Jedro

Pravico do družinske pokojnine po ZPIZ-1 je mogoče priznati le, če so izpolnjeni predpisani pogoji na strani umrlega zavarovanca in zavarovanega družinskega člana. Med drugim glede na 3. alineo 1. odstavka 109. člena ZPIZ-1 v primeru, če je bil umrli zavarovanec uživalec starostne ali invalidske pokojnine, in če so hkrati izpolnjeni predpisani pogoji na strani zavarovanega družinskega člana. Po 5. odstavku 116. člena ZPIZ-1 lahko pravico do družinske pokojnine pridobi tudi otrok, ki postane popolnoma nezmožen za delo po starosti, da katere mu je zagotovljena pravica do družinske pokojnine, oz. po končanem šolanju, če ga je zavarovanec oz. uživalec pokojninske dajatve do svoje smrti preživljal. Na strani zavarovanega družinskega člana morata biti izpolnjena oba, kumulativno predpisana pogoja, kar v obravnavani zadevi ni dokazano (ni izpolnjen pogoj preživljanja s strani umrle uživalke invalidske pokojnine). Zato tožničin zahtevek na priznanje družinske pokojnine ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin zahtevek na odpravo odločb št. ... z dne 9. 9. 2011 in št. ... z dne 4. 3. 2011 ter priznanje pravice do družinske pokojnine, ker je presodilo, da sta izpodbijana zavrnilna upravna akta pravilna in zakonita.

Zoper navedeno sodbo je tožnica vložila laično pritožbo, smiselno zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotno uporabljenega materialnega prava. Poudarja, da je mama umrla leta 2007, in da jo je do svoje smrti preživljala, saj tedaj še ni prejemala družinske pokojnine po pokojnem očetu. Zaradi štiriletnega sodnega postopka je bila pokojnina po pokojnem očetu priznana šele leta 2008 in tedaj tudi izplačana za nazaj od leta 2005. Še enkrat pošilja sodbo srbskega sodišča, odločbo o priznani pokojnini in dokazilo o prejeti dajatvi. Predlaga ugodno rešitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnica ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane zavrnilne sodbe, izdane ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. V postopku ni prišlo do procesnih kršitev iz 2. odstavka 350. člena v zvezi s 339. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti. Sodba je utemeljena s prepričljivimi dejanskimi in pravilnimi pravnimi razlogi, zaradi česar je v zvezi s pritožbenimi navedbami potrebno poudariti le še naslednje.

Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je podana v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s poznejšimi spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1). Pravico do družinske pokojnine po ZPIZ-1 je mogoče priznati le, če so izpolnjeni predpisani pogoji na strani umrlega zavarovanca in zavarovanega družinskega člana. Torej med drugim glede na 3. alineo 1. odstavka 109. člena ZPIZ-1 v primeru, če je bil umrli zavarovanec uživalec starostne ali invalidske pokojnine, in če so hkrati izpolnjeni predpisani pogoji na strani zavarovanega družinskega člana. Po 5. odstavku 116. člena ZPIZ-1 lahko namreč pravico do družinske pokojnine pridobi tudi otrok, ki postane popolnoma nezmožen za delo po starosti, da katere mu je zagotovljena pravica do družinske pokojnine, oz. po končanem šolanju, če ga je zavarovanec oz. uživalec pokojninske dajatve do svoje smrti preživljal. Seveda morata biti na strani zavarovanega družinskega člana izpolnjena oba, kumulativno predpisana pogoja, kar pa v obravnavani zadevi ni dokazano, kot je pravilno zaključilo že prvostopenjsko sodišče. Kljub temu, da je prvostopenjsko sodišče drugače kot tožena stranka v predsodnem upravnem postopku ugotovilo, da je tožnica, roj. 4. 6. 1971 zaradi prirojenega izpaha obeh kolkov ter obojestranske artroze kolka zaradi displazije, popolnoma nezmožna za delo že od leta 1996, torej pred materino smrtjo, ki je umrla 1. 9. 2007, je hkrati pravilno zaključilo, da ni izpolnjen pogoj preživljanja s strani umrle uživalke invalidske pokojnine. Pravilno je namreč dokazno ocenilo odločbo tujega nosilca zavarovanja, in sicer Republiškega fonda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje A. št. ... z dne 2. 7. 2008, s katero je tožnici pravica do družinske pokojnine po pokojnem očetu priznana od 10. 9. 2005 dalje. Glede na datum priznane pravice do družinske pokojnine po pokojnem očetu pa po Sklepu o pogojih, kdaj se šteje, da zavarovanec preživlja družinske člane (Ur. l. RS, št. 50/2000; v nadaljevanju: Sklep), ni mogoče šteti, da bi mati do svoje smrti preživljala tožnico. Po 1. točki cit. Sklepa se namreč šteje, da je upokojenec do svoje smrti preživljal družinskega člana iz 5. odstavka 116. člena ZPIZ-1, če ta ni bil uživalec pokojnine.

Ne glede na to, da je bil pravni akt, s katerim je tuji nosilec zavarovanja odločil o pravici tožnice do družinske pokojnine po pokojnem očetu, izdan šele leta 2008, ji je pravica priznana od 10. 9. 2005 dalje, torej tudi za obdobje skoraj dveh let pred materino smrtjo. Pravno formalno je zato potrebno šteti, da je bila tožnica že pred materino smrtjo uživalka družinske pokojnine po pokojem očetu. Iz navedenega razloga je tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih zavrnilnih upravnih aktov ter priznanje pravice do družinske pokojnine pri slovenskem nosilcu zavarovanja z izpodbijano sodbo utemeljeno zavrnjen.

Pritožničino naziranje v smeri, da pred materino smrtjo še ni bila uživalka družinske pokojnine po pokojnem očetu je zmotno, v pritožbenem postopku predložene listine v tujem jeziku pa niso upoštevne. Sicer pa je z odločbo tujega nosilca zavarovanja o priznani družinski pokojnini po pokojem očetu razpolagalo že prvostopenjsko sodišče. Glede na vse obrazloženo je bilo potrebno pritožbo na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.