Jedro

Zgolj omemba, da se je postopek uvedel ''proti družbi in njenim odvisnim podjetjem v smislu 4. točke 3. člena ZPOmK-1'', brez konkretno poimenovanega podjetja oziroma podjetij, ki naj bi predstavljala ta odvisna podjetja, ter ob nespornem dejstvu, da tožnik poimensko ni naveden ne v uvodu, kot tudi ne v izreku odločbe, s katero je bil končan postopek, in v katerem tožnik tudi nedvomno ni sodeloval oziroma ni bil predmet preiskave (kar zatrjuje toženka), po oceni sodišča ne pomeni, da je bil (tudi) tožnik naslovnik odločbe, torej podjetje, zoper katerega je bila ugotovljena kršitev ZPOmK-1, in kot tak stranka v postopku in s tem upravičen do vročitve odločbe in drugih procesnih pravic, ki mu jih zagotavlja zakon.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Javna agencija Republike Slovenije za varstvo konkurence (v nadaljevanju toženka) je s sklepom, št. 306-45/2010-317 z dne 15. 1. 2016, zavrgla zahtevo tožnika za vročitev odločbe, št. 306-45/2010-221 z dne 14. 10. 2013 in njegovo zahtevo za vpogled v spis, št. 306-45/2010-221, ter še odločila, da v postopku izdaje tega sklepa niso nastali nobeni stroški. V obrazložitvi je navedla, da je 25. 11. 2015 prejela vlogo tožnika, s katero je ta zahteval v izreku citirano odločbo in vpogled v spis. Svojo zahtevo je tožnik utemeljeval z dejstvom, da je toženka v zadevi št. 306-45/2010 zoper tožnika vodila postopek zaradi ugotavljanja kršitve 6. člena Zakona o preprečevanju omejevanja konkurence (v nadaljevanju ZPOmk-1) in 101. člena Pogodbe o delovanju EU (v nadaljevanju PDEU), izdala zoper njega odločbo, ki pa mu je ni nikoli vročila ter mu s tem onemogočila sodelovanje v postopku. V postopku, št. 306-45/2010, je 29. 7. 2010 toženka izdala sklep, s katerim je na podlagi 23. člena ZPOmK-1 uvedla postopek zaradi ugotavljanja kršitve 6. člena ZPOmK-1 in 101. člena PDEU zoper podjetja A., B., C., D. in E.. Zoper E. je postopek ustavila s sklepom z dne 14. 10. 2013, zoper ostala podjetja (A., B., C. in D.m) pa je istega dne izdala odločbo, s katero je ugotovila usklajeno delovanje navedenih podjetij. Proti tožniku toženka ne vodi in ni nikoli vodila postopka. Tožnik ni kot stranka naveden v sklepu o uvedbi postopka, niti v povzetku relevantnih dejstev in tudi ne v odločbi, ne v njenem uvodu in tudi ne v izreku kot najpomembnejšem delu odločbe po Zakonu o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Ker tožnik ni stranka postopka, tudi ne more vpogledati v spis (18. člen ZPOmK-1).

2. Tožnik je v postopku pred sodiščem najprej vložil tožbo zaradi molka organa, ker toženka ni odločila o njegovi zahtevi za vročitev odločbe, št. 306-45/2010-221 z dne 14. 10. 2013, in za vpogled v spis ter (ne)zakonitosti ravnanja toženke, s katerim se posega v človekove pravice. V njej je uveljavljal, da je vložil zahtevo za vročitev odločbe, št. 306-45/2010 z dne 14. 10. 2013, ker je ta postopek, ki se je zaključil z navedeno odločbo, toženka vodila (med drugim) zoper A. d.d. in njena odvisna podjetja v smislu 4. točke 3. člena ZPOmK-1. Tožnik pa sodi med odvisna podjetja A., ker je v 51 % lasti A. Ker tožnik odločbe ni prejel, je zahteval vročitev odločbe, ker pa toženka o njegovi zahtevi ni odločila, je vložil tožbo zaradi molka organa. Po obvestilu toženke v skladu s 39. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), da je ta izdala sklep o njegovi zahtevi (ki ga je sodišče povzelo v 1. točki obrazložitve), je tožnik razširil tožbo zoper citirani sklep in uvodoma izpostavil, da ta ni bil nikoli vročen njegovemu pooblaščencu, četudi ga ta zastopa v postopku (tudi) pred toženko. V zvezi s samim sklepom pa je navedel, da je bila odločba, št. 306-45/2010-221 z dne 14. 10. 2013, naslovljena na tožnika in mu ni bila nikoli vročena (kar se je zgodilo tudi sedaj s tem sklepom), toženka pa tudi, kljub temu, da je odločbo naslovila na tožnika, ni zagotovila kontradiktornosti postopka, saj tožnik ni vedel, da se zoper njega vodi postopek. Ni jasno, zakaj je toženka v uvodu odločbe, št. 306-45/2010-221 z dne 14. 10. 2013, zapisala, da je postopek vodila zoper A. in vsa njena odvisna podjetja v smislu četrte točke 3. člena ZPOmK-1. Po drugi strani pa v izpodbijanem sklepu trdi, da se postopek nikoli ni vodil zoper tožnika. Sklep je zato nerazumljiv, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb postopka. Sklep pa je tudi vsebinsko napačen, saj ne drži, da se postopek ni vodil zoper tožnika, glede na to, da je bil postopek uveden zoper A. in vsa njena odvisna podjetja. Predlagal je, da sodišče tožbi ugodi in sklep odpravi, toženki pa naloži povrnitev stroškov postopka.

3. Toženka je v odgovoru na tožbo glede tožbe zaradi molka organa prerekala obstoj pogojev za obravnavo tovrstne tožbe in predlagala sodišču, da tožbo zavrže. Toženka je sicer res sklep vročila direktno tožniku, vendar pa je bila kljub temu v konkretni situaciji zagotovljena kontradiktornost postopka, ker se je tožnik in tudi njegov pooblaščenec s sklepom seznanil in vložil tožbo. Toženka je poudarila, da tožnik ni bil stranka postopka, zato mu ni vročila odločbe. Toženka lahko sicer samo ugiba, zakaj se želi tožnik vključiti v ta postopek, zlasti, ker ga niso doletele nikakršne posledice po tej odločbi. Stranka mora biti poimensko določena (212. člen ZUP). V obrazložitvi odločbe z dne 14. 10. 2013 toženka tožnika omenja v nekaj stavkih, vendar zgolj v zvezi z opisom strukture podjetja A. in v zvezi s tržnimi deleži pri prodaji zdravil na debelo podjetja A.. V uvodu odločbe navedena besedna zveza ''odvisna podjetja'' pa samo pojasnjuje, da gre v primeru podjetij, zoper katere toženka vodi postopek (torej A., B., C. in D.), za podjetja, ki so statusno pravno gledano povezana podjetja, to pa ne pomeni, da so odvisne družbe podjetij A., B., C. in D. tudi stranke postopka in s tem naslovnice odločbe. Najbolj pomembno pa je to, da toženka pri tožniku ne ugotavlja oziroma sploh ni ugotavljala kršitve določb ZPOmK-1 ali PDEU. Toženka je še poudarila, da upravni akt, v katerem stranka ni jasno in določno navedena, te stranke ne zavezuje. Nasprotno razlogovanje bi pomenilo skrajno neodgovorno in nepredvidljivo ravnanje upravnega organa in utiranje poti nevarnim precedensom. Toženka je zato predlagala, da sodišče tožbo zavrže oziroma zavrne.

4. Sodišče uvodoma pojasnjuje, da je tožnik najprej vložil tožbo zaradi molka organa. Ker je toženka pozneje (torej po vložitvi tožbe) izdala upravni akt, je sodišče v skladu s 39. členom ZUS-1 pozvalo tožnika, da mu sporoči, ali vztraja in v kakšnem delu vztraja pri pri tožbi oziroma ali jo razširja tudi na novi upravni akt. Tožnik je sodišču v danem roku sporočil, da pri tožbi vztraja in jo razširja na novi upravni akt, tj. izpodbijani sklep. Sodišče torej postopek nadaljuje, saj je tožnik tožbo razširil na akt, zaradi neizdaje katerega je najprej vložil tožbo, in se do (morebitno) neizpolnjenih procesnih predpostavk za vložitev tožbe zaradi molka organa ne bo opredeljevalo, temveč bo presojalo sedaj s tožbo izpodbijani akt po vsebini v okviru tožbenih navedb.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Tožnik s tožbo izpodbija sklep toženke, s katerim je ta zavrgla tožnikovo zahtevo za vročitev odločbe, izdane v postopku pred toženko pod št. 306-45/2010-221 z dne 14. 10. 2013, in posledično zavrgla tožnikovo zahtevo za vpogled v spis.

7. Toženka je sporno odločitev sprejela na podlagi 16. člena ZPOmK-1, ki določa, da imata v postopku pred agencijo položaj stranke v postopku podjetje, proti kateremu se vodi postopek, in priglasitelj koncentracije, oprla pa se je tudi na 23. člen istega zakona, po katerem lahko agencija izda sklep o uvedbi postopka po uradni dolžnosti, kadar izve za okoliščine, iz katerih izhaja verjetnost kršitve določb 6. in 9. člena tega zakona ali 101. ali 102. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije. Uvodoma je izpostavila, da je bil postopek pod št. 306-45/2010 uveden s sklepom o uvedbi postopka z dne 29. 7. 2010 in sicer proti podjetjem A., B., C., D. in E.; da je izdala odločbo z dne 14. 10. 2013, s katero je ugotovila, da so se podjetja A., B., C. in D. dogovarjala oziroma usklajeno ravnala glede tam opredeljenih dejanj; da tožnik ni kot stranka postopka nikjer izrecno naveden, ne v sklepu o uvedbi postopka, ne v povzetku relevantnih dejstev in ne v odločbi; da pri tožniku tudi ni bila v zvezi s tem postopkom opravljena preiskava. Zaključila je, da ker proti tožniku postopek ni bil uveden, tožnik ni pridobil lastnosti stranke v postopku in zato ne more uresničevati procesnih pravic.

8. Sodišče se s takim zaključkom toženke strinja.

9. Tudi iz 212. člena ZUP, ki se v postopkih po ZPOmK-1 glede na 15. člen tega zakona uporablja za odločanje in na katerega se sklicuje tudi toženka, izhaja, da mora uvod odločbe med drugim obsegati osebno ime stranke in njenega morebitnega zakonitega zastopnika ali pooblaščenca. Z izrekom postopka pa se odloči o predmetu postopka in o vseh zahtevkih strank (213. člen ZUP), kar glede na vsebino postopka v obravnavanem primeru pomeni ugotovitev kršitve s strani konkretno določene oziroma poimenovane pravne osebe. Ime tožnika, torej F. d.o.o. z navedbo zakonitega zastopnika in morebitnega pooblaščenca, pa ne izhaja ne iz uvoda in ne iz izreka sklepa o uvedbi postopka z dne 29. 7. 2010, kot tudi ne iz izvlečka sklepa o uvedbi postopka, objavljenega na spletni strani toženke, ne iz uvoda in tudi ne iz izreka odločbe z dne 14. 10. 2013. Postopek št. 306-45/2010 proti tožniku torej ni bil uveden, se proti njemu ni vodil in v postopku tudi ni bilo ugotovljeno, da bi tožnik zagrešil kršitev po 6. členu ZPOmK-1 in 101. členu PDEU.

10. Tožnik uveljavlja, da ima pravico do vročitve odločbe, ker je bil postopek uveden in voden (tudi) zoper A. in vsem njenim odvisnim podjetjem v smislu četrte točke tretjega člena ZPOmK-1, kar tožnik nedvomno je, saj ima A. v lasti 51 % poslovni delež na kapitalu tožnika.

11. Odvisno podjetje po 4. točki 3. člena ZPOmK-1 je podjetje, v katerem ima drugo podjetje pravice ali vpliv iz prejšnje točke, po prejšnji točki (to je 3. točki istega člena) pa je gospodujoče podjetje podjetje, ki ima neposredno ali posredno: - več kot polovico kapitalskih ali poslovnih deležev v drugem podjetju; - večino glasovalnih pravic v drugem podjetju; - pravico imenovati ali odpoklicati večino članov poslovodstva ali nadzornega sveta drugega podjetja ali - pravico voditi posle drugega podjetja na podlagi podjetniške pogodbe ali drugega pravnega posla. Tožnik je k tožbi priložil zgodovinski izpisek iz sodnega registra, iz katerega nedvomno izhaja, da ima A. poslovni delež v višini 51 % na kapitalu tožnika (kar določa glede razmerja gospodujoče podjetje : odvisno podjetje prva alineja 3. točke 3. člena ZPOmK-1), vendar pa kljub temu sodišče take razlage tožnika ne sprejema. Zgolj omemba, da se je postopek uvedel ''proti A. in njenim odvisnim podjetjem v smislu 4. točke 3. člena ZPOmK-1'', brez konkretno poimenovanega podjetja oziroma podjetij, ki naj bi predstavljala ta odvisna podjetja, ter ob nespornem dejstvu, da tožnik poimensko ni naveden ne v uvodu, kot tudi ne v izreku odločbe, s katero je bil končan postopek pod št. 306-45/2010, in v katerem tožnik tudi nedvomno ni sodeloval oziroma ni bil predmet preiskave (kar zatrjuje tudi toženka, tožnik pa ne trdi nasprotno), po oceni sodišča namreč ne pomeni, da je bil (tudi) tožnik naslovnik odločbe, torej podjetje, zoper katerega je bila ugotovljena kršitev ZPOmK-1, in kot tak stranka v postopku in s tem upravičen do vročitve odločbe in drugih procesnih pravic, ki mu jih zagotavlja zakon (ZPOmK-1 in ZUP). Glede na povedano pa izpodbijani sklep tudi ni obremenjen z zatrjevano kršitvijo pravil postopka, saj si razlogi v obrazložitvi sklepa niso v nasprotju.

12. Sodišče še dodaja, da bi toženka izpodbijani sklep sicer res morala vročati pooblaščencu tožnika (prvi odstavek 88. člena ZUP), ne pa tožniku osebno, vendar pa, ker je tožnik sklep očitno prejel in zoper njega uveljavljal pravočasno in na pravilen način sodno varstvo, saj je vložil tožbo v upravnem sporu, ta kršitev postopka ne terja odprave odločitve toženke.

13. Sodišče tako ugotavlja, da je bil sklep toženke pravilen in zakonit, tožba tožnika pa neutemeljena, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

14. Odločitev o stroškovnem zahtevku tožnika temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.