Jedro

Dejstev, ki jih je mogoče razbrati iz podatkov v spisu, pa niso zajeta s trditveno podlago strank, sodišče prve stopnje pri odločanju ne more upoštevati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke do stečajnega dolžnika A. d.o.o. - v stečaju, ..., v višini 115.338.90 EUR s pp ter odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo se z laično pritožbo pritožuje tožena stranka, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožena stranka izpostavlja, da je z vlogo opr. št. St 437/2009 z dne 6. 5. 2009 terjatve tožene stranke prerekala. To vlogo je tožena stranka tudi predložila kot dokaz v predmetnem postopku, potem ko je tožnik tožbeni zahtevek razširil tudi na toženo stranko. Sodišče prve stopnje se je pri odločitvi oprlo zgolj na tožnikove navedbe, medtem ko se do navedb tožene stranke ni opredelilo, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka. Tožnik je med drugim prijavil terjatev na podlagi aneksa št. 1 k svoji pogodbi o zaposlitvi, ki je bil sklenjen dne 5. 11. 2007 in na katerega ničnost se je nanašal sodni postopek v zadevi pod opr. št. Pd 40/2010. Navedeno terjatev je sicer izpodbijal stečajni upravitelj, vendar je iz opisa dejstev, zaradi katerih je bila terjatev prerekana, izhajalo, da je tožnik terjatev prijavil dvakrat. Tožena stranka je zaradi navedenega prerekala priznano terjatev tožnika v višini, kot je bila prijavljena iz naslova manj izplačanega osebnega dohodka v letih 2007 do 2009. Preostali znesek prijavljene terjatve je tožena stranka prerekala zaradi nezakonitega delovanja tožnika v družbi A. d.o.o. in B. d.d., zaradi česar po mnenju tožene stranke ni upravičen do izplačila prijavljene terjatve.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in glede bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava, kot mu to nalaga določba 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/1999 in naslednji). Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in na katere se sklicuje pritožba. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Sodba sodišča prve stopnje vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje se je do izjemno skopih navedb tožene stranke, ki jih je podala v odgovoru na tožbo z dne 27. 9. 2010, ustrezno opredelilo. Zatrjevana bistvena kršitev določbo postopka zato ni podana.

Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo vsa dejstva, od katerih je odvisna odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka za ugotovitev obstoja terjatev iz naslova bruto plač za obdobje od 1. 2. 2009 do 6. 5. 2009, regresa za letni dopust za leti 2008 in 2009, odpravnine na podlagi 112/2 čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s sprememb.), odškodnine v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka na podlagi 112/2 čl. ZDR ter iz naslova zamudnih obresti. Sodišče prve stopnje je tudi dosledno in natančno pojasnilo, zakaj je tožbeni zahtevek utemeljen. Pritožbeno sodišče z razlogi izpodbijane sodbe v celoti soglaša. Pritožbeno sodišče poudarja, da mora po 212. členu ZPP vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek, ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotne stranke (trditveno in dokazno breme strank). Sodišče je pri svoji presoji vezano na trditveno podlago strank, ki je niti izvedeni dokazi ne morejo nadomestiti. Zato okoliščine, da so v spisu ali kje drugje sicer obstajali nekateri podatki, ki bi jih sodišče pri odločanju lahko ali moralo uporabiti, brez ustrezne pravočasne trditvene podlage ne morejo predstavljati zadostne podlage za odločanje sodišča. Dokazov namreč ni mogoče enačiti s trditvami pravdnih strank. Sodišča dejstva ugotavljajo v okviru in na podlagi trditev pravdnih strank, medtem ko so dokazi le sredstvo, s katerimi se ta dejstva dokazujejo.

Tožena stranka izpostavlja, da je z vlogo opr. št. St 437/2009 z dne 6. 5. 2009 terjatve tožene stranke substancirano prerekala. Takšne vloge v spisu ni (ne med vlogami ne med listinskimi dokazi), o vsebini te vloge tudi ni substanciranih navedb, ki spadajo v trditveno podlago tožene stranke, zato se sodišču prve stopnje do te vloge ni bilo potrebno opredeliti. Tožena stranka izpostavlja tudi dejstva, ki naj bi bila ugotovljena v sporu pod opr. št. Pd 40/2010, pri čemer sodišču prve stopnje ni predlagala izvedbe dokaza z vpogledom v ta spis. Posledično sodišču prve stopnje tega dokaza ni bilo potrebno izvesti.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka v zvezi z neutemeljenostjo tožnikove terjatve zatrjevala zgolj to, da tožnik ni upravičen do izplačila prijavljenega zneska (list. št. 63). Drugih razlogov ni navedla, zato je sodišče prve stopnje pravilno preverilo zgolj to, ali je tožnikov zahtevek po materialnem pravu utemeljen. Ker je pravilno zaključilo, da je tožnikov zahtevek glede na določbe ZDR utemeljen, je zahtevku tudi pravilno ugodilo.

Pritožbeno sodišče zaključuje, da so pravzaprav vse pritožbene navedbe po določbi 337. člena ZPP ter v zvezi s 1. in 2. odstavkom 286. člena ZPP nedovoljene pritožbene novote, zato jih pritožbeno sodišče pri odločanju o utemeljenosti pritožbe ni upoštevalo. Tožena stranka ni izkazala, da zatrjevanih dejstev brez svoje krivde ni mogla navesti v roku iz 1. odst. 337. čl. ZPP.

Ker s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče njeno pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).