Jedro

Ker je bil prvotni sklep o odreditvi pripora ob reševanju zahteve za varstvo zakonitosti razveljavljen in zadeva vrnjena preiskovalnemu sodniku v novo odločitev, je ta ravnal pravilno, ko je z napadenim sklepom z dne 22.12.2000 med drugim odločil, da pripor po tem sklepu traja od 28.11.2000 dalje (od dejanskega odvzema prostosti). Ne gre za nedopustno retroaktivno odločanje o odreditvi pripora, saj je tako odločanje objektivna posledica preizkušanja pravilnosti in zakonitosti prvotnega sklepa na podlagi rednega in izrednega pravnega sredstva.

S tem ko se je preiskovalni sodnik v sklepu z dne 22.12.2000 pri ponovnem odločanju o odreditvi pripora, ki teče od 28.11.2000 dalje, skliceval na sklep o uvedbi preiskave z dne 19.12.2000 kot ugotovljeni podlagi za obstoj utemeljenega suma storitve očitanih kaznivi dejanj ter na podatke o obstoju ponovitvene nevarnosti, ki so bili zbrani tekom preiskave in na dan 28.11.2000 še niso bili znani, ni podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP.

Izrek

Zahteva zagovornika obdolženega R.J. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Celju je z uvodoma navedenim sklepom zoper obdolženega R.J. odredila pripor iz razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP, ki traja od 28.11.2000, vendar največ 1 mesec. Izvenobravnavni senat Okrožnega sodišča v Celju kot pritožbeno sodišče je pritožbo zagovornika obdolženega R.J. zavrnil kot neutemeljeno.

Obdolženčev zagovornik je dne 8.1.2001 vložil na Okrožno sodišče v Celju zahtevo za varstvo zakonitosti zoper oba uvodoma navedena sklepa iz razlogov 1., 2. in 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP s predlgom, da Vrhovno sodišče razveljavi oba izpodbijana sklepa.

Vrhovna državna tožilka K.U.K. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti ugotavlja, da kršitve, ki jih uveljavlja obdolženčev zagovornik, niso podane. Sodišču prve stopnje ni mogoče očitati, da je s sklepom o priporu z dne 22.12.2000 odločalo retroaktivno in da je bil pripor nezakonito odrejen. V postopku zahteve za varstvo zakonitosti je bil prvi sklep o odreditvi pripora razveljavljen in je sodišče moralo o odreditvi pripora odločati ponovno, zato je nujno odločilo za nazaj, saj je bil pripor zoper obdolženca odrejen že 30.11.2000. Tudi ne drži očitek, da je sodišče odločalo mimo predloga tožilca in da gre za povsem druga dejanja v sklepu o uvedbi preiskave, ne pa za tista, ki jih je obdolžencu očital državni tožilec. Na naroku, kjer je državni tožilec predlagal pripor, je dejanja pravno opredelil kot kazniva dejanja ropa, v zahtevi za preiskavo pa kot kazniva dejanja izsiljevanja, vendar gre za dejanja s povsem enakim opisom in ne držijo navedbe, da gre za povsem drugačne opise kaznivih dejanj. Tudi obstoj pripornih razlogov je sodišče pravilno ugotovilo, zato za odreditev hišnega pripora ni pogojev. Vrhovna državna tožilka predlaga, da vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Bistveno kršitev določb kazenskega postopka vidi vložnik v nedopustnem retroaktivnem odločanju o odreditvi pripora, ko je z izpodbijanim prvostopnim sklepom 22.12.2000 odločeno, da se naj obdolženemu R.J. vzame prostost že z dnem 28.11.2000, kar naj bi bilo nedopustno in v nasprotju s temelji pravne države. Odvzem prostosti je po Ustavi dopusten zgolj na temelju sodne odločbe, ki je temelj in ne posledica, kar je stvar logičnega sklepanja in se zato z njo sme odrejati pripor le za naprej, ne pa za nazaj.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da očitana kršitev določb kazenskega postopka in Ustave ni podana. Reetroaktivno odločanje o odreditvi pripora je objektivna posledica preizkušanja pravilnosti in zakonitosti prvotnega sklepa o odreditvi pripora zaradi odločanja o rednem in izrednem pravnem sredstvu, ki sta bili vloženi zoper navedeni sklep. Glede na to, da je bil prvotni sklep o odreditvi pripora zoper obdolženega R.J. ob reševanju zahteve za varstvo zakonitosti razveljavljen ter zadeva vrnjena preiskovalnemu sodniku Okrožnega sodišča v Celju v novo odločitev, je ta ravnal pravilno, ko je z napadenim sklepom z dne 22.12.2000 odločil, med drugim, da pripor po tem sklepu traja od 28.11.2000 dalje, to je od dejanskega odvzema prostosti obdolžencu.

Nadaljnji očitek vložnika je, da je bilo sodišče vezano na predlog tožilca za odreditev pripora, kot ga je podal na naroku 30.11.2000 in da bi smelo v zvezi z odrejanjem pripora odločati o obstoju ali neobstoju utemeljenega suma le glede očitka dejanj, kot jih je tožilec opisal v svojem predlogu za odreditev pripora, o utemeljenosti tega predloga pa odločati zgolj na podlagi že takrat obstoječih dokazov, na katere se je v utemeljitev svojega predloga skliceval tožilec. Sodišče naj bi odločalo mimo opisa očitanih dejanj iz takratnega predloga tožilca, saj se je glede suma sklicevalo na opis dejanj iz sklepa o uvedbi preiskave, ki ni identičen opisu očitanih dejanj iz predloga tožilca za odreditev pripora. Tako naj bi sodišče izhajalo pri ponovnem odrejanju pripora iz drugačne pravne predvsem pa iz drugačne dejanske podlage, kot je jo je podal tožilec v svojem predlogu z dne 30.11.2000. Po oceni Vrhovnega sodišča tudi očitana kršitev določb postopka o odločanju mimo predloga državnega tožilca za odreditev pripora ni podana. Z opisom dejanj, ki naj bi jih storil obdolženi R.J., preiskovalni sodnik po podatkih spisa ni izhajal iz drugačne dejanske podlage, glede katere je ugotavljal obstoj utemeljenega suma. Opisa očitanih dejanj obdolžencu v predlogu državnega tožilca za odreditev pripora in v zahtevi za uvedbo preiskave glede historičnih dogodkov, ki so predmet tega kazenskega postopka, sta povsem identična z izjemo abstraktnega dela in posledično pravne opredelitve. V predlogu za odreditev pripora državni tožilec res zatrjuje, da gre za rop po 213. členu KZ, medtem ko v zahtevi za preiskavo ob istem dejanskem opisu očitanih kaznivih dejanj navaja drugačen abstraktni del ter tudi drugačno pravno opredelitev, in sicer izsiljevanje po 218. členu KZ. Vrhovno sodišče ugotavlja, da očitek o izostanku identitete dejanj, ki so predmet tega kazenskega postopka, ni utemeljen, vložnik zato tudi v tej smeri z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogel imeti uspeha.

Nadaljnja kršitev določb kazenskega postopka je po mnenju vložnika podana v sklicevanju sodišča na sklep z dne 19.12.2000, to je na nekaj, kar 28.11.2000 sploh še ni obstajalo. Sicer pa naj bi se izpodbijani prvostopni sklep (o odreditvi pripora) opiral na nedovoljene dokaze, saj se glede utemeljenosti suma in ponovitvene nevarnosti sklicuje na dokaze, zbrane tekom preiskave, ki na dan 28.11.2000 sploh še niso bili zbrani niti se tožilec v predlogu za odreditev pripora ni skliceval nanje. V tem naj bi bilo podano nasprotje med izrekom in razlogi.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da tudi navedena kršitev določb kazenskega postopka - očitno 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP - ni podana. S sklicevanjem na sklep o uvedbi preiskave z dne 19.12.2000 kot ugotovljeni podlagi za obstoj utemeljenega suma v smeri očitanih kaznivih dejanj v napadenem prvostopnem sklepu o odreditvi pripora ter nadaljnjem utemeljevanju tega sklepa s podatki o obstoju ponovitvene nevarnosti, ki so bili zbrani tekom preiskave in na dan 28.11.2000 sploh še niso bili znani, ni očitane kršitve. Sklepanje preiskovalnega sodnika o obstoju utemeljenega suma in pripornega razloga ponovitvene nevarnosti temelji na dejstvih in okoliščinah, na katere se slicuje že državni tožilec v predlogu za odreditev pripora. Glede na to, da so bila ta dejstva in okoliščine v teku kazenske preiskave potrjena zgolj z višjo stopnjo verjetnosti, ne gre pa za nikakršna nova dejstva in okoliščine. Sklicevanje nanje kot na rezultat do sedaj izvedene preiskave, ne predstavlja kršitve postopka, ki jo vložnik očita napadenemu prvostopnemu sklepu. Zaradi povedanega so tudi nadaljnja izvajanja vložnika o izostanku razlogov o odločilnih dejstvih v napadenem sklepu neupoštevna in ne vplivajo na odločitev o pravilnosti in zakonitosti napadenih sklepov. Ne glede na to, da sklep o uvedbi preiskave ni bil pravnomočen, sklicevanje na njegovo vsebino v izreku in obrazložitvi v napadenem sklepu o odreditvi pripora ne predstavlja izostanka razlogov o odločilnih dejstvih, še manj pa odločanje mimo predloga državnega tožilca, kot je že obrazloženo. Obrazložitev ponovitvene nevarnosti s sklicevanjem na razloge iz razveljavljenega sklepa o odreditvi pripora ob obrazložitvi glede rezultatov preiskave o obstoju dejstev, ki zgolj opravičujejo zaključek o ponovitveni nevarnosti, je pravilna.

Ogrožanje varnosti ljudi kot je opisano z načinom storitve, vključno s posebej omenjeno ogroženostjo premoženja eventuelnih bodočih oškodovancev, je ustavna podlaga iz 1. odstavka 20. člena Ustave za pripor. Nadaljnji zaključek prvostopnega napadenega sklepa o neogibnosti pripora je pravilen in zakonit. Očitek, da sodišče govori zgolj o varovanju premoženja, ne pa ljudi, je brez osnove. V ustavno kategorijo varstva ljudi vsekakor spada v obravnavanem primeru, ob očitanem načinu storitve, poleg varstva življenja tudi varstvo premoženja oškodovanecv, na kar se opira napadeni sklep o odreditvi pripora. Brezpredmeten je tudi očitek, da je preiskovalni sodnik mimo predloga državnega tožilca ugotavljal ustavne podlage za odreditev pripora, ko državni tožilec teh dejstev sploh ni zatrjeval. Vložnikovi očitki o tem, da je izvenobravnavni senat potrdil sklep o odreditvi pripora, namesto da bi ga razveljavil, so neutemeljeni. Očitke kršitev določb kazenskega postopka in kazenskega zakona, ki naj bi jih zagrešilo pritožbeno sodišče, ko je potrdilo prvostopni sklep o odreditvi pripora, Vrhovno sodišče iz razlogov, navedenih k vložnikovim trditvam v zvezi s prvostopnim napadenim sklepom, zavrača kot neutemeljene. To posebej velja za skladnost opisov dejanskih stanov očitanih kaznivih dejanj. Prav tako ni podan izostanek obrazložitve zaključka o neogibnosti pripora zaradi ogroženosti življenja širšega kroga oseb, ne le zaradi varovanja premoženja kot navaja prvostopni sklep.

Tudi ni utemeljen vložnikov ugovor, da se izpodbijana sklepa nista ukvarjala s tem, ali so sploh podani pogoji za pripor v obravnavanem primeru, ko bi bilo mogoče doseči enak očinek že s hišnim priporom po 199.a členu ZKP z dovoljenjem, da obdolženec obiskuje ustrezno institucijo, kjer mu bo nudena zdravstvena in strokovna psihosocialna pomoč, ki je tudi sicer nujno potrebna, da se prepreči škoda na zdravju obdolženca. Ko sta preiskovalni sodnik in izvenobravnavni senat obrazložila, zakaj je odreditev pripora zoper obdolženega R.J. neizogibno potrebna, nadaljnje razlogovanje o tem, zakaj nadomestitev s hišnim priporom ne pride v poštev, ni potrebno. V kolikor je obdolžencu potrebna zdravstvena pomoč, eventuelno tudi hospitalizacija, je ta v okviru izvajanja pripora skladno z določbami ZKP zagotovljena.

Ko je Vrhovno sodišče skladno s 1. odstavkom 424. člena ZKP odločalo o zahtevi za varstvo zakonitosti, se je omejilo samo na preizkus tistih kršitev zakona in ustave, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. Ugotovilo je, da očitane kršitve v obeh napadenih sklepih niso podane, zato je skladno s 425. členom ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo.