Jedro

V izreku odločbe Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije ni naveden vzrok odsotnosti (poškodba pri delu ali bolezen), da pa ne gre za odsotnost zaradi posledic poškodbe pri delu, jasno izhaja iz obrazložitve. Sodišče prve stopnje je presojalo odločitev tožene stranke po vsebini in ker je - ob upoštevanju strokovnih mnenj sodnega izvedenca - ugotovilo, da je vzrok tožnikove odsotnosti bolezen, je izpodbijano odločbo zavoda tudi v izreku spremenilo.

Izrek

Revizija se glede odškodninskega zahtevka (točka 2. izreka prvostopne sodbe) in glede stroškov postopka, zavrže, v preostalem delu pa se zavrne.

Obrazložitev

Z odločbo tožene stranke št. 072-1312/3-95 z dne 8.9.1995 je bilo odločeno o začasni nezmožnosti tožnika za delo v obdobju od 24.2.1994 do 31.5.1995. Pri tem ni bilo sporno samo dejstvo, da je bil tožnik nezmožen za delo, temveč le vzrok za to, od česar je odvisna pravica tožnika do ustreznega nadomestila. Sodišče prve stopnje je navedeno odločbo zavoda spremenilo tako, da je ugotovilo kot vzrok začasne nezmožnosti za delo od 24.2.1994 do 13.4.1995 poškodbo pri delu, od 14.4.1995 do 31.5.1995. Ugotovilo je, da je bilo o vzroku odsotnosti že dokončno in pravnomočno odločeno do 13.4.1995, ker nihče ni izpodbijal mnenj zdravniških komisij. Za čas od 14.4.1995 do 30.5.1992 pa je sodišče na podlagi celotne dokumentacije v spisu in izvedenskega mnenja ugotovilo, da je bila vzrok tožnikove odsotnosti z dela bolezen in ne poškodba pri delu. Sodišče je zavrnilo tudi tožnikov zahtevek za plačilo odškodnine v višini 220.000,00 SIT, ki predstavlja znesek odtegnjene plače zaradi razlike nadomestila plače med 100 % in 90 %. Te zneske je tožniku odtegnil njegov delodajalec, za kar tožena stranka ni odgovorna.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da iz izpodbijane sodbe ni razvidno, da je sodišče le deloma ugodilo tožbenemu zahtevku. Izrek sodbe nasprotuje obrazložitvi in dokazom, ki se nahajajo v spisu. Mnenj zdravniške komisije, na katere se je sklicevalo prvostopno sodišče, ni nihče izpodbijal in so postala dokončna. Zato ni razumljivo, zakaj se je sodišče glede bolniškega staleža po 13.4.1995 oprlo na izvedensko mnenje, pridobljeno med sodnim postopkom, ki nasprotuje tistemu delu obrazložitve, s katerim je bilo zahtevku ugodeno. Odločba tožene stranke z dne 8.9.1995 ne navaja razloga, zaradi katerega je bil tožniku odobren bolniški stalež, in sodišče tega ne more spremeniti v njegovo škodo. Iz izreka odločbe pa lahko izhaja le, da je bil razlog ves čas enak. Ne strinja se tudi z zavrnitvijo odškodninskega zahtevka, sodišče druge stopnje pa tudi ni odgovorilo na pritožbene navedbe o nepravilni odmeri stroškov.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 36/2004 - ZPP) vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija deloma ni dovoljena, deloma pa ni utemeljena.

V delu, ki se nanaša na odškodninski zahtevek in odločitev o stroških postopka, revizija ni dovoljena.

Tožnik je zahteval plačilo odškodnine v znesku 220.000,00 SIT. Gre za samostojen premoženjski zahtevek. Po določbi 1. točke 31. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 2/2004 - ZDSS1) je v tovrstnih sporih revizija dovoljena v sporih, v katerih je dovoljena po določbah ZPP. Glede na določbo drugega odstavka 367. člena ZPP torej takrat, ko vrednost spornega dela pravnomočne sodbe presega 1.000.000,00 SIT. Te določbe je treba uporabiti tudi v tem sporu, ne glede na to, da je bila tožba vložena že v letu 1995 in prva sodba na prvi stopnji izdana 13.1.1999. S sklepom Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 20/2002 z dne 10.12.2002 - torej že po uveljavitvi ZPP - je bila navedena prvostopna sodba razveljavljena. Zato je glede na določbo drugega odstavka 498. člena ZPP pri ugotavljanju revizijske meje treba upoštevati navedeno določbo ZPP. Ker vrednost odškodninskega zahtevka te meje ne dosega, je revizijsko sodišče revizijo v tem delu kot nedovoljeno zavrglo (377. člen ZPP).

Odločitev o stroških postopka je vedno sklep, četudi je vsebovana v sodbi. Revizija zoper sklep pa je dovoljena le, če gre za sklep, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 384. člena ZPP). Ker sklep o stroških postopka ni tak sklep, samostojna revizija ni dovoljena. Zato je revizijsko sodišče tudi v tem delu revizijo zavrglo (377. člen ZPP).

V preostalem delu revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Sodba nima pomanjkljivosti, ki jih navaja tožnik, in jo je mogoče preizkusiti (tudi glede odločitve o stroških postopka ima obrazložitev). Sodba navaja tako relevantno dejansko stanje kot pravno podlago za odločitev ter razloge zanjo in ni nasprotja med izrekom in razlogi sodbe. Revizijske navedbe v tem delu pomenijo le nestrinjanje z odločitvijo sodišča. Tožnik sicer izpodbija pravnomočno sodbo v celoti in predlaga vrnitev zadeve v novo sojenje pred sodiščem prve stopnje. Toda kot je pravilno ugotovilo že pritožbeno sodišče, je bilo tožbenemu zahtevku glede vzroka odsotnosti z dela, tako kot je bil postavljen, v pretežnem delu ugodeno. Pravnomočna sodba v tem delu (za obdobje od 24.2.1994 do 13.4.1995) zato ne more biti predmet revizije, saj za njeno izpodbijanje tožnik nima pravnega interesa. Predmet revizije je lahko le odločitev, ki se nanaša na ugotovljeni vzrok odsotnosti z dela od 14.4.1995 do 31.5.1995. Tudi po presoji revizijskega sodišča iz izreka prvostopne sodbe dovolj jasno izhaja, da je bilo tožbenemu zahtevku deloma ugodeno (čeprav sodba nima zavrnilnega dela izreka), tak izrek pa je tudi dovolj določen in izvršljiv.

Pri materialnopravni presoji izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje, saj revizije zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP). Dejansko stanje, ki je za odločitev bistveno, pa je ugotovitev sodnega izvedenca, da je bila ves čas po 31.3.1994 vzrok tožnikove nezmožnosti za delo njegova bolezen hrbtenice in ne poškodba pri delu dne 24.2.1994. Sodišče tega mnenja ni upoštevalo samo delno, le poseglo ni v mnenja zdravniških komisij za tisti čas, ko so ta postala pravnomočna oziroma jih nihče (tudi delodajalec in zavod ne) ni izpodbijal. To pomeni, da je bil tožnik upravičen do 100 % nadomestila kljub morda napačni opredelitvi, da gre za bolniški stalež zaradi poškodbe pri delu.

Bolniški stalež po 14.4.1995 pa je bil predmet presoje, saj jo je zahteval tožnikov delodajalec (vloga z dne 6.3.1995). O tem sta odločali tako zdravniška komisija I. kot II. stopnje in v zvezi s to presojo je bila na zahtevo tožnika izdana tudi izpodbijana odločba Zavoda. V izreku odločbe Zavoda ni naveden vzrok odsotnosti (poškodba pri delu ali bolezen), da pa ne gre za odsotnost zaradi posledic poškodbe pri delu dne 24.2.1994 jasno izhaja iz obrazložitve. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku v skladu z napotki revizijskega sodišča v sklepu opr. št. VIII Ips 20/2002 z dne 10.12.2002, ponovno presojalo odločitev tožene stranke po vsebini in ker je - ob upoštevanju strokovnih mnenj sodnega izvedenca - ugotovilo, da je vzrok tožnikove odsotnosti bolezen, je izpodbijano odločbo zavoda tudi v izreku spremenilo. Kot je bilo že navedeno, je to storilo le v tistem delu, kjer odločitve tožene stranke še niso postale dokončne in pravnomočne. O pravici tožnika do nadomestila sodišče neposredno ni odločalo. Pomeni pa njegova odločitev podlago tudi za priznanje te pravice iz obveznega zdravstvenega zavarovanja.

Ker zatrjevani revizijski razlogi niso podani in je izpodbijana sodba materialno pravno pravilna je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).