Jedro

Sklep o nadaljevanju prekinjenega postopka s pravnim naslednikom družbe T. je toženec prejel 29. aprila 2003, vendar proti njemu ni vložil pritožbe. Že zato, ker je ta sklep postal pravnomočen, se s pritožbenim zatrjevanjem, da nikoli ni privolil v prevzem pravde, ne more razbremeniti posledic univerzalnega pravnega nasledstva po prvotno toženi družbi T..

Zoženje oziroma zmanjšanje že uveljavljenih pravic ne pomeni učinkovanja predpisa za nazaj, če se pravice zmanjšajo za čas po uveljavitvi zakona oziroma po spremembi odločb, izdanih na podlagi take zakonske spremembe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Zahtevek tožene stranke za povrnitev njenih stroškov pritožbenega postopka se zavrne.

Obrazložitev

1. V ponovnem sojenju je sodišče prve stopnje odločilo, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki glavnico v znesku 31.296,95 EUR in prav toliko na račun zakonskih zamudnih obresti (I. točka izreka) ter ji povrniti njene pravdne stroške v znesku 2.395,89 EUR s pripadki (II. točka izreka).

2. V izpodbijani sodbi je pojasnjeno, da je tožnik takratni družbi T., katere direktor je bil A. B., lastnik pa toženec, 3. januarja 1996 posodil orodje za izdelavo v S. patentiranih sifonov zaradi preizkusa tega orodja. To orodje pa je družba T. brez dovoljenja tožeče stranke izročila B. F., ki je še istega leta začel izdelovati patentirane sifone in jih prodajati. Tudi ko je bilo to orodje vrnjeno tožniku, je B. F. oz. njegova družba P. F. d.o.o. še vedno nadaljeval z izdelovanjem spornih sifonov. Predmet tožbenega zahtevka je škoda, ki je tožeči stranki nastajala zaradi kršitve njenega patenta v času od leta 1996 do 1999. Ta škoda je izgubljeni dobiček v skupni višini 7.500.000,00 SIT oziroma sedaj 31.296,95 EUR. Tak dobiček je tožnik pričakoval, vendar ga zaradi ravnanja družbe T. ni ustvaril. Po izbrisu T. iz sodnega registra se je postopek nadaljeval proti tožencu, ki je edini družbenik te družbe.

3. Proti sodbi je toženec vložil pravočasno pritožbo. Navedel je, da se pritožuje zaradi absolutne bistvene kršitve določil pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagal spremembo izpodbijane sodbe sebi v prid, podrejeno pa razveljavitev prvostopne sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Zahteval je tudi povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

4. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Kot je razvidno iz sklepa z dne 13. 03. 2003 (redna št. 46), je sodišče prve stopnje po tistem, ko je bila družba T. dne 09. 04. 2002 izbrisana iz sodnega registra, pozvalo H. R. kot edinega družbenika, naj prevzame pravdo. Ta sklep je H. R. prevzel 22. marca 2009 (povratnica je pripeta pri list. št. 86). S sklepom z dne 24. 04. 2003 (list. št. 87 do 88, redna št. 47), pa je sodišče prve stopnje odločilo, da se zaradi izbrisa družbe T. iz sodnega registra, prekinjeni postopek nadaljuje s pravnim naslednikom te družbe, H. R.. Ta sklep je toženec prejel 29. aprila 2003 (povratnica je pripeta pri list. št. 88), vendar proti njemu ni vložil pritožbe. Že zato, ker je ta sklep postal pravnomočen, se s pritožbenim zatrjevanjem, da nikoli ni privolil v prevzem pravde, ne more razbremeniti posledic univerzalnega pravnega nasledstva po prvotno toženi družbi T..

6. Licenčna pogodba med tožnikom in tožencem oziroma njegovim pravnim prednikom, družbo T. oz. z direktorjem družbe T., nikoli ni bila sklenjena. Za odločitev o utemeljenosti odškodninskega tožbenega zahtevka ni pomembno, da je ni hotel skleniti tožnik, niti razlogi za tako njegovo odločitev. Pritožbeno sodišče pritrjuje prvostopnemu sodišču, da je bil zavarovani patent tožeče stranke za izdelovanje sifonov kršen in se v izogib ponavljanju le sklicuje na izjemno obsežne razloge prvostopne sodbe tudi v tem delu. Pritožnik pa tudi ne izpodbija prvostopnih ugotovitev, da je družba T. izročila tožnikovo orodje za izdelavo sifonov družbi P. F. d.o.o. in ji naročila izdelavo patentiranih sifonov, niti prvostopne presoje, da tako ravnanje predstavlja kršitev patenta po 94. členu takrat veljavnega ZIL (Ur. l. RS, št. 13/92 do 75/97).

7. Med postopkom pred sodiščem prve stopnje ugovora zastaranja tožena stranka ni postavila. Po določilu 1. odstavka 376. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, ki je veljal v tistem času in ga je zato glede na določilo 1060. člena Obligacijskega zakonika treba uporabiti, so odškodninske terjatve za povzročeno škodo zastarale v treh letih, odkar je oškodovanec izvedel za škodo in za tistega, ki jo je napravil. Tožba je bila vložena 06. 07. 2009, tožeča stranka pa zahteva plačilo odškodnine za izgubljeni dobiček, ki je nastajal v času od leta 1996 do leta 1999. Če je tožeča stranka za nastanek dela škode izvedela pred 06. 07. 1996, tisti del odškodninskega zahtevka za škodo, ki naj bi nastala po tem datumu, nedvomno ni zastaran. S pavšalno pritožbeno navedbo, da je „tožnik svojo tožbo naslovil na sodišče šele 6.7.1999, torej po oceni pritožnika po izteku več kot triletnega časovnega obdobja, znotraj katerega je tožnik subjektivno izvedel za domnevno in tudi odškodninsko odgovornost prvotno tožene stranke“ pritožnik ni izpostavil dejstev, potrebnih za presojo, da je del tožbenega zahtevka zastaran in tudi ne za presojo, kolikšen del. Zato tej pritožbeni navedbi večje pozornosti pritožbeno sodišče ni moglo posvetiti.

8. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom prvostopnega sodišča, da je bil tožnikov patent kršen v obdobju od leta 1996 do leta 1999. Sicer pa tem ugotovitvam tožena stranka niti ne nasprotuje. V pritožbi navaja, da je Zakon o finančnem poslovanju podjetij (Ur. l. RS, št. 54/1999, v nadaljevanju ZFPPod) začel veljati šele leta 1999, toženec pa je postal družbenik družbe T. leta 1995. Zato ne more veljati retrogradno.

8.2. O tem, da je pritožbeno naziranje, po katerem ZFPPod velja retroaktivno, pravno zmotno, je zavzelo stališče že Ustavno sodišče RS v svoji odločbi U-I-135/2000 z dne 09. 10. 2002 (Ur. l. RS, št. 93/2002). Zato se pritožbeno sodišče v tem delu le sklicuje na obsežno obrazložitev te odločbe v 20. do 37. točki. Na splošno pa pojasnjuje, da je v tej ustanovi odločbi izpostavljeno, da ZFPPod sicer uvaja nov pravni institut – postopek izbrisa gospodarskih družb iz sodnega registra brez likvidacije, da pa je že pred tem ZGD v 6. odstavku 580. člena uzakonjal neomejeno solidarno odgovornost družbenikov za obveznosti družbe. Izpostavljeno je tudi, da Ustava v 155. členu prepoveduje povratno veljavnost zakonov, vendar pa ob tem ne preprečuje, da bi zakon spreminjal prej zakonsko določene pravice ali pogoje za njihovo uveljavljanje z učinkom za naprej, če te spremembe ne nasprotujejo z Ustavo določenim načelom oziroma drugim ustavnim določbam, zlasti načelu varstva zaupanja v pravo kot enemu od načel pravne države. Spreminjanje ureditve samo po sebi torej ne nasprotuje ustavnim načelom pravne države in drugim določbam. Zoženje oziroma zmanjšanje že uveljavljenih pravic ne pomeni učinkovanja predpisa za nazaj, če se pravice zmanjšajo za čas po uveljavitvi zakona oziroma po spremembi odločb, izdanih na podlagi take zakonske spremembe. Šele zmanjšanje pravic za čas pred uveljavitvijo zakona bi pomenilo pravo retroaktivnost, kakšna je po 155. členu Ustave dopustna le izjemoma (primerjaj 32. točko obrazložitve).

9. Pritožbeno sodišče izrecno izpostavlja, da razlogom prvostopne sodbe v tistem delu, kjer je obrazložena višina prisojene odškodnine, pritožnik ni oporekal. Ker pa pritožba v preostalem delu ni utemeljena, je pritožbeno sodišče opravilo le še uradni preizkus izpodbijane sodbe. Ob tem preizkusu ni zasledilo nobenih tistih kršitev iz 2. odstavka 350. člena ZPP, ki jih mora uradoma upoštevati. Zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

10. Odločitev o pritožbenih stroških je oprta na določilo 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP.