Jedro

Kakor hitro je na povabilo organa priglasil udeležbo v postopku kot stranski udeleženec A. A., je bil organ v situaciji iz prvega odstavka 154. člena ZUP in bi moral razpisati ustno obravnavo, vendar ne, kot je ravnal, ko je razpisal ustno obravnavo zaradi seznanitve A. A. z zadevo in vabil slednjega kot stranskega udeleženca, tožniku pa poslal vabilo le v vednost. Organ bi moral razpisati ustno obravnavo iz razloga po prvem odstavku 163. člena ZUP (najprej zaradi vprašanja udeležbe stranskega udeleženca, glede česar bi morala biti tožniku dana možnost izjave, vendar zgolj to, kajti odločitev o udeležbi je na strani organa; v nadaljevanju pa zaradi ugotovitve dejstev, relevantnih za odločitev, ali gre za nevaren objekt, za katerega je treba izreči inšpekcijski ukrep po 85. členu GZ, in kateri) in vabiti tožnika kot stranko ter A. A. kot stranskega udeleženca ter na ustni obravnavi ravnati v razmerju do obeh enako (tretji odstavek 43. člena ZUP), predvsem pa obema dati možnost, da se izjavita o vseh dejstvih in okoliščinah, relevantnih za odločitev, in vsakemu, da se izjavi o zahtevkih in navedbah stranke z nasprotnim interesom (9. člen ZUP).

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Območne enote Ljubljana, št. 06122-2876/2018-51, z dne 21. 11. 2019, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 469,70 EUR v roku 15 dni od vročitve sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Z izpodbijano odločbo je Inšpektorat RS za okolje in prostor, Območna enota Ljubljana (v nadaljevanju tudi prvostopenjski organ ali organ) med drugim odločil, da mora tožnik takoj po vročitvi odločbe prenehati z uporabo stavbe na parcelah št. 92/2 in 92/3, obe k. o. ..., etažnosti pritličje + nadstropje in približnih dimenzij 7,1 x 10 m, ker ne izpolnjuje bistvenih zahtev in tako neposredno ogroža zdravje in življenje ljudi ter sosednje objekte (1. točka izreka), in da mora tožnik na svoje stroške do 31. 1. 2020 to stavbo brez vključenega dela skupne stene do linije kritine sosednje stavbe na parceli št. 92/3 k. o. ... v celoti odstraniti (2. točka izreka). Organ je izrekel tudi posebne prepovedi iz 93. člena GZ (3. točka izreka).

2. Organ svojo odločitev opira na 85. člen Gradbenega zakona (v nadaljevanju GZ). Navaja, da mora v ponovnem postopku upoštevati navodilo drugostopenjskega organa in ugotoviti, ali je mogoče nevarnost za ljudi in okolico odvrniti z milejšim inšpekcijskim ukrepom, t.j. z ustreznim zavarovanjem predmetnega objekta. Vendar ugotavlja, da je obravnavana stavba nevaren objekt, kot je opredeljen v 21. točki prvega odstavka 3. člena GZ, ki torej ne izpolnjuje bistvenih zahtev mehanske odpornosti in stabilnosti in neposredno ogroža zdravje in življenje ljudi ter promet, in je zato skladno z drugim odstavkom 85. člena GZ odredil njegovo odstranitev. Pojasnjuje tudi, zakaj se ni odločil za milejša ukrepa izvedbe vzdrževalnih del ali zavarovanja objekta. Iz strokovnega mnenja, ki ga je izdelalo podjetje T., d.o.o., izhaja, da nosilna konstrukcija predmetne stavbe ni več primerna za izvedbo vzdrževalnih del. Objekt pa je tudi lociran ob meji s parcelo št. 92/3 k.o. ..., ki ni v lasti tožnika, tako da elementi zavarovanja ne morejo trajno zavarovati dostopa do obravnavanega objekta s severne strani, ker bi s tem trajno posegli na zemljišče, ki ni v lasti tožnika. Poleg tega je južno od obravnavanega objekta kolovoz kot edina dostopna pot do objektov na parc. št. 93/6, 91/4 in 93/5, obe k. o. ..., ki bi jo elementi za zavarovanje zaprli.

3. Ministrstvo za okolje in prostor (v nadaljevanju drugostopenjski organ) je tožnikovo pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo zavrnilo.

**Povzetek bistvenih navedb strank v upravnem sporu**

4. Tožnik v tožbi v bistvenem navaja, da drugostopenjski organ v odločbi o pritožbi ni odgovoril na vse pritožbene navedbe (drugi odstavek 254. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP, in prvi odstavek 214. člena tega zakona), kar predstavlja bistveno kršitev pravil upravnega postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP). S tem pa je po oceni tožnika kršil tudi njegovo pravico do enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave in pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Dalje navaja, da prvostopenjski organ samovoljno ni sledil navodilom drugostopenjskega organa. V izpodbijani odločbi tudi ni navedel razlogov o odločilnih dejstvih, zato je ni mogoče preizkusiti (kršitev iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP). Tožnik dalje trdi, da prvostopenjski organ ni ustrezno razlagal in uporabil določb GZ, zlasti določb 85. člena, pri čemer ni ustrezno obrazložil, zakaj citirani objekt neposredno ogroža zdravje in življenje ljudi, s tem pa tudi ni izkazal javnega interesa za izrek ukrepa gradbenega inšpektorja. Prav tako opozarja, da prvostopenjski organ ni pojasnil, zakaj je tožniku izrekel najstrožji ukrep. Tožnik nadalje podaja še obširne navedbe, da je prvostopenjski organ v nasprotju z določbami ZUP inšpekcijski postopek vodil samovoljno in arbitrarno, pri tem pa kršil zlasti načelo zaslišanja stranke (9. člen ZUP), zaradi česar je dejansko stanje ugotovil nepopolno. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in po izvedeni ustni obravnavi o zadevi meritorno odloči, oziroma podredno, naj zadevo vrne organu v ponoven postopek, pri čemer naj odredi, da o zadevi odloči druga uradna oseba, toženki pa naloži povrnitev stroškov postopka.

5. Toženka na tožbo vsebinsko ni odgovorila, je pa sodišču predložila upravni spis.

6. A. A. kot stranka z interesom na tožbo ni odgovoril. **Odločanje po sodnici posameznici**

7. Sodišče je v zadevi odločalo po sodnici posameznici na podlagi prvega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

**Dokazni postopek**

8. Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo v odločbi organov prve in druge stopnje, priloženi tožbi, in upravne spise v zadevi, ki jih je predložila toženka.

**K I. točki izreka**

9. Tožba je utemeljena.

10. Med strankama je sporna odločitev inšpekcijskega organa, da se tožniku prepove uporaba stavbe, locirane na parc. št. 92/2 in 92/3, obe k. o. ..., in odredi njena odstranitev kot nevarnega objekta na podlagi 85. člena GZ.

11. Tožnik v tožbi ugovarja kršitve pravil postopka (v bistvenem: - da organ samovoljno ni sledil navodilom drugostopenjskega organa, - da je brez podlage v postopek vključil stranskega udeleženca, - da je tožniku kršil pravico do izjave, - da se odločitve ne da preizkusiti, ker ne prvostopenjska ne drugostopenjska odločba nista pravilno obrazloženi), nepravilno ugotovitev dejanskega stanja in nepravilno uporabo 85. člena GZ.

12. Po presoji sodišča tožnik neutemeljeno ugovarja, da prvostopenjski organ v ponovnem postopku samovoljno ni sledil navodilom drugostopenjskega organa. Po določbi tretjega odstavka 251. člena ZUP (sicer) mora prvostopenjski organ v ponovnem postopku ravnati po odločbi drugostopenjskega organa in upoštevati njegova opozorila, glede česa je treba postopek dopolniti, vendar pa mora upoštevati tudi, da mora odločiti v skladu z načelom zakonitosti (6. člen ZUP) in materialne resnice (8. člen). Če prvostopenjski organ v ponovnem postopku ugotovi drugačno dejansko stanje, to, upoštevaje 6. in 8. člen ZUP, lahko vodi tudi do drugačne odločitve, ki je lahko (glede na v prejšnjem postopku izdano odločbo) tudi v škodo stranke oziroma zanjo manj ugodna1. Da je prvostopenjski organ v ponovnem postopku ugotovil drugačno dejansko stanje, pa iz izpodbijane odločbe jasno izhaja; v obrazložitvi odločbe je navedeno, da je organ ugotovil, da stavba, ki je predmet inšpekcijskega postopka, ni locirana zgolj na parc. št. 92/2, ki je v tožnikovi lasti, kot je nepravilno ugotovil v prejšnjem postopku, pač pa tudi na parc. št. 92/3, ki je v lasti A. A. (ki ga je glede na to organ vključil v postopek kot stranskega udeleženca).

13. Tožnik neutemeljeno ugovarja tudi, da bi organ k udeležbi v predmetnem inšpekcijskem postopku ne mogel povabiti tretje osebe, na katere pravice ali pravne koristi bi lahko vplivala odločba.2 Glede določbe prvega stavka četrtega odstavka 24. člena ZIN, po kateri ima v postopku inšpektorja položaj stranke v postopku zavezanec, je sodna praksa namreč sprejela razlago, ki je privedla do stališča, da je tudi v inšpekcijskih postopkih mogoča stranska udeležba oseb, ki bi v njih varovale svoje pravne koristi.3 Stranski udeleženec bi namreč v inšpekcijskem postopku lahko izkazal, da bi meritorna odločitev inšpektorja, torej naložitev obveznosti zavezancu, lahko posegla v njegov pravno varovan položaj.4 In za prav tako situacijo bi lahko šlo v obravnavanem primeru, o čemer sodišče še v nadaljevanju.

14. Utemeljen pa je po presoji sodišča tožbeni ugovor, da je organ tožniku kršil pravico do izjave (9. člen ZUP). Kakor hitro je na povabilo organa priglasil udeležbo v postopku kot stranski udeleženec A. A., je bil organ v situaciji iz prvega odstavka 154. člena ZUP in bi moral razpisati ustno obravnavo, vendar ne, kot je ravnal, ko je razpisal ustno obravnavo zaradi seznanitve A. A. z zadevo in vabil slednjega kot stranskega udeleženca, tožniku pa poslal vabilo le v vednost. Organ bi moral razpisati ustno obravnavo iz razloga po prvem odstavku 163. člena ZUP (najprej zaradi vprašanja udeležbe stranskega udeleženca, glede česar bi morala biti tožniku dana možnost izjave, vendar zgolj to, kajti odločitev o udeležbi je na strani organa; v nadaljevanju pa zaradi ugotovitve dejstev, relevantnih za odločitev, ali gre za nevaren objekt, za katerega je treba izreči inšpekcijski ukrep po 85. členu GZ, in kateri) in vabiti tožnika kot stranko ter A. A. kot stranskega udeleženca ter na ustni obravnavi ravnati v razmerju do obeh enako (tretji odstavek 43. člena ZUP), predvsem pa obema dati možnost, da se izjavita o vseh dejstvih in okoliščinah, relevantnih za odločitev, in vsakemu, da se izjavi o zahtevkih in navedbah stranke z nasprotnim interesom (9. člen ZUP).

15. Organ, ki je vabil na obravnavo 27. 9. 2019 le A. A., nato pa le z njegovim pooblaščencem opravil še narok 1. 10. 2019, je poskušal nepravilnosti sicer sanirati tako, da je kopiji zapisnikov z narokov 27. 9. 2019 in 1. 10. 2019 poslal tožniku v izjavo, nato pa je obema strankama poslal zaradi izjave še zapisnik - ugotovitveni z dne 17. 10. 2019, očitno izdelan v smislu seznanitve strank z rezultati ugotovitvenega postopka. Vendar kršitev pravil postopka organ s tem ni odpravil. Ustna obravnava (ki v tem primeru ni bila pravilno izvedena) je namreč namenjena temu, da se na njej na enem ali več narokih ob udeležbi vseh strank obravnava predmet postopka v celoti in tako, da se posamezni stranki oziroma stranskemu udeležencu zagotovi, da se neposredno lahko izjavi o navedbah in dokazih stranke z nasprotujočim interesom in da neposredno sodeluje pri izvajanju dokazov. Tako pa organ ni ravnal, s čemer je zagrešil absolutno bistveno kršitev pravil postopka; taka procesna kršitev (3. točka drugega odstavka 237. člena ZUP) pa je razlog za odpravo odločbe.

16. Ker je po navedenem sodišče spoznalo, da v postopku za izdajo izpodbijane odločbe niso bila upoštevana pravila postopka (2. točka prvega odstavka in tretji odstavek 27. člena ZUS-1), je na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo na podlagi tretjega in v smislu četrtega odstavka tega člena vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek, v katerem bo moral izdati nov upravni akt v 60 dneh od dneva, ko dobi sodbo.

17. Ugovorov tožnika, da je organ nepravilno ugotovil dejansko stanje v zadevi, da 85. člena GZ ni pravilno uporabil in da zakonitosti odločitve o izreku inšpekcijskega ukrepa ni mogoče preizkusiti, ker ne prvostopenjska ne drugostopenjska odločba nista pravilno obrazloženi, ob ugotovljeni absolutni bistveni kršitvi pravil postopka, sodišče kot preuranjeno ni vsebinsko presojalo. Namreč šele ko bo pravilno izpeljan postopek, ob upoštevanju podanih stališč sodišča, bodo dane podlage za pravilno ugotovitev dejanskega stanja v zadevi in pravilno uporabo relevantnih določb GZ, in šele tak akt je lahko v navedenem obsegu predmet vsebinske sodne presoje.

18. Sodišče dodaja, da ni odločilo v sporu polne jurisdikcije, kot je predlagal tožnik, saj za to niso izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 7. člena ZUS-1. Tožnik namreč niti ni oblikoval ustreznega zahtevka, o katerem naj odloči sodišče, poleg tega pa odločanje v sporu polne jurisdikcije o obveznosti, v zvezi s katero tožnik uveljavlja varstvo v upravnem sporu, ni zapovedano v nobenem zakonu in tožnik tudi ne zatrjuje, da bi to zahtevala narava obveznosti same.

19. V zvezi s tožbenim predlogom, naj sodišče odredi, da v ponovnem postopku odloča druga uradna oseba, sodišče odgovarja, da takega pooblastila v zakonu nima. Opozarja pa, da ima tožnik na voljo zahtevo za izločitev uradne osebe po 37. členu ZUP, ki jo vloži pri predstojniku organa.

**K II. točki izreka:**

20. Sodišče je stroškovnemu zahtevku tožnika ugodilo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 in tožniku na podlagi Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (četrti odstavek 3. člena) priznalo stroške v višini 385,00 EUR, povečane za 22-odstotni DDV (ker je tožnikova pooblaščenka zavezanka za DDV), kar skupaj znaša 469,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od priznanih stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 290. člena Obligacijskega zakonika). Preveč plačana sodna taksa se vrne po uradni dolžnosti (opomba 6.1.c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah).

1 Primerjaj: sodba Vrhovnega sodišča X Ips 109/2016 z dne 16. 1. 2019, tč. 13 2 Glej 44. člen ZUP. 3 M. Remic v Inšpekcijski nadzor, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2016, str. 216 4 Prav tam, str. 217