Jedro

S postavitvijo opisnega denarnega zahtevka je tožnica zahtevala le, da se odloči o njenem zahtevku po temelju, ne pa tudi po višini. V takem primeru stranka prevzame nase riziko, da se ji ne povrnejo pravdni stroški za ta del zahtevka, četudi je opisnemu dajatvenemu zahtevku v celoti ugodeno, saj ne more pričakovati, da bo sodišče zahtevek po višini presojalo zgolj zaradi odločitve o stroških. Tudi če sta stranki sklenili sodno poravnavo, v kateri sta se dogovorili za konkretno višino zneskov, ki jih je tožena stranka dolžna izplačati tožnici, tožbeni zahtevek nikoli ni bil opredeljen po višini, zato se stroški ne odmerjajo po tar. št. 18 OT.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je sklenilo, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati stroške postopka v višini 206.633,20 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 24.9.2004 na transakcijski račun sodišča št. 01100-6370501320, v roku 8-ih dni pod izvršbo.

Zoper sklep se pritožuje tožnica. Navaja, da se pri izdaji sklepa ni upoštevala Odvetniške tarife (OT - Ur. l. RS, št. 67/2003).

Tožnica je s tožbo zahtevala transformacijo delovnega razmerja kot tudi plačo, regres in ostale terjatve. Sodišče ji ni priznalo dodatnih 300 točk za dajatveni zahtevek, ki je v tožbi naveden in določljiv, kar pomeni, da ni res, da ni bilo dajatvenega zahtevka. Tudi sodna poravnava se je sklenila za nedenarni zahtevek (300 točk po 3. alinei b točke pod I tar. št. 15 OT) in za dajatveni zahtevek v višini 1.091.377,38 SIT (300 točk po tar.

št. 18/1 OT), kar pomeni, da je "potrebno na navedeno vsoto 600 točk odmeriti odvetniško nagrado po tar. št. 3, in sicer b točka OT, povečano za 100 %." Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano odločitev preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov, kot so navedeni v pritožbi in v okviru preizkusa po uradni dolžnosti po 2. odstavku 350. člena Zakona Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/2004), ki obsega preizkus glede v navedenem členu določenih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in pravilne uporabe materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

Stranki sta v tem individualnem sporu sklenili sodno poravnavo. V takšnem primeru ZPP predpisuje, da vsaka stranka krije svoje stroške, omogoča pa tudi, da se stranki v poravnavi o tem drugače dogovorita (1. odstavek 159. člena ZPP). Stranki v konkretni zadevi sta se o stroških postopka v poravnavi izrecno dogovorili, v 8. točki sodne poravnave se je "tožena stranka zavezala tožnici poravnati stroške postopka po odmeri sodišča v skladu s tarifo o odvetniških storitvah, v roku 8-ih dneh pod izvršbo, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva odmere dalje." Glede na sklenjeno sodno poravnavo je sodišče prve stopnje izdalo sklep o povrnitvi stroškov postopka. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so bili stroški postopka, ki jih mora tožena stranka povrniti tožnici, pravilno odmerjeni. V konkretni zadevi je sporno, ali bi moralo sodišče prve stopnje tožnici priznati tudi stroške postopka v zvezi z njenim denarnim zahtevkom, ki ga je postavila le opisno. Glede odmere stroškov nagrade odvetnikov in za druge stroške napotuje zakon na uporabo tarife (2. odstavek

155. člena ZPP). OT v c) točki 1. odstavka tar. št. 15, v ocenljivih zadevah, opredeljenih pod b) točko, napotuje na uporabo tar. št. 18. Za možnost odmere stroškov po tej tarifi je bistveno ugotoviti vrednost vtoževanega denarnega zahtevka. S postavitvijo opisnega denarnega zahtevka je tožnica zahtevala samo, da naj sodišče odloči o utemeljenosti njenega zahtevka po temelju, zahteva po presoji zahtevka po višini pa iz tako oblikovanega tožbenega zahtevka ne izhaja. S postavitvijo opisnega denarnega zahtevka se ne more pričakovati, da se bo po višini zahtevek presojalo le za potrebe odločitve o stroških postopka. V primeru, ko stranka postavi le opisni denarni zahtevek, prevzame nase riziko, da se ji ne povrnejo pravdni stroški za ta del zahtevka. V tem primeru pogoji za priznanje stroškov v skladu z OT (za ocenljivo zadevo) niso podani. Tožnica ni upravičena do povračila stroškov postopka v zvezi z dajatvenim zahtevkom, čeprav je bilo zahtevku v celoti ugodeno. Na drugačno odločitev ne more vplivati pritožbeno zatrjevanje, da sta stranki v poravnavi določili konkretno višino zneskov, ki se jih je tožena stranka zavezala izplačati tožnici, saj sporna zadeva ni bila nikoli opredeljena po višini, nikoli pa tudi ni bila določena vrednost tožbe oziroma posameznih premoženjskih zahtevkov. Tudi če do poravnave ne bi prišlo, sodišče tožnici ne bi moglo prisoditi stroškov iz naslova neizplačanih plač in regresa, saj zahtevek v tem obsegu ni bil konkretiziran po višini.

Sodišče prve stopnje je torej pravilno odmerilo stroške postopka, zato je pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. odstavek 365. člena ZPP).