Jedro

Pritožnica utemeljeno opozarja, da ji sodišče prve stopnje ni omogočilo, da na tožnikov predlog odgovori še pred izdajo izpodbijanega sklepa. Tožnikov predlog ji je bil sicer vročen pred izdajo izpodbijanega sklepa, vendar brez določitve roka za odgovor. Stranka ne more uresničiti pravice do izjave, če ne ve, do kdaj lahko odgovori na predlog nasprotne stranke oziroma ne ve, koliko časa ima za pripravo svojih stališč in morebitno zbiranje dokumentacije.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugodilo predlogu tožeče stranke za plačilo varščine namesto začasne odredbe, ki jo je izdalo Okrožno sodišče v Ljubljani 11. 10. 2010 pod opr. št. P 2590/2010-II (I. točka izreka), tožeči stranki naložilo, da mora v 15 dneh od prejema tega sklepa na račun Okrožnega sodišča v Ljubljani položiti varščino v višini 138.400,00 EUR in v istem roku sodišču predložiti dokazilo o plačilu (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo povrnitev stroškov postopka tožeče stranke v višini 628,91 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila (III. točka izreka).

2. Proti navedenemu sklepu sta se pritožili obe pravdni stranki.

3. Tožnik se ne strinja z rokom za plačilo varščine, ker mora biti zagotovljena sočasnost izpolnitve. Ko je plačana varščina in predloženo potrdilo, bi moral imeti tožnik možnost razpolagati s premoženjem, ki je predmet začasne odredbe. Lahko bi prišlo do situacije, ko bo med plačilom varščine in možnostjo razpolaganja s premoženjem, to je nastopom pravnomočnosti sklepa, ki je podlaga za odpravo začasnega zavarovanja, minilo daljše časovno obdobje. Opisana procesna situacija je nesprejemljiva z vidika 33. člena Ustave in ruši procesno ravnovesje pravdnih strank (22. člen Ustave). Predlaga, da sodišče sklep spremeni tako, da je tožnik dolžan plačati varščino po pravnomočnosti sklepa. Tožnik še predlaga, da se mu določi za plačilo varščine 60 dnevni rok, saj je 15 dnevni rok bistveno prekratek. Tožnik namreč namerava varščino plačati s pomočjo dolžniških sredstev, postopek odobritve kredita pa je dolg.

4. Toženka trdi, da so tožnikove navedbe v predlogu pavšalne, nikjer ne navede razlogov, iz katerih bi jasno izhajajo, da sta proizvodni liniji zastareli in da jih je zaradi tega treba prodati. Tožnik se v predlogu ni skliceval na listine, ki jih je predložil kot dokaz, s tem pa ni zadostil svojemu trditvenemu bremenu. Sodišče je kršilo razpravno načelo, ko je samo raziskovalo in ugotavljalo dejstva. Predlagana višine varščine je nesprejemljiva, saj se določa glede na višino celotne zavarovane terjatve in ne glede na vrednost zavarovanega predmeta. Varščina v višini 138.400,00 EUR je absolutno prenizka glede na to, da znaša terjatev toženke vsaj 1.000.000,00 EUR. Začasna odredba z dne 11. 10. 2010 je izdana za zavarovanje celotne terjatve toženke na celotnem premoženju pravdnih strank in ne zgolj njene terjatve iz naslova skupnega premoženja na linijah T. in U. Varščina v višini 138.400,00 EUR pokriva le stroške, ki so toženki nastali v predmetnem postopku, ne pa glavnice in zamudnih obresti. Nelogično in neutemeljeno je, da mora tožnik položiti varščino zgolj v višini 40 % v predlogu navedene vrednosti linij, ker naj bi po sodbi prvostopenjskega sodišča, ki še ni pravnomočna, toliko znašal delež toženke na skupnem premoženju. Delež toženke na skupnem premoženju v nobenem primeru ne vpliva na višino varščine. Sodišče bi moralo postaviti izvedenca ustrezne stroke, da bi lahko objektivno in nepristransko ugotovilo vrednost linij. Cenitve, ki jih je predložil tožnik, so bile narejene po njegovem naročilu in se lahko štejejo le kot del trditvene podlage. Vsa korespondenca, ki jo je predložil tožnik, je bila narejena izključno za potrebe tega postopka oziroma za poskus izigravanja toženke. Glede navedb tožnika o vrednosti linij in vseh ostalih navedb se toženka pred izdajo izpodbijanega sklepa niti ni mogla izjasniti. Sodišče je predlog tožnika toženki zgolj vročilo dne 12. 9. 2019, ne da bi jo pozvalo k odgovoru, dne 16. 9. 2019 pa je že izdalo sklep, s katerim je predlogu ugodilo. Izpodbijani sklep je bil toženki vročen 18. 9. 2019. S takšno nedosledno izvedbo kontradiktornega postopka je sodišče toženki odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem, zaradi česar je podana absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče bi toženki moralo dati rok, v katerem bi se lahko izjavila o navedbah tožnika.

5. V odgovoru na pritožbo tožnika toženka med drugim opozarja, da tožnik za pritožbo nima pravnega interesa, ker je sodišče predlogu v celoti ugodilo. Tožnik v odgovoru na pritožbo toženke nasprotuje njenim pritožbenim navedbam in predlaga zavrnitev pritožbe.

6. Pritožbi sta utemeljeni.

7. Med strankama od leta 2010 poteka spor zaradi ugotovitve obsega skupnega premoženja in deležev na njem. Dne 11. 10. 2010 je bila v pravdni zadevi P 2590/2010-II na predlog toženke (tam tožnice; zadeva je bila kasneje z več drugimi združena v skupno obravnavanje) izdana začasna odredba, s katero se je tožniku (tam tožencu) prepovedala odtujitev in obremenitev več nepremičnin in premičnin, med drugim tudi ekstrudorske linije T. in tiskarskega stroja U. Tožnik je dne 9. 9. 2019 predlagal, da se začasna odredba z dne 11. 10. 2010 v delu, ki se nanaša na prepoved odtujitve in obremenitve omenjenih linij, nadomesti s položitvijo varščine v višini 138.400,00 EUR. Trdil je, da sta liniji že zastareli, zaradi česar ni konkurenčen in mu nastaja poslovna škoda, zato jih je treba čim prej prodati in nadomestiti z novejšimi stroji. Prodaja obeh linij naj bi bila potrebna tudi zaradi nedoseganja strožjih ekoloških standardov.

8. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom tožnikovemu predlogu ugodilo. Štelo je, da je s predloženimi listinami za verjetno izkazal vrednost strojev obeh linij (346.000,00 EUR) in upoštevajoč v (takrat še nepravnomočni1) sodbi P 1847/2010-II z dne 31. 8. 2018 ugotovljen 40% delež toženke na skupnem premoženju tožniku naložilo, da v 15 dneh od prejema sklepa na račun sodišča položi varščino v višini 138.400,00 EUR.

9. Pritožnica (toženka) utemeljeno opozarja, da ji sodišče prve stopnje ni omogočilo, da na tožnikov predlog odgovori še pred izdajo izpodbijanega sklepa. Tožnikov predlog ji je bil sicer vročen (12. 9. 2019) pred izdajo izpodbijanega sklepa (16. 9. 2019), vendar brez določitve roka za odgovor. Stranka ne more uresničiti pravice do izjave, če ne ve, do kdaj lahko odgovori na predlog nasprotne stranke oziroma ne ve, koliko časa ima za pripravo svojih stališč in morebitno zbiranje dokumentacije. Z opisanim postopanjem sodišča je prišlo do bistvene kršitve določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zato je višje sodišče pritožbi toženke, posledično pa tudi pritožbi tožnika ugodilo2, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP).

10. Odločitev o priglašenih pritožbenih stroških je v skladu z določbo tretjega odst. 165. čl. ZPP pridržana za končno odločbo.

1 Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo I Cp 1329/2019 z dne 18. 12. 2019 pritožbi toženke delno ugodilo in sodbo spremenilo tako, da njen delež znaša 50%. 2 Pritožbeno sodišče se ne strinja s stališčem toženke o neobstoju tožnikovega pravnega interesa za pritožbo. Tožnik v predlogu za plačilo varščine namesto začasne odredbe ni predlagal (nobenega) roka za plačilo, zato ni mogoče šteti, da je s predlogom v celoti uspel in mu v tem delu interesa za pritožbo ni mogoče odreči.