Jedro

Zahtevek, s katerim stranka uveljavlja dedno pravico, mora poleg ugotovitvenega dela o vrsti in vsebini dedne pravice vsebovati tudi dajatveni del, s katerim se od tožene stranke zahteva izročitev stvari oz. deleža teh stvari v last in posest. Premoženje, o dedovanju katerega s sklepom o dedovanju še ni bilo odločeno, je skupno premoženje dedičev. Dediči do delitve upravljajo in razpolagajo z dediščino skupno. Rezultat sodnega postopka ima podobne posledice kot razpolaganje, zato morajo v tovrstnih postopkih sodelovati vsi dediči, bodisi na aktivni bodisi na pasivni strani; tudi tisti, ki tožnikov zahtevek priznavajo. Nedeljivost zapuščine kot skupne lastnine narekuje stališče, da so dediči v tovrstnih sporih nujni sosporniki.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke zoper sklep z dne 4.6.2010 se ugodi in sklep razveljavi.

Pritožba tožeče stranke zoper sklep z dne 6.4.2010 se zavrne in sklep potrdi.

Pritožba tožeče stranke zoper sodbo z dne 17.12.2009 se zavrne in v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.

Pritožba tožene stranke zoper sklep z dne 17.12.2009 se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje (I. točka izreka).

Pritožbi tožene stranke zoper sodbo z dne 17.12.2009 se ugodi in odločitev v ugodilnem delu II. točke izreka spremeni tako, da se zavrne tudi zahtevek, ki se glasi: „Ugotovi se, da je tožnik J. V., nujni dedič in predstavlja nujni delež tožnika 2/8 solastnega deleža od ½ na stanovanju št. 2 v pritličju zgradbe., Ljubljana, v izmeri 72,93 m2, vpisano pri vl. št. 4039/11 k.o. Z. in je toženka H. S. dolžna izstaviti tožniku za vknjižbo sposobno z.k. listino, na podlagi katere se bo lahko vpisala pri stanovanju št. 2 v pritličju zgradbe, v izmeri 72,93 m2, vpisano pri vl. št. 4039/11 k.o. Z.Š., lastninska pravica na tožnika V. J., do 2/16, v 15-ih dneh, sicer bo ta sodba nadomestila tako listino.“

III.

Poleg pravdnih stroškov, odmerjenih s sklepom z dne 6.4.2010, je tožeča stranka v roku 15. dni dolžna toženi stranki plačati še 1.308,72 € stroškov postopka na prvi stopnji, v primeru zamude s plačilom z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila.

Tožeča stranka je v roku 15. dni dolžna toženi stranki plačati 472,80 € stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude s plačilom z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

: O pritožbi tožeče stranke zoper sklep z dne 4.6.2010 S sklepom z dne 4.6.2010 je sodišče prve stopnje odločilo, da se pritožba tožeče stranke zoper sodbo šteje za umaknjeno. Odločitev je oprlo na ugotovitev, da tožeča stranka sodne takse za to pritožbo ni plačala.

Pritožuje se tožnik, ki trdi, da je sodno takso za pritožbo pravočasno plačal. Pritožba je utemeljena.

Sodno takso za pritožbo zoper sodbo je tožeča stranka plačala v roku, ki ji ga je določilo sodišče prve stopnje. Po odločitvi, da predlog tožeče stranke za oprostitev plačila sodnih taks ni utemeljen, je bil nalog za plačilo sodne takse tožeči stranki vročen dne 13.5.2010 (povratnica pripeta k list. št. 179). Iz potrdila na list. št. 187 je razvidno, da je tožeča stranka sodno takso za pritožbo plačala dne 26.5.2010. Ker je bila sodna taksa za pritožbo plačana pravočasno - v petnajstdnevnem roku, ki ga je določilo sodišče – dejanski stan iz 2. odstavka 105.a. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), na katerega sodišče prve stopnje opira svojo odločitev, ni podan. Sklep sodišča prve stopnje je zato na osnovi 3. točke 365. čl. razveljavljen. Pritožba tožeče stranke zoper sodbo se torej ne šteje za umaknjeno in je predmet obravnave v tem pritožbenem postopku.

O pritožbah tožeče stranke zoper sodbo z dne 17.12.2009 in tožene stranke zoper sklep in sodbo z dne 17.12.2009 S sklepom (I. točka izreka) je sodišče prve stopnje dovolilo spremembo tožbe, s sodbo (II. točka izreka) pa odločilo, da je tožnik nujni dedič do 2/8 na ½ stanovanja št. 2 v pritličju zgradbe Ljubljana in toženki naložilo obveznost izstavitve zemljiškoknjižne listine, na podlagi katere se bo pri tem stanovanju, vpisanem v vl. št. 4039/11 k.o. Z., vknjižila lastninska pravica za tožnika do 2/16. Kar je tožnik zahteval več, je zavrnilo.

Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe. Uveljavlja vse tri, z ZPP predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevku v celoti ugodeno. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Poudarja, da ima tudi po pravnomočnosti sklepa o dedovanju pravico uveljavljati svoje pravice in sicer izpodbijati oporoko in zahtevati dediščino. Opozarja, da je navedla razloge, ki vzbujajo dvom v krajevno in časovno orientiranost zapustnika v času sklepanja oporoke, kar bi moralo sodišče ugotavljati z izvedencem medicinske stroke.

Tožena stranka se pritožuje zoper sklep, s katerim je dovoljena sprememba tožbe in tisti del sodbe, s katerim je zahtevku ugodeno. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevek v celoti zavrnjen, podredno pa njeno razveljavitev. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Opozarja, da je spremembi zahtevka nasprotovala. Ker nov zahtevek terja navedbo novih dejstev in dokazov, nasprotuje stališču, da je pri teh pravdnih dejanjih prekludirana. Meni, da je sodišče opravilo delitev skupnega premoženja zakoncev brez postavljenega zahtevka. Trdi, da je postavila nasprotni tožbeni zahtevek, s katerim iz zapuščine izloča celo stanovanje iz sledečih razlogov: zaradi vlaganj; ker zapustnik ni prispeval za skupno gospodinjstvo; zaradi nege in skrbi za zapustnika. Trdi, da je sodišče tožniku prisodilo več, kot je zahteval. Meni, da bo v ponovljenem postopku treba ugotoviti, kaj predstavlja skupno premoženje in pri tem upoštevati vse pravno relevantne okoliščine. Opozarja, da je toženkin delež na skupnem premoženju enak celoti in delež na tem stanovanju ne sodi v zapuščino.

Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo tožene stranke zoper sodbo. Soglaša z ugotovitvijo, da je stanovanje skupno premoženje toženke in zapustnika. Priglaša stroške sestave odgovora na pritožbo.

Pritožba tožene stranke zoper sklep ni utemeljena.

S sklepom je sodišče prve stopnje dovolilo spremembo tožbe. Ker je bil prvotno postavljen zahtevek dediščinske tožbe pomanjkljiv ter nerazumljiv in je bila tožeča stranka v okviru materialnega procesnega vodstva opozorjena na pravne značilnosti dediščinske tožbe, je sprememba zahtevka smotrna za dokončno ureditev razmerja med strankama. Pritožba tožene stranke, ki spremembi nasprotuje z argumentom, da s spremembo ni soglašala, ni utemeljena. V primeru, ko je sprememba smotrna za dokončno ureditev razmerja med strankama, sodišče spremembo tožbe dovoli tudi v primeru, ko se tožena stranka spremembi upira (1. odstavek 185. čl. ZPP).

Pritožba tožene stranke zoper sklep, s katerim je sodišče spremembo tožbe dovolilo, je zato zavrnjena in potrjen sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. čl. ZPP).

Pritožba tožeče stranke zoper sodbo ni utemeljena. Pritožba tožene stranke zoper sodbo je utemeljena.

Tožnik je že v zapuščinskem postopku uveljavljal, da v zapuščino sodi ½ stanovanja in da je zapustnikova oporoka neveljavna, vendar tožbe v danemu roku ni vložil in je zapuščinski postopek pravnomočno zaključen. Ker se s tem, ko tožbe v danem roku ni vložil, ni odrekel uveljavljanjusvojih dednih pravic, mu ni mogoče odreči sodnega varstva v tem pravdnem postopku. Gre za eno od z zakonom predvidenih izjem, ko se dedna pravica lahko uveljavi v pravdi, medtem ko je redna pot za uveljavljanje dedne pravice zapuščinski postopek (5. odstavek 213. čl. ZD).

Tožnikova tožba je dediščinska tožba (hereditatis petitio). Tožnik se sklicuje na dedno pravico in na njeni podlagi uveljavlja pravico do alikvotnega dela nepremičnine – stanovanja, glede katerega trdi, da je bilo do ½ v zapustnikovi lasti in sodi v zapuščino. Zahtevek uveljavlja zoper toženko, glede katere trdi, da nepremičnino poseduje neupravičeno; priznava ji zakonito dedno pravico, ne pa oporočne, ker je oporoka neveljavna in ker ima pravico do nujnega dednega deleža. Toženka se zahtevku upira, vendar ne s trditvijo, da ima na spornem premoženju močnejšo dedno pravico, ampak lastninsko pravico. Trdi, da je sporno premoženje njeno posebno premoženje in je zato njegova izključna lastnica, zapustnik pa ni bil njegov lastnik. Z vidika njenih trditev je obravnavana tožba lastninska. Če sledimo toženkini interpretaciji dejanskega stanja, je tožnikova tožba stvarnopravne narave – gre za uveljavljanje lastninske pravice od osebe, ki se šteje za lastnika. Kljub temu - že zaradi oblikovanosti zahtevka (lastninskega zahtevka tožnik ni postavil), pa tudi zato, ker tožnik uveljavlja dedno pravico, ki mu gre po zapustniku, toženka pa mu to pravico odreka – je narava spora dediščinska. Sicer pa opredelitev spora niti ni odločilna, saj tudi lastninsko tožbo po pravnomočnem zaključku zapuščinskega postopka lahko uveljavlja vsakdo, tudi tisti, ki je v zapuščinskem postopku sodeloval. Ker je v primerih uveljavljanja dedne pravice s tožbo zapuščinski postopek že zaključen (ali sploh ni bil uveden), mora zahtevek poleg ugotovitvenega dela o vrsti in vsebini dedne pravice vsebovati tudi dajatveni del, s katerim tožeči zahteva izročitev stvari v last in posest in sicer v skladu z njegovo pravico oz. dednim deležem. Šele dajatveni del namreč osmisli predhodni ugotovitveni del (ugotovitev dedne pravice) in potrdi interes zanj. Tožnik zahteva ugotovitev njegove dedne pravice, dajatvenega dela, s katerim bi zahteval izročitev stvari oz. deleža na teh stvareh v last in posest, pa njegov zahtevek nima. Ker brez dajatvenega dela tožbe tožnik nima pravne koristi od ugotovitve obstoja dedne pravice, s postavljenim zahtevkom že iz tega razloga ne more uspeti. Ker zemljiškoknjižni podatki izkazujejo lastninsko pravico toženke, tožnik potrebuje izvršilni naslov za prisilno uveljavitev svoje pravice do zapuščine, zato je pravilno postavil zahtevek za izdajo zemljiškoknjižne listine. Zahtevek za izdajo zemljiškoknjižne listine sicer je dajatveni, vendar je njegov predmet zemljiškoknjižna listina in ne premoženje, nepremičnina, glede katere tožnik trdi, da ima na njej dedno pravico. V tem delu tožnikov zahtevek ni utemeljen, ker za spreminjanje zemljiškoknjižnega stanja ni podlage.

Med strankama je spor o dedni pravici samo glede ene stvari, ki naj bi bila v zapuščini – stanovanju. Ker je dejstvo, ali stanovanje oz. delež na tem stanovanju sodi v zapuščino, sporno, je kot predhodno vprašanje treba rešiti vprašanje, ali sploh obstaja premoženje, na katerem strankama gre dedna pravica. Sklep o dedovanju namreč spornega stanovanja ne uvršča med stvari, ki sodijo v zapuščino. O tem vprašanju pa sodišče ne more odločati brez sodelovanja vseh dedičev. Subjekti dediščine so namreč vsi dediči, vsem gredo pravice in obveznosti, ki sestavljajo zapuščino.

Ne moremo reči, da so se sodediči strank s konkludentnim dejanjem (s tem da niso vložili tožbe), odpovedali dedovanju (133. čl. Zakona o dedovanju). Tudi tožnikova pravica do te dediščinske tožbe temelji na predpostavki – da se s tem, ko tožbe ni vložil, ni odpovedal dedni pravici, ki mu gre. Zastavlja se torej vprašanje, ali so s to pravdo torej lahko prizadete koristi in interesi sodedičev pravdnih strank? Po mnenju pritožbenega sodišča ta možnost obstaja. Premoženje, o dedovanju katerega s sklepom o dedovanju še ni bilo odločeno, je skupno premoženje dedičev. Glede stanovanja torej še vedno obstaja skupnost dedičev. Dediči do delitve upravljajo in razpolagajo z dediščino skupno (1. odstavek 145. čl. Zakona o dedovanju). Rezultat sodnega postopka ima podobne posledice kot razpolaganje, zato morajo v tovrstnih postopkih sodelovati vsi dediči, bodisi na aktivni bodisi na pasivni strani; tudi tisti, ki tožnikov zahtevek priznavajo. Nedeljivost zapuščine kot skupne lastnine narekuje stališče, da so dediči v tovrstnih sporih nujni sosporniki. Tožnik zahteva del toženkinega dednega deleža, vendar ker le-ta še ni bil impliciran na stanovanje, glede katerega je nesporno, da kot celota ne sodi v zapuščino, so pravice in koristi sodedičev pri uveljavljanju obravnavanega zahtevka lahko prizadete. V tem postopku morajo zato sodelovati vsi dediči. Dodatni razlog, da tožnik z obravnavano dediščinsko tožbo ne more uspeti, je torej dejstvo, da v postopku ne sodelujejo vsi dediči po pok. F. J..

Zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, na pravilnost uporabe katerega pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je na osnovi pritožbe tožene stranke odločitev prvostopenjskega sodišča spremenjena tako, da je zahtevek zavrnjen tudi v delu, ki mu je prvostopenjsko sodišče ugodilo (358. čl. ZPP). Pritožba tožeče stranke je zavrnjena na osnovi 353. čl. ZPP.

O pritožbi tožeče stranke proti sklepu z dne 6.4.2010 S sklepom z dne 6.4.2010 je sodišče prve stopnje odločilo o stroških postopka.

Pritožuje se tožeča stranka, ki opozarja, da je po odločitvi prvostopenjskega sodišča njen uspeh vsaj polovičen, zato bi ji moralo sodišče prisoditi vsaj polovico stroškov postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno zavzemanje za drugačno odločitev o stroških zaradi uspeha tožeče stranke ni utemeljeno. Po odločitvi pritožbenega sodišča tožeča stranka niti z delom zahtevka ni uspela, zato s pritožbenim razlogom, da je upravičena do povrnitve najmanj polovice svojih pravdnih stroškov, ne more uspeti.

Odločitev o stroških postopka Zaradi spremembe odločitve o glavni stvari mora pritožbeno sodišče odločiti tudi o stroških postopka na prvi stopnji (2. odstavek 165. čl. ZPP). Tožeča stranka z zahtevkom ni uspela, zato je toženi stranki dolžna povrniti potrebne stroške postopka na prvi stopnji (1. odstavek 154. čl. ZPP). Upoštevajoč vrednost spora 28.375,90 €, napovedano po tožeči stranki v vlogi z dne 22.6.2007, so toženi stranki nastali sledeči potrebni pravdni stroški: sestava odgovora na tožbo in prve pripravljalne vloga – dvakrat po 700 točk po Odvetniški tarifi, druga pripravljalna vloga 525 točk, sodelovanje zastopnika na narokih dne 23.5.2007 175 točk, dne 15.11.2007 350 točk in 250 točk urnine, dne 17.4.2008 350 točk, dne 20.8.2009 350 točk, dne 15.10.2009 350 točk in 150 točk urnine, dne 17.12.2009 350 točk in 250 točk urnine, končno poročilo stranki dvakrat po 50 točk, 2% oz. 1% materialni stroški 25,70 €, 20 % DDV 427,40 €, skupaj 2.564,50 €. Ker je prvostopenjski sklep o odmeri stroškov opr. št. P 786/2009-I z dne 6.4.2010 z zavrnitvijo tožnikove pritožbe postal pravnomočen in so do višine 1.255,78 € stroški tožene stranke že naloženi v plačilo tožeči stranki, je s to odločbo tožeči stranki naložena le še dodatna obveznost plačila pravdnih stroškov tožene stranke, nastalih v postopku na prvi stopnji - plačilo 1.308,72 €.

Pri odločanju o stroških pritožbenega postopka je merilo uspeh strank z vloženimi pravnimi sredstvi. Tožeča stranka je uspela s pritožbo zoper sklep z dne 4.6.2010, vendar stroškov v zvezi s to pritožbo ni priglasila. Tožena stranka je uspela s pritožbo v glavni stvari, zato ji je tožeča stranka dolžna povrniti stroške v zvezi s to pritožbo: sestava pritožbe 394- €, 20 % DDV 78,80 €, skupaj 472,80 €. Odgovor tožeče stranke na pritožbo tožene stranke ni pripomogel k razjasnitvi zadeve, zato tožeča stranka do povrnitve stroškov v zvezi z njegovo vložitvijo ni upravičena (1. odstavek 155. čl. ZPP).