Jedro

Če sodišče oceni, da je mnenje izvedenca jasno in popolno in podano po pravilih stroke, stranke pa neposrednega zaslišanja izvedenca ne zahtevajo, oziroma soglašajo z branjem pisnega izvedenskega mnenja, se ta dokaz izvede le na ta način. Ob danem soglasju stranke tako sodišče ne more kršiti določb ZKP (npr. pravica do obrambe).

Izrek

Zahteva zagovornikov obsojenega M.M. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Po členu 98.a v zvezi s 1. odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenec dolžan plačati kot stroške nastale pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu 200.000 SIT povprečnine.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Sevnici je z uvodoma navedeno sodbo spoznalo M.M. za krivega storitve kaznivega dejanja grdega ravnanja po 1. odstavku 146. člena KZ. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen treh mesecev zapora in preizkusno dobo enega leta. Pritožbo obdolženčevih zagovornikov je zavrnilo Višje sodišče v Ljubljani kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obdolžencu v plačilu naložili stroške kazenskega postopka.

Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo so zagovorniki obsojenca vložili zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določil ZKP in Vrhovnemu sodišču predlagajo, naj zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni in izreče oprostilno sodbo oziroma podrejeno, da sodbi Okrajnega sodišča v Sevnici in Višjega sodišča v Ljubljani razveljavi ter zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.

Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z 2.odstavkom 423. člena ZKP meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Zahteva sicer uvodoma navaja, da uveljavlja razloge iz 1. odstavka 420. člena ZKP, vendar v nadaljevanju konkretizira le kršitev drugega odstavka 17. člena ZKP. To kršitev naj bi sodišče zagrešilo s tem, ko je oprlo sodbo na zdravniško spričevalo, ki ga je izdala zasebna ambulanta in na mnenje izvedenca medicinske stroke, kar oboje sta izjemno dvomljiva dokaza. S takšnim zatrjevanjem, pa zahteva izpodbija le pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Sodišče naj bi po mnenju zagovornikov kršilo 2. odstavek 17. člena ZKP, ker je mnenje izvedenca le prebralo, ne da bi izvedenca zaslišalo, slednje pa bi po mnenju zagovornikov sodišče moralo storiti glede na to, da se je obsojenec branil sam brez pravne pomoči zagovornika.

Res je sicer, da se praviloma dokaz z izvedencem izvaja ustno (člen 250. ZKP), vendar se v praksi ustna izvedba spreminja v izjemo, saj podajajo izvedenci izvide in mnenja največkrat pisno. Če namreč sodišče oceni, da je mnenje jasno in popolno in podano po pravilih stroke, stranke pa neposrednega zaslišanja izvedenca ne zahtevajo, oziroma soglašajo z branjem pisnega izvedenskega mnenja, se ta dokaz izvede le na ta način (z branjem). Ob danem soglasju stranke tako sodišče ne more kršiti določb ZKP (npr. pravica do obrambe).

V konkretni kazenski zadevi je sodišče izvedensko mnenje izvedenca dr. F.D. v soglasju s strankami prebralo (obdolženec je izvod mnenja prejel skupaj z vabilom na glavno obravnavo in se je torej na obrambo lahko pripravil). Kot je razvidno iz zapisnika o glavni obravnavi tudi pripomb na izvedensko mnenje ni imel, temveč je le podal svoje razumevanje tega mnenja (iz mnenja se vidi, da udarca ni bilo).

Res je sicer, da izvedenec glede udarca oziroma poškodbe uporablja pogojnik (če je do poškodbe prišlo) vendar pa je nikjer ne izključuje in v nadaljevanju mnenja natančno odgovori na zastavljena vprašanja s strani sodišča o načinu nastanka in teži poškodbe. Sodišče o slednjem torej o načinu nastanka (posledica neposredno močnega udarca s trdim topim nerobatim predmetom - roka, pest) in teži poškodbe (sled poškodbe) mnenje sprejelo, o dejstvu, da je obdolženec oškodovanko udaril pa je sklepalo na podlagi izpovedbe oškodovanke, zdravniške dokumentacije ter posredno na podlagi izpovedbe zaslišanega policista. Dvomi v dokazno vrednost zdravniškega spričevala ter v oceno verodostojnosti prič s strani sodišča pa pomenijo le nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem, iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vlagati (2. odstavek 420. člena ZKP.).

Glede na vse navedeno Vrhovno sodišče ugotavlja, da sodišče v obravnavni kazenski zadevi ni kršilo določb procesnega zakona, zahteva pa je podana tudi iz razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zaradi česar je v skladu z določilom člena 425. ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Odločitev o stroških postopka temelji na v izreku te odločbe citiranih določilih ZKP, pri čemer je višina povprečnine odmerjena v skladu s trajanjem in zapletenostjo te kazenske zadeve ter obsojenčevimi premoženjskimi razmerami razvidnimi iz podatkov v spisu .