Jedro

Obdolženec in ne njegov zagovornik je upravičen, da dobi stroške, ki jih je imel z zastopanjem po zagovorniku, povrnjene iz proračuna.

Izrek

Zahtevi vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana odločba Senata za prekrške Republike Slovenije z dne 11.3.2004 spremeni tako, da se P.T. priznajo stroški sestave pritožbe v višini 125 odvetniških točk z 20 % DDV.

Obrazložitev

Sodnik za prekrške Ljubljana je s pravnomočno odločbo z dne 10.1.2003 zaradi zastaranja pregona ustavil postopek o prekršku zoper P.T. in odločil, da stroški tega postopka bremenijo proračun. Dne 27.3.2003 je sodnik za prekrške s pravnomočno odločbo o stroških postopka o prekršku na predlog storilčevega zagovornika po pooblastilu, odvetnika P.Z., priznal stroške zagovarjanja storilca v višini 150 odvetniških točk ali 15.000,00 SIT z 20 % DDV, skupaj torej 18.000,00 SIT. Zoper to odločbo je storilčev zagovornik vložil pritožbo in priglasil 250 odvetniških točk za njeno sestavo. Z uvodoma navedeno odločbo je Senat za prekrške pritožbi delno ugodil in izpodbijano odločbo spremenil tako, da je poleg že priznanih stroškov zastopanja storilca priznal še 100 odvetniških točk ali 11.000,00 SIT z 20 % DDV, sicer pa je pritožbo zavrnil in potrdil izpodbijano odločbo. Zahtevek za povrnitev stroškov, nastalih s pritožbo, je Senat za prekrške zavrnil z obrazložitvijo, da zagovornik uveljavlja plačilo za svoje delo in zato ne gre za odvetniško storitev v smislu 1. odstavka 2. člena Odvetniške tarife (OT).

Zoper tako odločbo Senata za prekrške je vrhovni državni tožilec na pobudo storilčevega zagovornika vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V njej uveljavlja, da je Senat za prekrške kršil določbe 79. člena, 175. člena ter 4. odstavka 176. člena v zvezi s 179. členom Zakona o prekrških (Uradni list SRS, št. 25/83 in naslednji; ZP), ker ni priznal priglašenih stroškov, nastalih z utemeljeno pritožbo. Vložnik graja stališče Senata za prekrške, da stroški sestave pritožbe niso odvetniška storitev, in navaja, da zagovornik obdolženca zastopa od začetka do konca postopka o prekršku in ima po 79. členu ZP pravico ukreniti v korist obdolženca vse, kar sme ukreniti sam obdolženec. V okviru zastopanja storilca v postopku o prekršku je imel torej storilčev zagovornik pravico, da se v storilčevo korist pritoži glede stroškov postopka in zahteva povrnitev stroškov, nastalih s to pritožbo. Senat za prekrške pa bi temu zahtevku na podlagi 4. odstavka 176. člena ZP moral ugoditi, kar pa ni storil. Zato vložnik predlaga, da to stori Vrhovno sodišče s spremembo izpodbijane odločbe in sicer tako, da prizna tudi stroški sestave pritožbe v višini 250 odvetniških točk z 20 % DDV.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

ZP v 179. členu določa, da o plačilu stroškov pritožbenega postopka odloča Senat za prekrške v skladu z določbami 175. do 178. člena ZP. Po določbi 4. odstavka 176. člena ZP stroški postopka o prekršku, ki je bil ustavljen, bremenijo proračun. Po 7. točki 2. odstavka 175. člena ZP pa med stroške postopka o prekršku sodijo tudi nagrada in potrebni izdatki storilčevega zagovornika.

Vrhovno sodišče uvodoma pojasnjuje, da po določbi 4. odstavka 176. člena ZP z ustavitvijo postopka o prekršku zoper storilca P.T. glede povrnitve stroškov postopka ni nastalo pravno razmerje med državo in zagovornikom po pooblastilu, ampak med državo in storilcem, ki si je sam vzel zagovornika in mu poravnal stroške svojega zastopanja ter je zato on in ne njegov zagovornik (kot sta odločila organa za prekrške prve in druge stopnje) upravičen, da dobi stroške, ki jih je imel z zastopanjem po zagovorniku, povrnjene iz proračuna(1).

Nadalje Vrhovno sodišče ugotavlja, da je podana kršitev ZP, ki jo vrhovni državni tožilec uveljavlja v zahtevi za varstvo zakonitosti. Zmotno je stališče Senata za prekrške, da je storilčev zagovornik po pooblastilu v svojem imenu zahteval povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Iz pritožbe, v kateri je zagovornik priglasil te stroške, je razvidno, da je zagovornik zahteval povrnitev stroškov sestave pritožbe v višini 250 odvetniških točk v imenu in za račun storilca. Po 4. odstavku 79. člena in 2. odstavku 181. člena ZP je bil zagovornik tudi upravičen vložiti pritožbo in podati zahtevek za povračilo stroškov njene sestave, saj bi sicer ti stroški bremenili storilca in ne proračun, kot je bilo na pravni podlagi 4. odstavka 176. člena ZP odločeno s pravnomočno odločbo o prekršku Sodnika za prekrške Ljubljana z dne 10.1.2003. Zato bi moral Senat za prekrške po določbah 179. člena v zvezi s 4. odstavkom 176. člena in 7. točko 2. odstavka 175. člena ZP storilcu priznati (tudi) stroške sestave utemeljene pritožbe po zagovorniku. Ker tega ni storil, je to ob uporabi določb 171. člena novega Zakona o prekrških (Uradni list RS, št. 7/2003 in naslednji, ZP-1) in 1. odstavka 426. člena Zakona o kazenskem postopku s spremembo izpodbijane drugostopenjske odločbe storilo Vrhovno sodišče. V obravnavani zadevi ni šlo za pritožbo zoper odločbo o glavni stvari, s katero bi bila storilcu izrečena zaporna kazen, ampak za pritožbo zoper odločbo o stroških, zato Vrhovno sodišče storilcu ni priznalo stroškov sestave pritožbe po 2. točki v zvezi s 1.b) točko tar. št. 31 OT v višini 250 odvetniških točk, kot predlaga vložnik zahteve, ampak po 2. točki v zvezi s 1.a) točko tar. št. 31 OT v višini 125 odvetniških točk, seveda skupaj s pripadajočim DDV.

. Op.št. (1): Tako Vrhovno sodišče tudi v sodbi I Ips 163/2002 z dne 13.1.2005.