Jedro

Dejstva, da je zakonita zastopnica pred tem prejemala višjo plačo in da bo z dnem 15.2.2012 nastopila delo v polnem delovnem času in bo prejemala plačo 1.800,00 EUR neto niso relevantna. Pravilno je namreč, da sodišče projekcije plače, ki je bodoče dejstvo, ni upoštevalo. To dejstvo namreč sega onkraj časovnih mej pravnomočnosti.

Pri določanju preživnine je treba upoštevati tudi (potencialne) preživninske zmožnosti.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi ter se izpodbijana sodba v I. točki spremeni tako, da znaša mesečni znesek preživninske obveznosti 180,00 EUR; izpodbijana sodba v II. točki spremeni tako, da vsaka stranka krije svoje stroške pravdnega postopka; izpodbijana sodba v nespremenjenem in nerazveljavljenem delu potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje z dnem 14.4.2011 zvišalo določeno preživnino na 288,00 EUR mesečno. Glede stroškov je odločilo, da mora toženec tožniku povrniti 558,55 EUR pravdnih stroškov.

2. Zoper sodbo se zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava pritožuje toženec. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, tožniku pa v plačilo naloži vse stroške postopka.

3. Sodišče je po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da je glede na starost mladoletnega tožnika za zagotavljanje njegovega uspešnega telesnega in duševnega razvoja v sedanjem življenjskem okolju zadostuje 760,00 EUR mesečno. Sodišče je sicer povzelo s strani tožnika zatrjevane posamezne specificirane stroške in oceno posameznih stroškov tožnika ocenilo kot pretirano, saj jih tožnik kumulativno ocenjuje na 1.000,00 EUR mesečno, vendar pa sodišče obrazložitve, katere s strani tožnika zatrjevane stroške in v kolikšni višini jih je priznalo, ni podalo. Tako ni mogoče ugotoviti po kakšnih kriterijih je sodišče ugotovilo končne potrebe mladoletnega tožnika. Prav tako sodišče ni obrazložilo, koliko je v ta znesek zajet strošek najemnine za stanovanje in ostalih obratovalnih stroškov. Navedeno je pomembno, saj je toženec tekom postopka zatrjeval, da je najemna pogodba fiktivna. Zakonita zastopnica mld. tožnika nobenega plačila najemnine dejansko ni dokazala, prav tako pa tudi tekom postopka ni podala trditvene podlage, kolikšen del najemnine in dodatnih obratovalnih stroškov stanovanja, odpade na tožnika. Vsi preostali stroški, ki jih je navajal tožnik so ostali na ravni pavšalnih zatrjevanj, brez izkaza z listinami. Toženec ocenjuje, da znašajo realne mesečne potrebe mld. tožnika okoli 400,00 EUR do 500,00 EUR, v kar je zajet strošek šolnine v znesku 295,00 EUR mesečno, strošek prehrane v znesku 100,00 EUR, strošek obleke, obutve v znesku 50,00 EUR, strošek higiene v znesku 20,00 EUR mesečno, strošek prostega časa v znesku 30,00 EUR, strošek dopusta v znesku 30,00 EUR. Upoštevaje, da mati prejema otroški dodatek v višini 184,00 EUR je za preživljanje tožnika s strani staršev potrebno zagotoviti še okoli 300,00 do 340,00 EUR mesečno.

4. Sodišče je zmotno ugotovilo višino dohodka zakonite zastopnice tožnika. Sodišče ni upoštevalo, da bo zakonita zastopnica z dnem 15.2.2012 nastopila delo v polnem delovnem času in bo prejemala plačo 1.800,00 EUR neto.

5. Sodišče je prav tako zmotno ugotovilo dejansko stanje o zmožnostih toženca prispevati k preživljanju mld. tožnika. Toženec je brez zaposlitve, delovno razmerje pri Z. mu je prenehalo dne 21.7.2011, in sicer zaradi nezmožnosti nadaljevanja delovnega razmerja. Toženec pojasnjuje, da ni bilo nobene kršitve na toženčevi strani. Tudi sicer pa so ugotovitve v zvezi z okoliščinami samega prenehanja delovnega razmerja irelevantnega pomena. V trenutku izdaje sodbe je imel toženec status brezposelne sebe, prijavljen na Zavodu za zaposlovanje, sicer vključen v poseben program priprave za začetek dela kot samostojni podjetnik, vendar pa toženec drugega dohodka, razen avtorskega honorarja, ki znaša največ 150,00 EUR mesečno, ne prejema. Zgolj možnost bodoče samozaposlitve še ne daje osnove, da je mogoče od takšnega bodočega negotovega dejstva tožencu naložiti preživninsko obveznost. Tudi ob realizaciji samozaposlitve je toženčev dohodek odvisen od trenutne ekonomske situacije in gospodarskega stanja na trgu. Sodišče je ne da bi se opredelilo do relevantnih okoliščin, od katerih je odvisna višina odmere preživnine, štelo kot da toženec prejema redne dohodke, vsaj v višini 900,00 EUR, kar pa je v nasprotju z listinami spisa. Upoštevaje dejstvo, da toženec prejema okoli 30,00 EUR honorarja z organizacijo in predavanji v okviru društva za permakulturo na mesec, na letni ravni zasluži približno 350,00 do 400,00 EUR, v lasti ima avto Volkswagen Polo, drugega premoženja nima in na drugi strani zakonita zastopnica tožnika mesečno prejema neto plačo v višini 1.800,00 EUR, in ob predpostavki da znašajo potrebe otroka 760,00 EUR mesečno, kakor je to ugotovilo sodišče, preživninska obveznost toženca v višini 288,00 EUR mesečno ni v skladu z 129. in 129.a členom ZZZDR

(1).

Takšna obveznost je še posebej previsoka, če upoštevamo, da mesečni strošek preživljanja mld. tožnika po oceni toženca znaša med 400,00 in 500,00 EUR. Glede na navedeno znaša primerna preživnina za mld. tožnika 140,00 EUR mesečno.

6. Sodišče je preživnino določilo izolirano od trditve toženca, da obstoji na strani zakonite zastopnice mld. tožnika odgovornost za povišane stroške preživljanja mld. tožnika, zaradi preselitve mld. tožnika in zakonite zastopnice v Nemčijo. Do preselitve je prišlo izključno po samovolji zakonite zastopnice, toženec privolitve v preselitev ni podal. 7. Toženec se pritožuje tudi zoper stroškovni del sodbe, kjer je sodišče tožencu naložilo povrnitev tožniku nastalih stroškov. Takšna odločitev sodišča je v nasprotju z določili ZPP

(2).

Sodišče bi moralo o stroških odločiti po prostem preudarku v skladu s 413. členom ZPP. Sodišče je odločalo o ureditvi spornega razmerja, ki je bistvenega pomena za obe pravdni stranki, zlasti za njunega mld. sina, zato bi moralo odločiti, da nosita stranki vsaka svoje stroške postopka.

8. Na vročeno pritožbo je odgovorila tožeča stranka in predlagala njeno zavrnitev.

9. Pritožba je delno utemeljena.

10. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ocenilo mesečne stroške za pokrivanje preživninskih potreb mld. tožnika na 760,00 EUR. Pritožbeni očitek, da sodišče takšnega zaključka ni preverljivo obrazložilo in da ni mogoče ugotoviti, po kakšnih kriterijih je sodišče ugotovilo končne potrebe mld. tožnika, je neutemeljen. Sodišče je na podlagi izvedenih dokazov in izpovedbe zakonite zastopnice uvodoma ugotovilo, da so se življenjske razmere tožnika s preselitvijo v Nemčijo dne 4.10.2011 spremenile do te mere, da je potrebno mesečno preživninsko dolžnost toženca višje določiti. Nato je preživnino za mld. tožnika določilo v skladu z 129. in 129 a. členom ZZZDR glede na potrebe upravičenca in materialne ter pridobitne zmožnosti zavezanca. Pri odmeri preživnine je upoštevalo otrokovo korist, tako da je preživnina primerna za zagotavljanje uspešnega telesnega in duševnega razvoja otroka. Določilo jo je tako, da zajema stroške življenjskih potreb otroka, zlasti stroške bivanja, hrane, oblačil, obutve, varstva, izobraževanja, vzgoje, oddiha, razvedrila in drugih posebnih potreb otroka. Pritožbeno sodišče poudarja, da preživninske potrebe mladoletnih otrok niso matematični seštevek ugotovljenih stroškov, pri čemer bi moralo sodišče za vsako kategorijo stroškov natančno ugotoviti njihovo višino. Stroški, kot sta jih specificirali obe stranki, nudijo sodišču zgolj objektivizirano oporo, ki naj prepreči arbitrarno sojenje. Preslikava življenja v matematični izračun pa ni mogoča. Sodišče prve stopnje je na podlagi 129.a člena ZZZDR zaključilo, da je za zagotavljanje uspešnega telesnega in duševnega razvoja mld. tožnika potrebno 760,00 EUR mesečno, kar je tudi ustrezno obrazložilo. S takšno vrednotno oceno pritožbeno sodišče soglaša. 11. Pritožbeni očitek, da je sodišče zmotno ugotovilo višino dohodka zakonite zastopnice tožnika je po mnenju pritožbenega sodišča neutemeljen. Sodišče je ugotovilo, da je bila tožnikova zakonita zastopnica zaposlena v Nemčiji za krajši delovni čas, za kar je prejemala neto plačo 1.200,00 EUR in da drugega premoženja ni imela. Dejstva, da je zakonita zastopnica pred tem prejemala višjo plačo in da bo z dnem 15.2.2012 nastopila delo v polnem delovnem času in bo prejemala plačo 1.800,00 EUR neto niso relevantna. Pravilno je namreč, da sodišče projekcije plače, ki je bodoče dejstvo, ni upoštevalo. To dejstvo namreč sega onkraj časovnih mej pravnomočnosti.

12. Glede zmožnosti toženca prispevati k preživljanju mld. tožnika pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče na podlagi toženčevih izpovedb in izpiskov prilivov bančnega računa ugotovilo, da toženec zasluži približno 30 EUR na mesec, da ima v lasti avtomobil VW Polo ter da ima do 150,00 EUR stroškov bivanja. Sodišče je presodilo, da zmanjšane zmožnosti tako zakonite zastopnice tožnika kot toženca ob že ugotovljenih večjih potrebah tožnika narekujejo enakomernejšo porazdelitev preživninskega bremena med tožnikova starša in breme plačevanja preživnine razdelilo na oba starša enako, tako da mora vsak od njiju za stroške preživljanja zagotoviti 288,00 EUR mesečno. Stališče sodišča, da zgolj primerjava dohodkov ne more biti razlog za določitev nižjega toženčevega prispevka, saj odločanje o porazdelitvi preživninskega bremena med staršema ni zgolj računska operacija, je sicer pravilno. Vseeno pa je sodišče zašlo v skrajnost, ko je breme plačevanja preživnine razdelilo na oba starša enako. Toženec je brezposeln in komaj shaja čez mesec. Sodišče je celo ugotovilo, da mu za pokritje lastnih potreb mesečno zmanjka 120,00 EUR. Na drugi strani pa zakonita zastopnica tožnika mesečno zasluži 1.200,0 EUR mesečno.

13. Sodišče sicer svojo odločitev utemeljuje z dobrimi pridobitnimi zmožnostmi zavezanca. Tožnik ima po mnenju sodišča glede na starost, njegovo strokovno izobrazbo in intelektualne sposobnosti veliko možnosti, da se ponovno zaposli. Takšne ugotovitve pritožbeno sodišče sicer sprejema. Vendar: pravila 129. člena ZZZDR ni mogoče razlagati tako, da imajo materialne zmožnosti na eni ter pridobitne zmožnosti na drugi strani enako težo. Pravilo, da se preživnina določi glede na materialne ter pridobitne zmožnosti zavezanca, predvsem omogoča, da sodišče ne upošteva le realnih, že obstoječih preživninskih sredstev, marveč, da do določene mere upošteva tudi potencialne preživninske zmožnosti.

14. Poudarek je na relativizaciji, ki jo izraža besedna zveza do določene mere. Materialnopravni pristop sodišča prve stopnje je bil drugačen in zato napačen. Bil je tak, kakor da dejstvo nespornega nastopa brezposlenosti sploh ni upoštevna spremenjena okoliščina, češ da potencialne preživninske zmožnosti (se pravi: pridobitne zmožnosti) v tem primeru enakovredno nadomestijo realne materialne zmožnosti.

15. Dejstvo, da je tožencu zaposlitev prenehala sporazumno (ugotovitev tega dejstva pritožbeno sodišče sprejema), je pomembno pri vsebinski napolnitvi zgoraj navedenega standarda do določene mere. Nadalje je pomembno tudi ugotovljeno in že povzeto dejstvo, kakšne so toženčeve pridobitne zmožnosti v konkretnem primeru (tj., da so velike, kar pomeni, da je realno pričakovati, da bo lahko prišel do zaslužka). Ker je tako, jih je pri določitvi preživnine utemeljeno upoštevati, saj gre v tem primeru za konkretizacijo zakonskega namena (telosa), zaradi katerega so v 129. členu ZZZDR kot merilo za določitev preživninskega bremena uzakonjene tudi pridobitne zmožnosti. Ratio takšne ureditve je, da se preživninskega zavezanca stimulira, naj stori, kar je njegova starševska dolžnost. To je, da poskrbi po svojih najboljših močeh, da bo prišel do zaslužka, s katerim bo lahko omogočil zdrav razvoj svojega otroka (kar je sestavina roditeljske pravice).

16. Po presoji pritožbenega sodišča je zato treba upoštevati: da je preživnina, določena pred to pravdo, znašala 130,28 EUR; da so podane spremenjene razmere na strani otroka, ker so se njegove potrebe zvišale (najprej iz razlogov, ki so bili predmet preizkusa že v prejšnjem pritožbenem postopku in sedaj tudi iz razlogov dražjega življenja v Nemčiji (3)); da je tožencu delovne razmerje prenehalo sporazumno ter je sedaj brezposeln, kar predstavlja spremenjene razmere tudi na njegovi strani.

17. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni mogoče enačiti dejanskih materialnih zmožnosti zakonite zastopnice tožnika na eni strani in potencialnih pridobitnih zmožnosti toženca na drugi strani ter vsakemu naložiti 288,00 EUR. Razmere na strani otroka so se spremenile, vendar pa so se sedaj spremenile tudi na strani toženca. Ker je treba upoštevati toženčeve pridobitne zmožnosti, se spremenjene razmere na eni in drugi strani med seboj ne uravnotežijo. Po presoji pritožbenega sodišča je treba najti pravo (iz roditeljske pravice izhajajočo) stimulativno mero ter poskrbeti za zdrav telesni in duševni razvoj otroka. Ta pogoja pa bosta izpolnjena, če se tožencu naložilo preživninsko breme v višini 180,00 EUR.

18. Pritožbeni očitek, da je odgovornost za povišane stroške preživljanja mld. tožnika, zaradi preselitve mld. tožnika in zakonite zastopnice v Nemčiji na strani zakonite zastopnice je neutemeljen. V skladu z 129a. členom ZZZDR se preživnina določi glede na potrebe upravičenca. Dejstvo je, da so potrebe otroka v konkretnem primeru povečane, med drugim tudi zaradi bivanja v Nemčiji. Kdo je kriv za selitev oziroma kaj je povzročilo povečane otrokove potrebe je nepomembno. Prav tako dejstvo, da se toženec ni strinjal s selitvijo ne daje podlage, da bi sodišče zakoniti zastopnici iz tega razloga naložilo višjo preživninsko obveznost. 19. Očitek, da je sodišče napačno odločilo o stroških postopka je utemeljen. Sodišče je tožencu naložilo povrnitev stroškov, ki so nastali tožniku. Po presoji pritožbenega sodišča bi moralo sodišče prve stopnje o stroških postopka odločiti po prostem preudarku v skladu s 413. členom ZPP, ker je šlo za postopek v sporih iz razmerij med starši in otroki in je bil spor potreben zaradi zagotovitve in zavarovanja koristi mladoletnega otroka pravdnih strank. Na podlagi navedenega pritožbeno sodišče stroškovni del sodbe spreminja tako, da vsaka stranka krije svoje stroške pravdnega postopka.

20. Pritožbeno sodišče je skladno s 350. členom ZPP izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, ter iz razlogov, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Iz navedenih materialnopravnih razlogov jo je na podlagi pooblastila iz pete alinee 358. člena ZPP v I. in II. točki izreka ustrezno spremenilo.

21. V skladu z določilom 2. odstavka 165. člena ZPP in 2. odstavka 154. člena ZPP krije vsaka stranka svoje stroške pritožbenega postopka.

(1) Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list št. 16/2004 s spremembami)

(2) Zakon o pravdnem postopku Uur.l. RS št. 73/2007 s spremembami)

(3) Glej točki 6. in 7. izpodbijane sodbe