Jedro

Ker je tožena stranka tožniku dva meseca izplačala bistveno zmanjšano plačo in ker mu nadaljnje tri mesece plače sploh ni izplačala, so bili izpolnjeni pogoji za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razlogov na strani delodajalca. Tožnik je toženo stranko tudi predhodno pisno opozoril na izpolnjevanje obveznosti in je o tem obvestil inšpektorat RS za delo, zato je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita. Tožbeni zahtevek za plačilo odpravnine, določene za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, in odškodnine najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka, je utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišče prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožniku iz naslova neizplačanih plač izplača za september in oktober 2008 znesek 791,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 11. 2008 dalje, za november 2008 znesek 806,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 12. 2008, za januar 2009 znesek 877,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 2. 2009, za februar 2009 znesek 583,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 3. 2009 dalje do plačila, na obračunane in izplačane neto zneske pa plača tudi predpisane davke in prispevek (1. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku iz naslova odpravnine plača znesek 4.207,32 EUR, iz naslova odškodnine pa znesek 1.941,85 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 3. 2009 dalje, višji zahtevek iz naslova odpravnine pa je zavrnilo (2. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v višini 945,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po preteku 15-dnevnega paricijskega roka (3. točka izreka).

Zoper ugodilni del takšne sodbe se tožena stranka pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008). Navaja, da je sodišče prve stopnja nepravilno ugotovilo, da so bili zaradi ravnanja tožene stranke izpolnjeni pogoji za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razlogov na strani delodajalca. Sodišče prve stopnje je toženi stranki kršilo pravico do enakopravnega obravnavanja v postopku, saj ni zaslišalo njenega zakonitega zastopnika. Direktor tožene stranke svojega izostanka z naroka ni opravičil s tem, da naj bi bil zaslišan na obravnavi v Splitu, ampak s tem, da gre za zadevo, pri kateri je moral biti osebno prisoten kot zastopnik ene izmed toženih strank. Zmotne so ugotovitve sodišča prve stopnje glede izplačila prenizkih plač v spornem obdobju, saj je tožena stranka le zadržala neto izplačila plač tožniku, zaradi obstoja terjatev iz naslova nadomestila za čas brezposelnosti. Sodišče prve stopnje je tudi napačno upoštevalo osnovo za izračun odpravnine in odškodnine, saj ta pravilno znaša 1.280,41 EUR, kakor je tožena stranka prikazala v odgovoru na tožbo in ne 1.294,46 EUR, kot je zmotno ugotovilo sodišče prve stopnje. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožnikov zahtevek zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Z navedbo, da je sodišče prve stopnje toženi stranki kršilo pravico do enakopravnega obravnavanja pred sodiščem, pritožba smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je podana, če stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Vendar pa sodišču prve stopnje ni mogoče očitati, da je postopalo nezakonito, ker ni ugodilo le dan pred narokom za glavno obravnavo vloženi prošnji tožene stranke za preklic naroka, ker se mora direktor istega dne udeležiti naroka pred občinskih sodiščem v Splitu. Preložitev naroka je le možnost, ki jo ima sodišče na voljo, ni pa dolžno ugoditi vsakemu takšnemu predlogu. Tožena stranka povsem po nepotrebnem polemizira s sodiščem prve stopnje glede razlogov za direktorjevo odsotnost. Sodišče prve stopnje namreč ni trdilo, da se je direktor opravičil, ker naj bi bil zaslišan na obravnavi v Splitu, temveč nasprotno, da njegovo zaslišanje na tisti obravnavi ni bilo predvideno.

Sodišče prve stopnje je svojo odločitev, da ne zasliši zakonitega zastopnika tožene stranke, utemeljeno oprlo na določbo drugega odstavka 258. člena ZPP, ki določa, da sodišče lahko zasliši samo eno stranko, če druga stranka noče izpovedati ali če se ne odzove sodnemu vabilu.

Sicer pa glede razlogov, zaradi katerih je sodišče prve stopnje moralo ugoditi pretežnemu delu tožbenega zahtevka, direktor tožene stranke niti ne bi mogel izpovedati nič odločilnega, saj med strankama niso sporna dejstva, temveč pravna interpretacija teh dejstev. Prav tako tožena stranka niti v pritožbi ne navaja, katera naj bi bila tista odločilna dejstva, o katerih naj bi izpovedal njen zakoniti zastopnik in zaradi katerih bi lahko prišlo do drugačne odločitve sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožniku za sporno obdobje od septembra 2008 do februarja 2009 dosodilo vtoževano razliko v plači oziroma neizplačane plače, saj tožena stranka ni imela nobene podlage za to, da zaradi terjatve iz naslova nadomestila za čas brezposelnosti zadrži del oziroma celotno neto plačo tožnika. Res je sicer, da v skladu z drugim odstavkom 54. člena Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (ZZZPB, Ur. l. RS, št. 5/91, 5/2007, 59/2007 in 5/2008) zavod za zaposlovanje od delodajalca lahko zahteva vrnitev denarnih prejemkov, ki jih je zavod izplačal brezposelni osebi, če sodišče s pravnomočno sodbo ugotovi, da je bilo prenehanje delovnega razmerja nezakonito. Tako je seveda možno, da je tožnik za isto obdobje prejel tako nadomestilo iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti, kakor tudi nadomestilo plače na podlagi izvršbe pravnomočne sodbe, vendar pa to toženi stranki ne omogoča, da samovoljno opravi pobot s plačo, ki jo je tožniku dolžna izplačati za čas, ko je pri njej dejansko delal. Drugi odstavek 136. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002, 103/2007) namreč izrecno določa, da je delodajalec brez pisnega soglasja delavca ne sme pobotati svoje terjatve do delavca s svojo obveznostjo plačila. Navedeno pomeni, da bi tožena stranka zoper tožnika morala vložiti tožbo za plačilo zavodu za zaposlovanje vrnjenega nadomestila, če ji tožnik ne bi hotel prostovoljno povrniti zneska, za katerega je bil obogaten. Tožnik je predložil izračun prikrajšanja v plači za sporno obdobje (Priloga A/25). Tožena stranka temu izračunu ni argumentirano ugovarjala, temveč le pavšalno navajala, koliko naj bi znašalo neto prikrajšanje v posameznem mesecu, ne da bi ta izračun kakorkoli obrazložila. Tožnikov izračun je preverljiv, temelji na enakih izhodiščih, na katerih je bila obračunana plača v prejšnjih mesecih, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo temu delu tožbenega zahtevka.

Ob ugotovitvi, da je tožena stranka tožniku v septembru in oktobru 2008 izplačala bistveno zmanjšano plačo in da mu za november 2008 ter januar in februar 2009 (do dneva izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi) sploh ni izplačala plače, je pravilna tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da so bili izpolnjeni pogoji za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razlogov na strani delodajalca. V skladu s 3. alinejo 1. odstavka 112. člena ZDR delavec lahko v 8 dneh potem, ko predhodno pisno opomni delodajalca na izpolnitev obveznosti in o kršitvah pisno obvesti inšpektorja za delo, izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če mu je delodajalec vsaj dva meseca izplačeval bistveno zmanjšano plačilo za delo. Ta pogoj je bil izpolnjen, tožena stranka je dva mesecu tožniku izplačevala bistveno znižano plačo, v nadaljnjih dveh mesecih in pol pa mu plače sploh ni izplačevala. Tožnik je toženo stranko predhodno pisno opozoril na izpolnjevanje obveznosti in o tem obvestil tudi inšpektorat RS za delo, zato je 18. 2. 2009 zakonito podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razlogov na strani delodajalca.

V primeru izredne odpovedi delavca zaradi ravnanja delodajalca iz prvega odstavka 112. člena ZDR je delavec v skladu z drugim odstavkom istega člena upravičen do odpravnine, določene za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov in do odškodnine najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka.

Glede odpravnine je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo tožnikovemu izračunu, po katerem povprečna plača v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi znaša 1.294,56 EUR (tožena stranka v pritožbi zgolj pavšalno in brez kakršnihkoli izračunov zatrjuje, da naj bi ta osnova znašala 1.280,41 EUR), ob ugotovitvi, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen 13 let, je v skladu z 2. alinejo drugega odstavka 109. člena upravičen do odpravnine v višini ene četrtine osnove za vsako leto dela pri delodajalcu, kar znaša dosojenih 4.207,32 EUR.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je bil tožnik v skladu z 2. alinejo drugega odstavka 92. člena ZDR upravičen do odpovednega roka 45 dni, zaradi česar mu pripada odškodnina v višini izgubljenega plačila za čas 45 dni, kar znaša vtoževanih 1.941,85 EUR.

Zakonske zamudne obresti od odškodnine je sodišče prve stopnje v skladu s tožbenim zahtevkom dosodilo od 1. 3. 2009. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh kot ga določa 154. člen ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.