Jedro

Glede na izjemno pomembnost obtožnega akta je treba vsako njegovo spremembo razlagati restriktivno. Sprememba obtožnice torej ni pogojena z novimi dokazi, bistveno je, da gre za dokaze, ki so bili izvedeni na glavni obravnavi.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani je bil I.K. spoznan za krivega storitve poskusa kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena v zvezi z 22. členom KZ. Izrečena mu je bila pogojna obsodba v kateri mu je bila določena kazen 6 mesecev zapora s preizkusno dobo 2 let ter z nadaljnjim pogojem, da mora v roku 3 mesecev po pravnomočnosti sodbe vrniti oškodovanki T.Š. znesek 125,19 EUR, to je znesek, ki ga ji je sodišče prisodilo v adhezijskem postopku. Višje sodišče je pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojencu naložili v plačilo stroške kazenskega postopka.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi kršitve določila člena 344. Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena tega zakona. Vrhovnemu sodišču predlaga, da naj zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe.

3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Zagovornikova zahteva ne pojasni, v čem bi lahko bila podana kršitev glede modifikacije obtožbe, saj pravica in dejansko izvrševanje obdolženčeve obrambe nista bila kršena. Tožilec sme modificirati obtožbo tudi glede pravne kvalifikacije, sodišče pa je vezano zgolj na opis, ki ima vse znake poskusa goljufije, za katerega je pomembno (že od vsega začetka), kolikšna je vrednost avtomobila, ki ga obsojenec sploh ne bi mogel prodajati, ker ni bil lastnik. Vprašanje prenosov lastništva in pridobitve pravih podatkov od H. sodijo zgolj v področje dejanskega stanja, iz tega razloga pa zahtev za varstvo zakonitosti ni mogoče vlagati.

4. V odgovoru na odgovor vrhovnega državnega tožilca na vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti, pa zagovornica vztraja pri navedbah zahteve.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

6. Po mnenju zagovornika naj bi bila podana kršitev določb ZKP iz 344. člena v tem, da je tožilec spremenil obtožni akt med glavno obravnavo, čeprav se dejansko stanje z izvedenimi dokazi ni spremenilo v takšni meri, da bi bila to podlaga za spremembo obtožnega predloga, oziroma se odločilni elementi kaznivega dejanja skozi izvedeni dokazni postopek niso spremenili. Ta kršitev pa naj bi vplivala na zakonitost sodne odločbe.

7. Obtožnica (tudi obtožni predlog) je eden od dveh procesnih aktov, (poleg sodbe, za razliko od sodbe je izključno akt tožilstva), za katerega zakon predpisuje vsebino in določa poseben postopek za njegov preizkus. Strogo določena vsebina obtožnice izhaja iz njene funkcije: 1) daje okvir obtožbi, o kateri odloča sodišče – tako v objektivnem kot v subjektivnem pogledu določa predmet spora (prvi odstavek 354. člena ZKP), s čimer je tudi varovana pravica pred vnovičnim pregonom za to kaznivo dejanje in 2) daje obtožencu možnost za pripravo obrambe (prva in tretja alinea 29. člena Ustave, tretji odstavek 16. člena ZKP). Stroga določenost opisa kaznivega dejanja kot se zahteva za obtožnico (2. točka prvega odstavka 269. člena ZKP) se po prvem odstavku 434. člena tega zakona zahteva tudi za obtožni predlog ali zasebno tožbo. Glede na izjemno pomembnost obtožnega akta je potrebno tudi vsako njegovo spremembo razlagati restriktivno. O spremembi obtožnice govorimo takrat, kadar med prvotnim opisom kaznivega dejanja in opisom v spremenjeni obtožnici obstoji istovetnost glede dejanja kot historičnega dogodka. Tožilec jo sme spreminjati samo v postopku preizkusa obtožnice, ki ga določa drugi odstavek 270. člena ZKP, tretji odstavek 284. člena ZKP, drugi odstavek 276. člena ZKP, dopustna pa je tudi sprememba in razširitev obtožbe na glavni obravnavi – prvi odstavek 344. člena ZKP, v skrajšanem postopku po prvem odstavku 435. člena ZKP, sicer pa ob smiselni uporabi 344. člena ZKP na glavni obravnavi. Tožilec torej lahko spremeni obtožnico na glavni obravnavi le ob pogojih določenih v 344. členu ZKP in sicer, če se spremeni situacija glede na situacijo ob vložitvi obtožnice, pri čemer pa je potrebno pri tem izhajati iz ocene tožilca. Obtožnico bo spremenil glede na svojo presojo dejanskega stanja. Tožilec lahko spremeni obtožnico neodvisno od tega, ali so se v zadevi pojavili novi dokazi ali ne, zadošča njegova subjektivna ocena že izvedenih dokazov, potem, ko so bili ti na glavni obravnavi ponovno neposredno izvedeni. Povedano drugače, sprememba obtožnice torej ni pogojena z novimi dokazi, bistveno je, da gre za dokaze, ki so bili izvedeni na glavni obravnavi. Kot je bilo že poudarjeno je državni tožilec pri tem vezan ne le na istega obtoženca, temveč tudi na isti historični dogodek, čeprav s spremenjenimi dejstvi in okoliščinami, ki so znaki kaznivega dejanja. Da za spremembo obtožbe zadošča že subjektivna ocena tožilca izhaja iz same dikcije zakona, ki določa, da bo tožilec spremenil obtožnico, če med glavno obravnavo spozna, da izvedeni dokazi kažejo na to, da se je spremenilo v obtožnici navedeno dejansko stanje (prvi odstavek 344. člena ZKP). Takšna razlaga zakonskega teksta je tudi sicer povsem logična, saj se dejansko stanje do konca glavne obravnave šele ugotavlja. Pri tem je potrebno izhajati iz načela iskanja materialne resnice (za razliko od razpravnega načela, ko sodišče ni dolžno ugotavljati dejstev, ki jih stranke niso zatrjevale in je vezano izključno na iniciativo strank), ki je eno najpomembnejših načel v kazenskem postopku (17. člen ZKP). To načelo ne zavezuje le sodišča (instrukcijska maksima), temveč tudi vse državne organe, ki sodelujejo v postopku. Velja torej tako za sodišče, kakor tudi za državnega tožilca in to ves čas postopka. Materialna resnica je v nasprotju s formalno resnico (ki temelji na zakonskih predpisih o moči posameznega dokaza), tista, ki temelji na prosti presoji dokazov s strani sodnika o obstoju oziroma neobstoju določenih dejstev pomembnih za razsojo (v primeru vložitve obtožbe oziroma njene spremembe na presoji državnega tožilca o obstoju utemeljenega suma glede dokazanosti določenih dejstev za vložitev oziroma spremembo obtožbe). Dokazni postopek oziroma dokazovanje vključuje vsa procesna dejanja, ki pomenijo izvedbo dokazov oziroma ugotavljanje dejstev s pomočjo dokazov. Glavna obravnava pa je osrednji stadij kazenskega postopka oziroma skupek procesnih dejanj namenjenih ustnemu, kontradiktornemu in načeloma javnemu razpravljanju katerega namen je ugotavljanje materialne resnice. Dejstva se ugotavljajo v več fazah: a) odločitev o izvedbi dokaza (npr. dokazne prepovedi ipd.), b) sama izvedba dokaza (branje listin, vpogled predmeta, zaslišanje priče ipd.) in c) ocena dokaza, to je presoja vseh dokazov in vsakega posebej ali je določeno dejstvo dokazano ali ne. Pri neposrednem ustnem izvajanju dokazov temelji presoja o tem ali je neko dejstvo dokazano ali ne predvsem na oceni verodostojnosti nosilca dokaza, med tem ko pri posrednih dokazih predvsem na logičnem sklepanju. Kolikor državni tožilec na glavni obravnavi, po tem, ko je slišal izpovedbe vseh zaslišanih prič in po tem, ko so bili izvedeni vsi ostali dokazi ne bi imel možnosti spremeniti obtožnice, tudi v primeru če bi priče pripovedovale smiselno isto oziroma podobno kot tedaj, ko so bile zaslišane pred preiskovalnim sodnikom, bi bil prikrajšan predvsem v sklepni fazi dokazovanja to je v oceni verodostojnosti določenega dokaza ter pri oceni pomembnosti določenega dokaza glede na vse ostale na glavni obravnavi neposredno izvedene dokaze, ki predstavljajo temelj za izrek sodbe. Obtožnica bi torej temeljila na oceni dokazov državnega tožilca izvedenih v preiskavi (ali v obravnavani zadevi na prilogah ovadbe), medtem ko bi zagovor obdolženca in seveda tudi sodba temeljila na dokazih izvedenih na glavni obravnavi. Takšna ureditev pa seveda ne bi zagotavljala procesnega ravnotesžja, ki ga osmišlja maksima enakosti orožij. Enakopravnost udeležencev v procesu se je namreč izkustveno izkazala kot pomembna metoda za ugotavljanje dejanskega stanja. Kaj se je dejansko dogajalo ne ve ne sodnik, ne državni tožilec, z uporabo in doslednim spoštovanjem metode adversarnosti oziroma kontradiktornosti pa se je po vsej verjetnosti materialni resnici mogoče najbolj približati. Dejstva, ki so ugotovljena s pravnomočno sodbo se štejejo za resnična. Poleg tega pa bi kolikor bi držalo zatrjevanja vložnika zahteve bil državni tožilec tudi edini procesni subjekt, ki bi ne imel možnosti spreminjati svoje začetne presoje (napačna dokazna ocena v fazi vložitve obtožnice bi namreč imela podoben učinek kot prepoved reformatio in peius, čeprav v določbah ZKP za to ni podlage), med tem ko bi obdolženec lahko svoj zagovor oziroma strategijo obrambe spreminjal ves čas postopka, napake sodišča pa so tako ali tako popravljive s pritožbo. Da bi bila razlaga, kot jo ponuja vložnik zahteve v nasprotju s koncepcijo določb ZKP pa nadalje izhaja tudi iz določbe 347. člena tega zakona, ki omogoča tožilcu podati v končni besedi analizo na glavni obravnavi izvedenih dokazov, v kateri oceni tudi nasprotujoče dokaze ter obrazloži svoj predlog za odločbo, ki naj jo sprejme senat (sistemsko nesprejemljivo bi bilo stališče po katerem bi obtožnica temeljila na oceni dokazov, ki jih je zavzel tožilec v vloženi obtožnici, čeprav ga sicer 17. člen ZKP zavezuje k iskanju materialne resnice do konca postopka, zaključna beseda tožilca pa na oceni na glavni obravnavi izvedenih dokazov). Povsem jasno pa je, da tožilec pri spreminjanju obtožnice ne sme poseči v obdolženčevo ustavno pravico, to je pravico do obrambe (pravica do obrambe kot je bilo že pojasnjeno je eden od razlogov za strogo obličnost tega procesnega akta). Ali modifikacija posega v to pravico pa je potrebno presojati v vsakem konkretnem primeru posebej. Sodišče je torej tisto, ki mora presoditi, ali je bil obdolženec natančno in določno obveščen o vseh dejanskih in pravnih okoliščinah obtožbe, ki se mu očita in ali je imel primeren čas in možnost za pripravo obrambe, nadalje je sodišče tisto, ki bo presodilo ali obdolženec zaradi spremembe obtožbe ne bo prevaran ali spravljen v zadrego glede svojega zagovora, prav tako pa tudi ne sme biti postavljen v položaj presenečenja. Drugače povedano položaj obdolženca ne sme biti slabši (ne v dejanskem in ne v kazenskopravnem ali ustavnopravnem smislu) kot bi bil v primeru, če bi že vložena obtožnica vsebovala opis in pravno kvalifikacijo modificirane obtožbe.

8. V konkretni kazenski zadevi je bil vložen neposredni obtožni predlog zaradi privilegirane oblike kaznivega dejanja goljufije po prvem in tretjem odstavku 217. člena KZ, ko je okrožni državni tožilec obdolžencu očital, da je imel namen pridobiti si protipravno premoženjsko korist v znesku 30.000 tolarjev na škodo T.Š., (gre le za znesek položene are za nakup osebnega avtomobila znamke F.P., katerega lastnik ni bil on, temveč H.). Po tem, ko je na glavni obravnavi sodišče zaslišalo obdolženca in oškodovanko ter izvedlo številne druge dokaze, pa je navzoča državna tožilka kaznivo dejanje pravno opredelila kot poskus storitve temeljnega kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena KZ ter takšni kvalifikaciji prilagodila tudi opis. Obdolžencu je očitala namen pridobiti si protipravno premoženjsko korist v protivrednosti avtomobila po sklenjeni pogodbi, pri čemer je obdolžencu uspelo pridobiti (enako kot mu je očital obtožni predlog) le 30.000 SIT, glede ostalega zneska pa je kot je bilo že povedano dejanje ostalo pri poskusu, saj je oškodovanka, ki se je pozanimala glede lastništva avtomobila odstopila od pogodbe. Gre torej za drugačno presojo subjektivnega elementa, ki ga je obsojenec zasledoval ob storitvi kaznivega dejanja (ob sicer nespremenjenem očitku realizirane protipravne premoženjske koristi). Glede na spremembo obtožnice je zagovornik obdolženca predlagal preložitev obravnave zaradi priprave obrambe, čemur je bilo ugodeno in je bila obravnava preložena s 13.2. na 19.3.2008, ko je obdolženec izjavil, da vztraja pri zagovoru, ki ga je podal pred modifikacijo. Sodišče pa ga je z izpodbijano sodbo spoznalo za krivega po spremenjeni obtožbi.

9. Vrhovno sodišče glede na takšen potek dogodkov ugotavlja, da je državna tožilka na glavni obravnavi modificirala obtožbo v skladu s prvim odstavkom 344. člena ZKP, saj je po izvedenem dokaznem postopku (predvsem po zaslišanju obdolženca in oškodovanke) presodila, da je obdolženec ravnal z goljufivim namenom za celotni znesek, temu ustrezno prilagodila opis in pravno kvalifikacijo o obojem, pa je bil obdolženec tudi seznanjen, in je imel več kot dovolj časa za pripravo obrambe.

10. Ostale trditve zagovornika v zahtevi, da je obsojenec postal dobroverni posestnik in lastnik vozila, da bi protipravna premoženjska korist lahko predstavljala le razliko med nakupno in prodajno ceno tega vozila ipd. po vsebini pomenijo le očitek zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, kot na to upravičeno opozarja tudi vrhovni državni tožilec, vendar pa iz tega razloga pravnomočnih sodnih odločb s tem izrednim pravnim sredstvom ni mogoče izpodbijati (drugi odstavek 420. člena ZKP).

11. Očitek o nerazumljivosti izreka sodbe, o nasprotju med izrekom in razlogi pa je povsem nekonkretiziran, tako da ne more biti predmet presoje vrhovnega sodišča v zvezi z vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti (prvi odstavek 424. člena ZKP).

12. Odločitev o stroških nastalih v zvezi z odločanjem o tem izrednem pravnem sredstvu temelji na določilih člena 98. a v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP.