkretna dolžnikova ravnanja ali opustitve, ki jih ta zavestno opravi oziroma opusti zaradi ogrozitve izpolnitve upnikove terjatve oz. še drugače, da mora za uspeh z začasno odredbo za zavarovanje denarne verjetno izkazati aktivno delovanje dolžnika v smeri odtujevanja, skrivanja ali drugačnega razpolaganja s premoženjem, ki je usmerjeno v preprečitev uveljavitve terjatve. Besedilo zakona namreč ne omenja, da bi nevarnost morala biti konkretizirana z dejanji oziroma opustitvami dolžnika, ki bi bila usmerjena prav k onemogočanju ali otežitvi izterjave sporne denarne terjatve. Upnik mora izkazati le nevarnost, ki je v tem, da dolžnik že odtujuje, skriva ali kako drugače razpolaga s premoženjem in da je takšno njegovo ravnanje najmanj indic, ki kaže na skrivanje, odtujevanje oziroma razpolaganje s premoženjem. Nevarnost kot predpostavka začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve se izkazuje v vsakem dolžnikovem ravnanju (subjektivna nevarnost), pri čemer dolžnikova krivda ali namen (subjektivna odgovornost) za ugotovitev nevarnosti ni relevantna (Triva - Sudsko izvršno pravo str. 347)1. Glede na obrazloženo ni pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da zatrjevana dejstva, da dolžnik ni sposoben plačati in da predmetno nepremičnino prodaja oziroma jo je že prodal ni šteti za njegovo zavestno oziroma naklepno (aktivno) onemogočanje ali oteževanje izpolnitve tožnikove terjatve.

9. Tudi po oceni pritožbenega sodišča pa je preuranjen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik zatrjevanega (da je predmetna nepremičnina edino toženčevo premoženje, da slednji nima denarja, da prodaja nepremičnino in bo nato vse razprodal oziroma zapravil), tudi ni z ničemer izkazal, temveč da gre za gole domneve tožnika, ki jim sodišče ne more slediti. Kot je razvidno iz predloga za izdajo začasne odredbe in je izpostavljeno tudi v pritožbi, je namreč tožnik v zvezi z gornjimi navedbami predlagal zaslišanje strank in bodočega kupca, ki naj bi bil po njegovih podatkih B. K.. Sodišče prve stopnje pa ni niti obrazložilo, zakaj s tema predlaganima dokazoma tožnik ne bi izkazal zatrjevanega.

10. Glede na navedeno je pritožba tožnika oziroma upnika utemeljena in je bilo treba sklep razveljaviti ter zadevo vrniti v nov postopek sodišču prve stopnje (3. točka 365. člena v zvezi s 366. členom in 355. členom ZPP v v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ), saj pritožbeno sodišče samo ni moglo odpraviti ugotovljene pomanjkljivosti, ker bi sicer strankam odvzelo pravico do pravnega varstva. V novem postopku naj sodišče prve stopnje ponovno in ob upoštevanju materialnopravnih stališč in razlogov tega sklepa presodi, ali so poleg izkazane verjetnosti terjatve podani tudi drugi pogoji za izdajo predlagane začasne odredbe.

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ.

1 Primerjaj VSL sklep III Ip 2764/2015, VSL Sklep IV Ip 834/2018, VSL II Cp 2473/2018.