Jedro

Predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine šele skupaj s prvo pripravljalno vlogo, v kateri upnica, sedaj tožnica, navede dejansko podlago obveznosti dolžnikov, sedaj tožencev, tvori tožbo. Tožničine navedbe v prvi pripravljalni vlogi, da je podlaga obveznosti tožencev poroštvena zaveza iz kreditnih pogodb št. 4604/03 in št. 4603/03, tako ne pomenijo spremembe tožbe, temveč so njen sestavni del, saj tožnik tedaj še ni izčrpal svoje pravice, da navede dejansko in pravno podlago zahtevka.

Toženca sta se zavezala, da jamčita banki (sedaj tožnici) za vse obveznosti kreditojemalca iz zgoraj navedenih kreditnih pogodb solidarno, brezpogojno in na prvi poziv, za kar sta ji tudi predložila dve osebni menici z menično izjavo in popisom osebnega premoženja. Povsem pravilna je torej ugotovitev sodišča druge stopnje, da sta se toženca zavezala za plačilo dolga kot poroka in da je ta njuna zaveza solidarna in neomejena, ter da so bile menice izdane za zavarovanje te poroštvene obveznosti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Drugi toženec krije sam svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je na predlog upnice (sedaj tožeče stranke) dne 5. 10. 2007 izdalo sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, opr. št. Ig 6145/2007. Dolžnika sta zoper sklep o izvršbi vložila ugovora, ki jima je sodišče ugodilo, sklep o izvršbi v dovolitvenem delu (2. točka izreka) razveljavilo ter sklenilo, da bo o zahtevku in stroških odločalo sodišče v pravdnem postopku.

2. Sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi obdržalo v veljavi v 1. in 3. točki izreka in tožencema naložilo plačilo stroškov pravdnega postopka.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbi drugega toženca delno ugodilo in razveljavilo sklep o izvršbi tudi v prvi in tretji točki izreka ter zavrnilo zahtevek za plačilo stroškov izvršilnega postopka. Sodišče druge stopnje je namreč pritrdilo ugotovitvi sodišča prve stopnje, da so bile menice, ki so bila podlaga za izdajo sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine, neveljavne. Pritožbeno sodišče je zavzelo stališče, da je tožnica z razširitvijo tožbenih navedb v smeri solidarnega poroštva na podlagi 3. člena Pogodbe o kratkoročnem kreditu št. 4604/03 in 3. člena Pogodbe o dolgoročnem kreditu št. 4603/03 spremenila tožbo. Glede obstoja poroštvene zaveze, je pritožbeno sodišče pritrdilo sodišču prve stopnje in odločilo, da je drugi toženec (solidarno s prvim tožencem) dolžan plačati tožnici glavnico v višini 541.068,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Drugi toženec je zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vložil revizijo iz vseh razlogov po 370. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). V reviziji opozarja, da je odločitev pritožbenega sodišča v nasprotju z ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (v nadaljevanju VSRS), da v postopku, ki sledi uspešnemu ugovoru zoper sklep o izvršbi, objektivna sprememba tožbe ni mogoča (Sklep II Ips 518/2001 z dne 6. 6. 2002). Ob tem poudarja, da tudi, če bi bila sprememba tožbe dovoljena, tožnica v resnici tožbe ni spremenila, saj ni postavila zahtevka na plačilo določenega denarnega zneska, temveč je vse do konca glavne obravnave vztrajala le pri zahtevku, da se sklep o izvršbi ohrani v veljavi tudi v 1. in 3. točki izreka. Po mnenju revidenta je pritožbeno sodišče tako prekoračilo tožbeni zahtevek, s čimer je zagrešilo absolutno bistveno kršitev pravil pravdnega postopka. Revident pritožbenemu sodišču očita tudi zmotno uporabo materialnega prava, saj je menično poroštveno zavezo revidenta zmotno štelo kot poroštveno zavezo, na podlagi katere jamči solidarno s prvim tožencem in neodvisno od veljavnosti v zavarovanje danih menic. Zato predlaga, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se sklep o izvršbi glede drugega toženca razveljavi v 1. in 3. točki izreka in se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožnici pa naloži plačilo stroškov postopka drugega toženca. Podrejeno predlaga, da se izpodbijana sodba v celoti razveljavi in se zadeva vrne v novo sojenje pritožbenemu sodišču. 5. Sodišče je revizijo vročilo tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Ne držijo revizijske navedbe, da je tožnica ves čas postopka zahtevala samo izpolnitev menične obveznosti naložene s sklepom o izvršbi. Tožnica je namreč v prvi pripravljalni vlogi, ki je sledila razveljavitvi sklepa o izvršbi zatrjevala, da sta se toženca v kreditni pogodbi št. 4604/03 in v kreditni pogodbi št. 4603/03 kot solidarna poroka in plačnika zavezala jamčiti za obveznosti dolžnika iz obeh kreditnih pogodb. Tožeča stranka je ob tem pojasnila, da uveljavlja tožbeni zahtevek tako na podlagi poroštvene zaveze, kot tudi na podlagi menične zaveze obeh tožencev in izročenih bianco menic, ki so bile kot verodostojne listine priložene predlogu za izvršbo. Pravilna je ugotovitev sodišča druge stopnje, da je tožeča stranka s tem razširila svoje navedbe, tako da je spremenila dejansko in pravno podlago zahtevka.

8. Neutemeljeni so revizijski očitki, da tovrstna razširitev navedb ni dopustna v postopku, ki sledi uspešnemu ugovoru zoper sklep o izvršbi. V skladu z zadnjo povedjo drugega odstavka 62. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), ki je bila v zakon vnesena z novelo ZIZ-C, se predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, ki je bil podlaga za izdajo razveljavljenega sklepa o izvršbi, obravnava kot tožbo v pravdnem postopku. To pomeni, da predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine šele skupaj s prvo pripravljalno vlogo, v kateri upnica, sedaj tožnica, navede dejansko podlago obveznosti dolžnikov, sedaj tožencev, tvori tožbo.(1) Tožničine navedbe v prvi pripravljalni vlogi, da je podlaga obveznosti tožencev poroštvena zaveza iz kreditnih pogodb št. 4604/03 in št. 4603/03, tako ne pomenijo spremembe tožbe, temveč so njen sestavni del, saj tožnik tedaj še ni izčrpal svoje pravice, da navede dejansko in pravno podlago zahtevka.

9. Ni mogoče pritrditi niti revizijski navedbi, da je izpodbijana sodba v nasprotju s sklepom VSRS v zadevi II Ips 518/2001 z dne 6. 6. 2002. Slednjega namreč revident povzema le v delu, kjer Vrhovno sodišče navaja, da v postopku, ki sledi ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, „sodišče omeji svojo presojo zgolj na dejstva in pravna razmerja, od katerih je odvisna pravilnost in utemeljenost sklepa o izvršbi,“ izpusti pa nadaljnji bistveni del te odločbe, da sodišče pri presoji o utemeljenosti sklepa o izvršbi „upošteva tudi kasneje nastala dejstva, ki se nanašajo na samo terjatev, ne more pa se ukvarjati z drugimi dejstvi, ki so nastala po izdaji sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine.“ V zadevi II Ips 518/2001 se je namreč Vrhovno sodišče ukvarjalo le z vprašanjem, katera dejstva je mogoče upoštevati pri presoji o utemeljenosti sklepa o izvršbi, ne pa o vprašanjih, ki se zastavljajo v tej zadevi. Zato ni podlage za revizijski očitek, da je izpodbijana odločba v nasprotju z ustaljeno sodno prakso VSRS.

10. Glede revizijskih očitkov zmotne uporabe materialnega prava revizijsko sodišče poudarja, da iz 3. člena kreditne pogodbe št. 4604/03 in 3. člena kreditne pogodbe št. 4603/03 sledi, da sta se toženca zavezala, da jamčita banki (sedaj tožnici) za vse obveznosti kreditojemalca iz zgoraj navedenih kreditnih pogodb solidarno, brezpogojno in na prvi poziv, za kar sta ji tudi predložila dve osebni menici z menično izjavo in popisom osebnega premoženja. Povsem pravilna je torej ugotovitev sodišča druge stopnje, da sta se toženca zavezala za plačilo dolga kot poroka in da je ta njuna zaveza solidarna in neomejena, ter da so bile menice izdane za zavarovanje te poroštvene obveznosti.

11. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da uveljavljani revizijski razlogi niso podani, zato je neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

12. Drugi toženec z revizijo ni uspel, zato je revizijsko sodišče odločilo, da sam krije svoje stroške postopka z revizijo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP.

Op. št. (1): Glej tudi sodbo VSRS III Ips 69/2011 z dne 21. 5. 2013 in sklep VSRS II Ips 222/2012 z dne 7. 11. 2013.