Jedro

Veliko število oškodovancev in višina njim nastale škode ter predvsem dejstvo, da je šlo za ogoljufanje starejših, naivnih in zato zaupljivih ljudi, so okoliščine, ki v obravnavanem primeru utemeljujejo izrek visoke nepogojne zaporne kazni.

Izrek

Pritožba obdolženega M. K. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženi M. K. se oprosti plačila povprečnine.

Obrazložitev

Z v uvodoma navedeno sodbo sta bila obdolženi J. U. in obdolženi M. K. spoznana za kriva storitve vsak po enega nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije po čl. 217/I KZ. Obdolženemu K. je bila izrečena kazen enega leta in osmih mesecev zapora, obdolženemu U. pa kazen eno leto zapora. Odločeno je tudi bilo, da se oba obdolženca oprosti plačila stroškov kazenskega postopka, da pa sta dolžna plačati oškodovancem premoženjskopravne zahtevke, kot so navedeni v izreku prvostopne sodbe. Obdolženemu K. je sodišče naložilo v plačilo tudi znesek 58.500,00 SIT, ki predstavlja s kaznivim dejanjem pridobljeno protipravno premoženjsko korist. Z isto sodbo je prvostopno sodišče iz razloga po 1. točki 357. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zavrnilo obtožbo, vloženo proti obdolženemu K. K. zaradi istovrstnega kaznivega dejanja, storjenega v sostorilstvu. Za ta del kazenskega postopka je bilo odločeno, da njegovi stroški obremenjujejo proračun.

Proti takšni odločitvi se je pritožil le obdolženi M.K.. V svoji laični pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pritožuje pa se tudi proti odločitvi o kazni. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, prvostopno sodbo v celoti razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje oziroma podrejeno, da bistveno zniža izrečeno zaporno kazen.

Pritožba ni utemeljena.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča so vsi dokazi, izvedeni pred sodiščem prve stopnje, pravilno ocenjeni. Pritožnik v svoji pritožbi zgolj ponavlja svoj zagovor oziroma oporeka naklepu v zvezi s storjenimi goljufijami. Kljub temu, da posebej izpostavlja vlom v njegovo osebno vozilo in s tem povezano odtujitev naročilnic z imeni in priimki oškodovancev, kar naj bi bil ključni razlog za neizdobavo blazin, pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre za okoliščine, ki jih je obdolženi navajal že tekom postopka in na glavni obravnavi in jih je zato sodišče prve stopnje že preizkusilo in preverilo z izvedbo dokazov, pri čemer je na podlagi prepričljivih izpovedb oškodovancev in dejstva, da je obdolženi vlom prijavil šele spomladi leta 1996, dejanja, ki so bila predmet tega postopka, pa so bila storjena od oktobra do decembra leta 1995, obdolženčev zagovor tudi utemeljeno zavrnilo. Sicer pa je sodišče prve stopnje v krivdorek sodbe povzelo izključno tista dejanja, ki so bila obdolžencu dokazana, bodisi na podlagi njegovega priznanja bodisi na podlagi prepričljivih izpovedb okškodovancev, ki so potrjene tudi z listinskimi dokazi. Obdolženi pritožbeno izrecno izpostavlja, da oškodovanki T.H. in B.P. nista upravičeni do vrnitve plačanega pologa, ker sta bili seznanjeni s prodajnimi pogoji, da ara (z njune strani plačani delni znesek) zapade, v kolikor si premislita glede naročila oz. nakupa blazine. Tudi v tem delu so njegove pritožbene navedbe neutemeljene, saj je priča H. prepričljivo opisala, da ji je obdolženi po tem, ko mu je povedala, da se bo v zvezi z nakupom blazine posvetovala z zdravnikom in da ji je le-ta zaradi problemov s srcem nakup odsvetoval, obljubil vrnitev denarja, pa tega ni storil, priča P. pa je povedala, da se je nakupu odrekla zato, ker je njena hčerka v trgovini videla enake blazine za bistveno nižjo ceno, s čimer je obdolženca takoj seznanila. V nasprotju s pritožbenimi navedbami gre torej za odpoved pogodbe s strani kupca, ki pa v splošnih pogojih prodaje in dobave (iz naročilnice) ni urejena. Tam je opisana samo pravica dobavitelja, da odstopi od pogodbe in obdrži aro, ki jo je stranka plačala ob naročilu, če stranka v celoti ne poravna plačila za naročeni asortiman v pogodbenem roku. Dejstvo je, da sta tako T. H. kot B. P. plačali polog 12.000,00 SIT, vendar jima obdolženi kljub temu blazin ni prinesel, čeprav ju je po plačilu pologa še večkrat obiskal. S tem je dokazan obdolženčev namen ogoljufati tudi ti dve oškodovanki. Sodišče prve stopnje je zato povsem pravilno ocenilo ravnanje obdolženca in v njem pravilno zasledilo vse znake kaznivega dejanja goljufije. Sodišče druge stopnje je ocenilo tudi primernost pritožniku izrečene kazenske sankcije in ugotovilo, da glede na ugotovljene okoliščine v obravnavanem primeru ni nikakršnega dvoma o tem, da je obdolžencu potrebno izreči zaporno kazen. Njena višina je ob upoštevanju obsega - števila oškodovancev in višine nastale škode za oškodovance ter glede na dejstvo, da je šlo za ogoljufanje starejših, naivnih in zaupljivih ljudi, povsem primerna. Ker pred sodiščem prve stopnje tudi niso bile zagrešene kršitve, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno odločiti, kot izhaja iz izreka te sodbe.

Zaradi zavrnitve obdolženčeve pritožbe kot neutemeljene bi ta moral plačati povprečnino. Plačila te ga je sodišče druge stopnje oprostilo iz istih razlogov, kot je to storilo že sodišče prve stopnje.