Jedro

Tožnica je za toženo stranko na podlagi študentskih napotnic opravljala delo „urejanje podatkov v dokumentacijski bazi“, kasneje pa delo na oddelku za informatiko. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da se je tožnica pri toženi stranki vključila v organiziran delovni proces in je delo opravljala enako kot delavci v delovnem razmerju. Tožena stranka je tožnico pri delu nadzorovala, ji dajala navodila, tožnica je delo opravljala po razporedu. Delo, ki ga je opravljala tožnica, ni bilo občasno ali začasno, temveč je bila narava njenega dela taka, da je bilo njeno delo bistveno povezano z delom drugih delavcev pri toženi stranki. Delo tožnice se po vsebini ni razlikovalo od dela redno zaposlenih delavcev in je opis vsebine dela, ki ga je opravljala tožnica, ustrezal opisu del in nalog delovnega mesta „dokumentalist“ oziroma „dokumentarist 1“. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da so v razmerju med strankama obstajali vsi elementi delovnega razmerja, kot so določeni 4. členu ZDR-1, zato je tožbeni zahtevek na ugotovitev obstoja delovnega razmerja za vtoževano obdobje utemeljen.

Tožnica kot gimnazijski maturant (V. stopnja izobrazbe) ni izpolnjevala zahtevanih pogojev za navedeni delovni mesti glede zahtevane izobrazbe in vrste ter dolžine zahtevanih izkušenj, vendar to ne pomeni, da ne velja pogodba o zaposlitvi, ki jo delodajalec sklene z delavcem, ki ne izpolnjuje predpisanih pogojev za opravljanje dela. Če delovno razmerje obstaja, delavcu kasneje ni možno odreči sodnega varstva na ugotovitev obstoja delovnega razmerja zgolj zato, ker ni izpolnjeval predpisanih pogojev zahtevane stopnje izobrazbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku tožnice: Ugotovi se, da je bila tožnica od 9. 11. 2010 dalje pri toženi stranki v delovnem razmerju za nedoločen čas, za polni delovni čas, na delovnem mestu „dokumentarist 1“ in od 1. 1. 2014 dalje na delovnem mestu „dokumentalist“ (I. točka izreka); da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni zakonito prenehalo dne 30. 5. 2014 in je trajalo vse do 21. 9. 2015 (II. točka izreka); da je tožena stranka dolžna tožnico za obdobje od 9. 11. 2010 do 21. 9. 2015 prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije in ji za isto obdobje obračunati plačo za mesece od novembra 2010 do september 2015 v bruto zneskih, navedenih v III. točki izreka sodbe, od teh zneskov odvesti predpisane davke in prispevke in tožnici izplačati neto zneske plač zmanjšane za zneske navedene v III. točki izreka sodbe, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Toženi stranki je naložilo, da tožnici obračuna denarno povračilo v bruto znesku 1.303,06 EUR, od tega zneska odvede davke in prispevke in tožnici izplača pripadajoči neto znesek povračila, v roku 15 dni brezobrestno, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka). Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek za razliko med zahtevanim trajanjem delovnega razmerja in zahtevanimi plačami od 1. 11. 2010 dalje ter prisojenim trajanjem delovnega razmerja in prisojenimi plačami od 9. 11. 2010 dalje, za razliko med zahtevanimi in prisojenimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneskov razlik plač ter plač in za razliko med zahtevanim zneskom denarnega povračila v višini 13.030,60 EUR in prisojenim zneskom denarnega povračila (V. točka izreka). Toženi stranki je naložilo plačilo stroškov postopka v znesku 1.014,86 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka dneva izpolnitve dalje do plačila, ter da je tožena stranka ta znesek dolžna nakazati na račun Delovnega sodišča v Mariboru, št. ..., sklic ..., odprt pri UJP A., vse v 8 dneh, pod izvršbo (VI. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz razlogov po 1., 2. in 3. točki 1. odstavka 138. člena ZPP in pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje ali jo razveljavi in zavrže tožbo, ali jo spremeni, ter tožeči stranki naloži povrnitev stroškov postopka. Tožena stranka je navedla, da se je dne 18. 12. 2015 pripojila k družbi B. d.o.o., zato je bil C. d.o.o. z dne 18. 12. 2015 izbrisan iz sodnega registra. Dne 22. 12. 2015 se je družba B. d.o.o. preimenovala v toženo stranko. V pritožbi navaja, da je bilo začasno in občasno delo dijakov in študentov, v relevantnem obdobju urejeno z Zakonom o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti in ta zakon je bil z uveljavitvijo Zakona o urejanju trga dela razveljavljen, vendar se še naprej uporabljajo 5., 6., 6.a, 6.b, 6.c, 6.č, 6.d, 7. in 8. člen. Ti členi se nanašajo na posredovanje dela dijakom in študentom in se uporabljajo do sprejema novega zakona. Problematiko dela dijakov in študentov pa je iz vidika financ urejal tudi Zakon za uravnoteženje javnih financ (ZUJF) oziroma njegova novela (ZUJF-C). Po mnenju tožene stranke so v dokaznem postopku izvedeni dokazi narekovali zavrnitev tožbenega zahtevka za ugotovitev obstoja delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je zato materialnopravno nepravilno odločilo, ko je zahtevku ugodilo, kar je pripisati napačni dokazni oceni. ZDR-1, ZDR in ZZZPB ter ZUJF govorijo o „začasnem in občasnem delu dijakov in študentov“, vendar tega pojma nikjer nobeden predpis podrobneje ne opredeli. Delo tožnice je imelo naravo začasnega in občasnega dela in je bilo po vsebini in naravi študentsko delo, zato niso bili podani elementi delovnega razmerja. Tožnica je študentka fakultete D. v E., ki je od 21. 9. 2015 dalje samostojna podjetnica in je tri in pol leta delala pri toženi stranki preko študentskih napotnic. Tožnica je lahko vplivala na svoje delovne obremenitve in na svoj delovni čas, in se je v tem razlikovala od ostalih redno zaposlenih delavcev. Število opravljenih ur je povzemala in evidentirala sama, torej je bila tožnica veliko bolj svobodna kot redno zaposleni. V primeru želene odsotnosti je tožnica toženo stranko le obvestila o odsotnosti, ni potrebovala odobritve s strani kogarkoli. Zaradi nemotenega procesa dela pa je tožena stranka utemeljeno pričakovala, da tako redno zaposleni kot tudi študentje o odsotnosti obvestijo delodajalca oziroma v tožničinem primeru naročnika del. Sodišče tudi ni upoštevalo, da je tožnica pri svojem delu uporabljala svoj računalnik, da je delo opravljala doma in da ji nihče ni odredil, da mora delo opravljati v prostorih tožene stranke. Tožnica tudi ne izpolnjuje pogojev in nima znanj za opravljanje dela na delovnem mestu „dokumentalist“. Prav tako za to delovno mesto ni imela delovnih izkušenj. Povsem logično je, da vsak študent osebno opravlja delo, saj gre za študentsko delo, ki predvideva sklenitev pogodbe z fizično osebo, vendar v danih okoliščinah navedeno ne pomeni, da so podani tudi elementi delovnega razmerja po 4. členu ZDR-1. Začasnost in občasnost del je utemeljena tudi v konkretnem tri in polletnem obdobju, to pa iz razloga, ker je bilo tožnici vedno omogočeno, da delo opravlja tako, da lahko hkrati izpolnjuje tudi študijske obveznosti. To pomeni, da je hodila na predavanja, se učila, opravljala izpite pa tudi odšla na počitnice. Redno zaposleni pri toženi stranki potrebujejo odobritev dopusta in so v primeru odsotnosti brez soglasja delodajalca sankcionirani, v primeru daljše neupravičene odsotnosti pa jim sledi tudi izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi. Navedeno pa ni veljalo za tožnico. Tudi mesečna plačila, ki so se izvajala glede na število opravljenih ur so bila različna. Da je bila tožnica v prvih dveh letih prisotna zagotovo manj kot 8 ur dnevno, je potrdil tudi F.F.. Sodišče pa je tudi samo ugotovilo, da je tožnica delala na dveh različnih delovnih mestih „dokumentalist“ in „dokumentarist 1“, kar pomeni, da je tožnica pri toženi stranki opravljala različna dela in ta dela so lahko opravljali tudi študentje. Iz 65. člena ZVis izhaja, da je študent oseba, ki se vpiše na visokošolski zavod na podlagi razpisa za vpis in izobraževanje po diplomskem študijskem programu. Na morebiten obstoj elementov delovnega razmerja navedeno morda sicer res ne vpliva, vpliva pa na dejstvo, da je bilo tožnici, na drugi pravni podlagi tj. kot študentki, že plačano zavarovanje in je že bila deležna ugodnosti, ki naj jih tožena stranka zagotovi, na podlagi izpodbijane sodbe. V zvezi z določitvijo denarnega povračila po 118. členu ZDR-1 je sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje, posledično napačno uporabilo materialno pravo ter se v tem delu sodba ne da preizkusiti (14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP). Sodišče ni upoštevalo, da tožnica na trg dela sploh še ni vstopila, njene zaposlitvene zmožnosti zato niso zmanjšane. Je študentka fakultete D., Univerze E. in je dne 22. 9. 2015 postala samostojna podjetnica. Sodišče tudi ni upoštevalo, da tožnica za ugotovitev nezaposljivosti ali neuspeha pri iskanju zaposlitve ni ponudila nobene trditvene podlage. Zato je dosojeno denarno povračilo v višini ene bruto plače previsoko in povsem neprimerno. Sodišče v skladu z 2. členom ZPP odloča v mejah postavljenih zahtevkov in le stranko, ki nima pooblaščenca in ki iz nevednosti ne uporablja procesnih pravic, sodišče opozori, katera pravdna dejanja lahko opravi. Zato je sodišče prve stopnje na naroku dne 10. 9. 2015, ko je tožnici naložilo, da modificira tožbeni zahtevek tako, da bo usklajen s predpisi prekoračilo načela materialnega procesnega vodstva. Tožena stranka pa uveljavlja tudi absolutno bistveno kršitev določbe 13. in 14. točke 339. člena ZPP in sicer, da ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Sodišče prve stopnje, po mnenju pritožbe, ni oblikovalo kriterijev razmejitve študentskega dela in dela redno zaposlene v konkretnem primeru. Sodišče prve stopnje bi moralo natančneje ugotoviti okoliščine dela tožnice pri toženi stranki in v zvezi s tem, ali je delala na sistemiziranem delovnem mestu, kakšen je bil obseg tega dela, razlike ali podobnosti njenega dela z delom redno zaposlenih. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožnica je v odgovoru na pritožbo prerekala trditve tožene stranke v pritožbi in navedla, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je vsebovalo delo tožnice vse bistvene elemente delovnega razmerja in da je slednje potrdil tudi sodni izvedenec. Vsak ima pravico študirati redno, tudi kadar je zaposlen in tožnica nikoli ni navajala, da je lahko redno obiskovala predavanja, zato je ta trditev tožene stranke zgolj ugibanje. Tožnica je morala ob oddajanju mesečnih ur definirati opravljeno delo, kar samo po sebi prikazuje, da je tožnica delala pod nadzorom delodajalca. Prav tako nobeno delo na oddelku informatike ni bilo izvedeno brez odobritve F.F.. Delo je opravljala nepretrgano, kot je razvidno iz izvedeniškega poročila. Tožnica je vsak tretji vikend dežurala doma in bila na voljo za morebitne popravke na spletnih aplikacijah. Slednjega tožena stranka tudi ni prerekala.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi in skladno z določilom drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem., ZPP), tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Neutemeljena je pritožbena trditev tožene stranke, da je sodišče bistveno kršilo določbe 14. točke 339. člena ZPP. Ta kršitev je podana, kadar ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih in so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Sodba sodišča prve stopnje ima razloge o vseh odločilnih dejstvih in se da preizkusiti, zato ni podana očitana kršitev postopka.

7. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je preseglo okvir materialnega procesnega vodstva, s tem ko je tožnico, ki jo zastopa odvetnik, spodbudilo k spremembi toženega zahtevka. Sodišče prve stopnje je tožnico pozvalo le, da pravilno oblikuje zahtevek, ki je jasno izhajal iz tožbe. Tožnica ni spremenila istovetnosti zahtevka niti ni uveljavljala drugega zahtevka poleg obstoječega, zato ni šlo za spremembo tožbe in ni bila potrebna privolitev tožene stranke. Meje materialnega procesnega vodstva niso bile prekoračene s tem, ko je sodišče prve stopnje pozvalo tožnico, naj pravilno oblikuje tožbeni zahtevek, ki ni bil ustrezno oblikovan (tako je odločilo VDSS tudi v zadevi opr. št. Pdp 779/2009).

8. Med strankama v postopku ni bilo sporno, da je tožnica od 9. 11. 2010 do aprila 2012 za toženo stranko na podlagi študentskih napotnic, opravljala delo „urejanje podatkov v dokumentacijski bazi“, od aprila 2012 do konca maja 2014 pa delo na oddelku za informatiko. Med strankama je bil sporen obstoj delovnega razmerja oziroma obstoj elementov delovnega razmerja v obdobju, ki sta ga stranki urejali na podlagi študentskih napotnic študentskega servisa in zakonitost oziroma nezakonitost prenehanja tega razmerja.

9. Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pravilno zaključilo, da je imelo razmerje, ki je bilo med strankama vzpostavljeno, vse elemente delovnega razmerja.

10. Tožnica je pri toženi stranki opravljala delo od 9. 11. 2010 do maja 2014 in v spornem obdobju sta obstoj delovnega razmerja urejala prej in sedaj veljavni Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s sprem. in ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013, 78/2013). Na podlagi prvega odstavka 1. člena ZDR-1 se delovna razmerja sklepajo s pogodbo o zaposlitvi, zato pomeni domneva o obstoju delovnega razmerja tudi domnevo, da obstoji sklenjena pogodba o zaposlitvi. ZDR-1 v drugem odstavku 13. člena določa, da se delo ne sme opravljati na podlagi pogodb civilnega prava, če obstajajo elementi delovnega razmerja in če delavec izpolnjuje predpisane pogoje za sklenitev pogodbe o zaposlitvi. Pravilno je sodišče prve stopnje upoštevalo kot pravno podlago za opravljanje študentskega dela 6.b člen Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (ZZZPB-F, Ur. l. RS, št. 107/2006 s sprem.), ki v 2. odstavku določa, da pooblaščena organizacija, ki na podlagi koncesijske pogodbe posreduje začasna in občasna dela za dijake in študente, lahko ta delo opravlja le za dijake, ki so že dopolnili 15 let, študente in za udeležence izobraževanja odraslih, ki so mlajši od 26 let in se izobražujejo po javno veljavnih programih osnovnega, poklicnega, srednjega in višjega strokovnega izobraževanja. Kot določa naslednji 3. odstavek istega člena ZZZPB, lahko osebe iz prejšnjega odstavka opravljajo začasno in občasno delo le na podlagi napotnice zavoda ali pooblaščene organizacije, ki opravlja dejavnost posredovanja dela dijakom in študentom. Če dijak ali študent preseže posebno osebno olajšavo za rezidenta, ki je določena v zakonu, ki ureja dohodnino, se prekine obračun koncesijske dajatve na podlagi napotnice, delodajalec pa je dolžan dijaka ali študenta pokojninsko in invalidsko zavarovati. Z uveljavitvijo Zakona o urejanju trga dela (ZUTD, Ur. l. RS, št. 80/10) so bile navedene določbe ZZZPB sicer razveljavljene, vendar pa 192. člen ZUTD v 2. točki določa, da se uporabljajo vse do sprejetja posebnega zakona o urejanju začasnih in občasnih del dijakov in študentov.

11. Študentsko delo se ne opravlja na podlagi pogodbe civilnega prava, ampak na podlagi napotnice študentskega servisa, nikjer pa ni določeno, da se v primeru študentskega dela ne more ugotavljati elementov delovnega razmerja in s tem obstoja delovnega razmerja. Nikjer ni predpisano, da študentsko delo izključuje možnost ugotoviti delovno razmerje, če so podani vsi elementi delovnega razmerja. Razlikovanje dela v delovnem razmerju in dela, ki ga opravljajo dijaki in študentje, je v tem, da je dijaško in študentsko delo opredeljeno kot posebnost, predvsem je pri tem delu poudarjena začasnost in občasnost. Torej sta odločilna kriterija za razmejitev dela v delovnem razmerju in dijaškega ter študentskega dela čas opravljanja dela in narava dela.

12. Dejstvo, da je tožnica z delom pri toženi stranki začela kot študentka in je delo opravljala skoraj štiri leta, pri čemer je bil obseg njenega dela primerljiv z obsegom dela redno zaposlenih delavcev in je to delo opravljala kot študent, ne pomeni, da ne more za nazaj zahtevati ugotovitve obstoja delovnega razmerja. To tudi ne pomeni, da je soglašala s tem, da ji tožena stranka zagotavlja pravice kot študentu, ki opravlja študentsko delo, in da se drugim pravicam, ki izvirajo iz delovnega razmerja, odpove. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da se je tožnica pri toženi stranki vključila v organiziran delovni proces in delo opravljala kot delavci v delovnem razmerju, saj glede na naravo dejavnosti, s katero se ukvarja tožena stranka, drugačen način dela niti ni mogoč. Tožena stranka je tožnico pri delu nadzorovala, ji dajala navodila, tožnica je delo opravljala po razporedu in vse to so argumenti za ugotovitev, da bi tožnica morala delo opravljati v delovnem razmerju, oziroma da so bili v njenem razmerju s toženo stranko podani elementi delovnega razmerja. Priči G.G. in F.F., tožnici nadrejena delavca, sta skladno in prepričljivo potrdila trditve tožnice, da je ves čas delo pri toženi stranki opravljala osebno, po navodilih in pod nadzorom tožene stranke, da je o opravljenem delu morala poročati in predložiti seznam opravljenih ur. Prav tako sta osebno nadzirala delo tožnice, ki je redno prihajala na delo v popoldanskem času in v primeru odsotnosti je to sporočila F.F.. Prav tako je F.F. potrdil izpoved tožnice glede urejanja H. in sicer, da so bila dela v okviru projekta H. tipična dela „oddelka dokumentacije“ in da so pomagali delo opravljati tudi študentje.

13. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da delo, ki ga je opravljala tožnica, ni bilo občasno ali začasno, temveč je bila narava njenega dela taka, da je bilo njeno delo bistveno povezano z delom drugih delavcev pri toženi stranki. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da se delo tožnice po vsebini ni razlikovalo od dela redno zaposlenih delavcev in da je opis vsebine dela, ki ga je opravljala tožnica ustrezal opisu del in nalog delovnega mesta „dokumentalist“ oziroma „dokumentarist 1“. Glede na navedeno so neutemeljene pritožbene trditve tožene stranke, da tožnici nihče ni odredil, da mora biti prisotna v poslovnih prostorih tožene stranke in da je tožnica delo lahko opravljala doma ter je pri delu uporabljala svoj računalnik, kar bi naj po mnenju tožene stranke kazalo, da je bila sklenjena podjemna pogodba.

14. Neutemeljene so tudi pritožbene trditve tožene stranke, da tožnica ni izpolnjevala pogojev za sklenitev delovnega razmerja na delovnem mestu „dokumentarist“ in tudi zato, v nobenem primeru, s toženo stranko ne bi mogla skleniti pogodbe o zaposlitvi za to delovno mesto. Sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo, da tožnica kot gimnazijski maturant (V. stopnja izobrazbe) ni izpolnjevala zahtevanih pogojev za navedeni delovni mesti glede zahtevane izobrazbe in vrste ter dolžine zahtevanih izkušenj, da pa navedeno, v skladu z 20. in 23. členom ZDR ne pomeni, da ne velja pogodba o zaposlitvi, ki jo delodajalec sklene z delavcem, ki ne izpolnjuje predpisanih pogojev za opravljanje dela. Če delovno razmerje obstaja, delavcu kasneje ni možno odreči sodnega varstva na ugotovitev obstoja delovnega razmerja zgolj zato, ker ni izpolnjeval predpisanih pogojev zahtevane stopnje izobrazbe (sklep VDSS Pdp 181/2014 z dne 23. 4. 2014).

15. Neutemeljene pa so tudi pritožbene trditve tožene stranke, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do dejstva, da je tožnica ves čas, ko je opravljala dela za toženo stranko tudi izpolnjevala študijske obveznosti, in sicer hodila na predavanja, študirala in opravljala izpite ter kolokvije. Dejstvo, da je tožnica v času, ko je opravljala delo pri toženi stranki tudi študirala in opravljala izpite, v ničemer ne vpliva na samo ugotovitev delovnega razmerja, če so podani vsi elementi tega razmerja.

16. Ker niso podani s pritožbo uveljavljeni razlogi, niti pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške, ker s pritožbo ni uspela (154. člen ZPP).