Jedro

Tožena stranka je opustila dolžnost pravočasnega predlaganja dokazov z zaslišanjem članov sindikata oziroma pridobitvijo njihovih izjav v prvotnem postopku, zato ni izpolnjen pogoj iz drugega odstavka 395. člena ZPP, to je, da tožena stranka brez svoje krivde v prejšnjem postopku ni mogla predlagati oziroma navesti novih dejstev oziroma dokazov, ki jih uveljavlja v predlogu za obnovo postopka skladno z določbo 10. točke 394. člena ZPP. Zato je treba njen predlog za obnovo postopka kot nedovoljen zavreči.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se predlog za obnovo postopka zavrže in da se toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka v zvezi s predlogom za obnovo postopka v višini 1.064,45 EUR, v 8 dneh pod izvršbo.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 665,63 EUR, v 8 dneh pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom dovolilo obnovo postopka (I. točka izreka) ter sodbo sodišča z dne 28. 12. 2012 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 482/2012 razveljavilo (II točka izreka).

Zoper sklep se pritožuje tožnik zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvene kršitve postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi oz. spremeni in predlog za obnovo postopka zavrne, toženi stranki pa naloži, da tožniku povrne stroške postopka v zvezi s predlogom za obnovo postopka. Sodišče prve stopnje v III. točki obrazložitve sklepa navaja, da je tožena stranka predlagala obnovo, pri čemer kot novo dejstvo navaja ugotovitev, da je bila izjava predsednika sindikata o veljavnosti Pravilnika o določanju plače na osnovi delovne uspešnosti (v nadaljevanju Pravilnik) na obravnavi le njegovo osebno mnenje in kot nov dokaz o tem, da je sindikat Pravilnik štel kot veljavno osnovo za določanje plač, predlaga dopis direktorja z dne 20. 5. 2013, obvestilo sindikata z dne 2. 9. 2013 in vzorec izjave članov sindikatov o veljavnosti Pravilnika. Nato sodišče navaja, da je iz dopisa tožene stranke z dne 20. 5. 2013 razvidno, da je direktor sindikat obvestil o rezultatih delovnega spora in pričanju predsednika sindikata, da za sindikat Pravilnik ni veljaven, ker naj bi ga preklicali že leta 2006 in predlagal, da predsednik sindikata glede na dejansko uporabo Pravilnika, v vseh teh letih prizna, da je bila njegova izvaja premalo premišljena, da je bila podana, ne da bi se posvetoval s preostalimi člani izvršilnega odbora sindikata in da je Pravilnik iz leta 2006 veljaven del plačne ureditve. Tem navedbam sledi napačna ugotovitev sodišča, ko pravi, da se je sindikat na njegov dopis odzval z obvestilom z dnem 2. 9. 2013 o večinski potrditvi predložene izjave s strani njegovih članov o tem, da se je Pravilnik dejansko uporabljal kot veljavna konkretizacija meril za določanje plače na osnovi delovne uspešnosti v skladu z 53. členom Podjetniške kolektivne pogodbe. Napačna je ugotovitev sodišča, da se je sindikat odzval na pismo direktorja z dne 20. 5. 2013. O tem ni bilo nobenega sestanka, nobenega glasovanja, nobenega sklepa o tem, da se pridobi mnenje članov sindikata. To je na lastno pest naredila A.A., sicer članica sindikata in članica izvršilnega odbora, pri čemer je potrebno poudariti, da je izjavo sestavila v sodelovanju s kadrovsko službo. Šlo je preprosto za anketo med člani sindikata, ki jo je na pobudo direktorja in v sodelovanju s kadrovsko službo na lastno pest izvedel eden od članov sindikata, ne da bi sindikat preko svojih organov to odobril. Sodišče prve stopnje je to anketo napačno upoštevalo kot mnenje sindikata, zato je povsem nepravilen zaključek, da je bilo v rednem postopku pričanje predsednika sindikata, da je Pravilnik neveljaven, njegovo osebno stališče, ne pa stališče sindikata. Predsednik sindikata je na obravnavi 28. 3. 2012 povsem jasno izpovedal, da Pravilnik ni merodajen, saj je Zveza svobodnih sindikatov Slovenije že 7. 12. 2006 z dopisom direktorju sporočila, da sindikat nasprotuje načinu urejanja delovne uspešnosti s splošnim aktom, ker je pri toženi stranki organiziran sindikat in se lahko predlagana vsebina uredi le s kolektivno pogodbo in ne splošnim aktom. Tožena stranka je trdila, da ta dokaz ni nikoli prejela, vendar pa je direktor v svojem zapisu z dne 20. 5. 2013 priznal, da je dopis prijel. Kljub temu se direktor na to ni oziral in nadaljeval je svojo prakso tudi s tem, da je vsake toliko izdal nov Pravilnik. Stališče sindikata je bilo do takega ravnanja povsem jasno. Pričanje predsednika sindikata je bilo povsem verodostojno in v skladu z dejstvi, da za sindikat kot tak pravilnik ne velja, oz. pravilniki ne veljajo. Tožnik še navaja, da vprašanje zakonitosti in veljavnosti pravilnika ni odvisno od mnenja določene skupine ljudi, temveč od tega, ali je v skladu z drugimi predpisi in ali je bil veljavno sprejet. Če podjetniška kolektivna pogodba pravi, da se del plače za delovno uspešnost, del plače za poslovno uspešnost in drugo določa na osnovi meril o določanju plače na osnovi delovne uspešnosti, ki je priloga podjetniške kolektivne pogodbe, se pač ta merila sprejemajo tako, kot se sprejema podjetniška kolektivna pogodba. To se v konkretnem primeru ni izvajalo, saj je direktor kljub pisnemu stališču sindikata da to ni v redu, sam, enostransko s pravilnikom urejal to vprašanje in sindikat nikoli ni bil sopodpisnik kakega od teh pravilnikov in nikoli ni tudi s sklepom potrdil, da tak pravilnik sprejema kot merila, ki jih omenja podjetniška kolektivna pogodba. Že pritožbeno sodišče je v sodbi Pd 482/2012 jasno povedalo, da ne nasprotovanje sprejetemu pravilniku ali eventuelne kasnejše pripombe k njegovi spremembi še ne pomenijo, da je sindikat soglašal, da se pravilnik uporablja kot del podjetniške kolektivne pogodbe. Sicer pa okoliščine, da je večina članov sindikata mislila, da so pravilniki zakoniti in veljavni, za toženo stranko ni neko novo dejstvo. Že v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje je tožena stranka govorila o tem, da predsedniku sindikata B.B. ni mogoče pripisati prepričljive izpovedi, torej verodostojnosti njenega pričanja. Že v pritožbi je tožena stranka govorila o tem, da je izpoved predsednika sindikata samo njegovo osebno stališče in ne odraz dejanskega stanja, torej je že v pritožbi tožena stranka zatrjevala, da je Pravilnik bil veljaven, da je bil veljaven tudi za člane sindikata in zato izid ankete ne pomeni nekega novega dejstva. Vse to je bilo toženi stranki že znano 19. 4. 2012 ko je pisala pritožbo in zato bi morala že tedaj predlagati obnovo postopka. Od 19. 4. 2012 pa do vložitve predloga za obnovo postopka je zakonski rok že davno pretekel in zato je tudi predlog prepozen, poleg tega pa je tudi neutemeljen. Sodišče bi moralo zavrniti predlog, tudi če bi dejansko šlo za neka nova dejstva ali nove dokaze. Obnova je namreč dopustna sam v primeru, če je verjetno, da bi bila izdana za vlagatelja ugodnejša sodna odločba. V konkretnem primeru pa ta dodatni pogoj ni izkazan. Tudi v primeru, da bi Pravilnik veljal, bi bil v nasprotju s Panožno kolektivno pogodbo in zato te določbe o znižanju plače ne bi bile zakonite in do znižanja ne bi smelo priti, kar pomeni, da za toženo stranko ne bi bila izdana ugodnejša odločba. Priglaša stroške pritožbe.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka vse pritožbene navedbe tožnika, v kolikor se z njimi izrecno ne strinja ter še dodaja. S svojim dopisom z dne 20. 5. 2013 je izvršni direktor tožene stranke članstvo sindikata obvestil o izidu in pravnomočnosti sodbe v postopku ter pričanju oz. izpovedbi predsednika sindikata. Šele takrat je članstvo sindikata izvedelo za izid pravde, kot tudi za način pričanja predsednika sindikata. Prej o tem članstvo sindikata ni vedelo in niti ni moglo vedeti, ker predsednik sindikata članstva ni vprašal za njihovo mnenje o nobenem o porajajočih se vprašanj. Še najmanj pa o tem, ali sporni Pravilnik štejejo za veljavnega za urejanje plač in s tem kot prilogo Podjetniški kolektivni pogodbo iz leta 2006 ali ne. V obnovljenem postopku se je izkazalo, da je članstvo sindikata pri toženi stranki sporni Pravilnik štelo kot veljavno podlago za določitev plače iz naslova delovne uspešnosti, nasprotoval mu je le predsednik sindikata. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je takšno bilo zgolj njegovo osebno stališče. Dodatno k pravilnosti takšnega zaključka sodišče pritrjuje tudi izpovedba predsednika sindikata na naroku 15. 1. 2014, da je sporni Pravilnik vedno poslal v pregled zunanjemu svetovalcu in da se o morebitnih pripombah s članstvom sindikata sploh ni pogovarjal oz. se ni spomnil, da bi se. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri takšnem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje o predlogu za obnovo postopka ni pravilno odločilo, kar pritožbeno sodišče utemeljuje z naslednjimi dejanskimi in pravnimi razlogi.

V tem individualnem delovnem sporu je bil postopek na plačilo razlike v plači pravnomočno končan s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 482/2012 z dne 22. 3. 2013. S pravnomočno sodbo je bilo zahtevku tožnika na plačilo razlike v plači ugodeno. Tožena stranka je zoper pravnomočno sodbo vložila obnovo postopka.

Obnova postopka je izredno pravno sredstvo z zelo omejenim obsegom izpodbijanja. Skladno z določbo 10. točke 394. člena ZPP se sme dovoliti obnova postopka, če stranka zve za nova dejstva, ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, na podlagi katerih bi bila lahko izdana zanjo ugodnejša odločba, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi uporabljeni v prejšnjem postopku. Po določbi drugega odstavka 395. člena ZPP se sme iz tega razloga dovoliti obnova samo, če stranka novega dejstva ali dokaze brez svoje krivde ni mogla uveljavljati, preden je bil prejšnji postopek končan s pravnomočno sodno odločbo. Stranka mora tako navesti in utemeljiti predlog, zakaj okoliščine, ki pomenijo obnovitveni razlog, ni mogla uveljaviti že v času rednega postopka.

Tožena stranka je v predlogu za obnovo postopka navedla, da je po prejemu pravnomočne sodbe izvedela (2. 9. 2013), da sindikat družbe šteje Pravilnik kot prilogo kolektivni pogodbi in da njegov predsednik na sodišču ni govoril resnice.

Sodišče prve stopnje je v zadevi sledilo predlogu tožene stranke, da stališče predsednika sindikata o veljavnosti Pravilnika ni bilo stališče sindikata, temveč njegovo osebno stališče ter da je večina članov sindikata štela Pravilnik kot veljavno podlago za določitev plač iz naslova delovne uspešnosti. Po stališču sodišča prve stopnje, v prvotnem postopku tožena stranka in sodišče nista imela razloga za dvom, da je pričanje predsednika sindikata odraz stališča sindikata, zato ji ni mogoče očitati, da bi že v prvotnem postopku predlagala zaslišanje članov sindikata.

Pritožbeno sodišče se s takšno ugotovitvijo sodišča prve stopnje in odločitvijo o dovolitvi obnove postopka v navedeni pravnomočni sodbi ne strinja. Na toženi stranki kot predlagatelju obnove postopka je dokazno breme, da izkaže, da brez svoje krivde novih dokazov ni mogla uveljavljati pred pravnomočnim končanjem prejšnjega postopka (drugi odstavek 395. člena ZPP). Dokazi, ki jih je predložila tožena stranka predlogu za obnovo postopka, se sicer nanašajo na njeno trditev o veljavnosti Pravilnika o določanju plače na osnovi delovne uspešnosti z dne 8. 7. 2009. Tožena stranka je imela že v rednem postopku objektivno možnost predlagati zaslišanje članov sindikata, kakor tudi pisno izjavo sindikata. Pritožba utemeljeno navaja, da je tožena stranka že v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje navajala, da je izpoved predsednika sindikata samo njegovo osebno stališče in ne odraz dejanskega stanja. Zato se sedaj v predlogu za obnovo postopka ne more sklicevati na to, da teh dejstev in dokazov brez svoje krivde ni mogla predlagati. Ker je tožena stranka opustila dolžnost pravočasnega predlaganja dokazov z zaslišanjem članov sindikata oziroma pridobitvijo njihovih izjav v prvotnem postopku, ni izpolnjen pogoj iz drugega odstavka 395. člena ZPP, to je da tožena stranka brez svoje krivde v prejšnjem postopku ni mogla predlagati oziroma navesti novih dejstev oziroma dokazov, ki jih uveljavlja v predlogu za obnovo postopka.

V skladu z navedenimi razlogi je pritožbeno sodišče ugodilo tožnikovi pritožbi in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremenilo in predlog za obnovo postopka kot nedovoljen zavrglo, ker tega ni storilo sodišče prve stopnje (3. točka 365. člena ZPP) ter v skladu z določbo 2. odstavka 165. člena ZPP in 154. člena ZPP odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka pred sodiščem prve stopnje.

Tožniku je pritožbeno sodišče priznalo stroške postopka za odgovor na predlog za obnovo postopka po tar. št. 3302 (443,30 EUR), nagrado za narok po tar. št. 3303 (409,20 EUR), 20,00 EUR po tar. št. 6002, ter po tar. št. 6007 (22 %). Skupno znašajo stroški, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožniku 1.064,45 EUR.

Tožnik je priglasil pritožbene stroške in ker je s pritožbo uspel, mu je pritožbeno sodišče v skladu s tarifno številko 3210 in 6007 Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. list RS št. 67/2008 in naslednji) priznalo pritožbene stroške v znesku 665,63 EUR ter jih naložilo v plačilo toženi stranki, kot je razvidno iz izreka tega sklepa (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP). Odgovor na pritožbo tožene stranke ni prispeval k rešitvi zadeve, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da stroške krije tožena stranka sama.