Jedro

Izrek sodbe je sam s sabo v nasprotju, zato je podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je zavrglo tožnikovo zahtevo za priznanje pravice do denarne socialne pomoči, kot tudi pravice do varstvenega dodatka, v nadaljevanju pa odpravilo izpodbijane odločbe, ki se nanašajo na pravico do varstvenega dodatka in pravico do denarne socialne pomoči, ne da bi o sami pravici odločilo po vsebini. Tožnik je namreč pri toženi stranki vložil zahtevo za uveljavljanje pravic iz javnih sredstev in tožena stranka je bila o tej zahtevi tudi dolžna odločiti. Odločitev, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje, pomeni, da o tej tožnikovi zahtevi sploh še ni bilo odločeno, po drugi strani pa je sodišče prve stopnje tožbo v delu, v katerem je tožnik uveljavljal priznanje pravice do denarne socialne pomoči in pravice do varstvenega dodatka za določeno obdobje, zavrglo, kar pomeni, da o pravicah ni odločalo. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodno odločbo zavrglo tožbo z dne 10. 10. 2014 v delu, kolikor se nanaša na tožbeni zahtevek za priznanje pravice do varstvenega dodatka od 1. 1. 2012 do 31. 3. 2014. Zavrglo je tudi tožbo z dne 22. 10. 2014 v delu, kolikor se nanaša na tožbeni zahtevek za priznanje pravice do denarne socialne pomoči v višini 185,83 EUR mesečno od 1. 1. 2012 do 31. 3. 2014. Sodišče je nato odpravilo odločbo tožene stranke št. ... z dne 3. 9. 2014 in odločbo CSD A., pravilno: B., št. ... z dne 5. 6. 2013, ki se nanašata na pravico do varstvenega dodatka in odločbo št. ... pravilno: št. ... z dne 3. 9. 2014 ter št. ... z dne 5. 6. 2013, ki se nanašata na pravico do denarne socialne pomoči. Nadalje je še odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 646,84 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodno odločbo je pritožbo vložila tožena stranka. V uvodu najprej opozarja, da so v izreku sodbe v III. in IV. točke očitne pisne pomote. Sodišče je tako v III. in IV. točki izreka odpravilo neobstoječe upravne odločbe. Glede denarne socialne pomoči in varstvenega dodatka pa tožena stranka poudarja, da ni pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je tožena stranka glede denarne socialne pomoči kot tudi glede varstvenega dodatka zmotno razveljavila odločbo organa prve stopnje št. ... z dne 17. 4. 2012 in sicer s 1. 1. 2012, češ da sta bili obe odločbi z dne 17. 4. 2012 že odpravljeni z odločbo tožene stranke z dne 29. 3. 2013 in je bila zadeva vrnjena organu prve stopnje v ponovni postopek. Sodišče je tudi zmotno zaključilo, da je za obdobje od 1. 1. 2012 do 31. 3. 2014 še vedno v veljavi pravnomočna odločba CSD B. z dne 18. 9. 2002, pravilno: 13. 9. 2002 glede na odločbo v prilogi A/11. Napačno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da premoženjsko stanje tožnika ni bistveno za odločanje o zadevi. Tožena stranka opozarja, da je bilo ne glede na dejstvo, da sta odločbi organa prve stopnje z dne 5. 6. 2013 s 1. 1. 2012 razveljavili odločbi CSD B. z dne 17. 4. 2012 (in ne odločbo CSD B. z dne 13. 9. 2002), v 2. točke izreka obeh odločb z dne 5. 6. 2013 jasno odločeno, da tožniku upravičenost do varstvenega dodatka in denarne socialne pomoči preneha s 1. 1. 2012 in je posledično tudi pravilno naloženo vračilo neupravičeno prejetih sredstev. Tožena stranka nadalje poudarja, da odločba CSD B. z dne 13. 9. 2002 tožniku priznava le pravico do denarne socialne pomoči, ne pa tudi pravico do varstvenega dodatka. Ker je organ prve stopnje ugotovil, da je bil tožnik upravičen do denarne socialne pomoči po Zakonu o socialnem varstvu in to na podlagi odločbe z dne 13. 9. 2002 je na podlagi 66. člena ZSVarPre preveril, ali tožnik izpolnjuje pogoje za socialno varstvene prejemke po tem zakonu. Ker je ugotovil, da tožnik izpolnjuje pogoje tako za denarno socialno pomoč in varstveni dodatek je o navedenih pravicah, upoštevaje drugi odstavek 71. člena ZSVarPre, odločil s 1. 1. 2012. Tako je povsem napačna ugotovitev sodišča, da je bil tožnik do varstvenega dodatka upravičen že na podlagi odločbe z dne 13. 9. 2002, kar pomeni, da je tudi nepravilen zaključek, da bi moral CSD navedeno odločbo razveljaviti za naprej. Do varstvenega dodatka je bil namreč upravičen šele na podlagi odločbe z dne 27. 4. 2012, ki pa je bila po vloženi pritožbi odpravljena z odločbo organa druge stopnje z dne 29. 3. 2013 in je bila zadeva vrnjena prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje. V ponovljenem postopku pa je CSD B. z odločbo z dne 5. 6. 2013 odločil, da tožnik od 1. 1. 2012 do varstvenega dodatka ni upravičen in da je neupravičeno prejeta sredstva dolžan vrniti. Sodišče, ki je v celoti odpravilo odločbo organa prve stopnje z dne 5. 6. 2013 glede varstvenega dodatka (tožniku v 3. točki nalaga vračilo sredstev v višini 3.231,16 EUR) ni navedlo, niti obrazložilo, zakaj ni podlage za njihovo vračilo, kar pomeni, da za takšno odpravo ni razlogov in je sodba v tem delu obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami). Ker pa je sodišče prve stopnje obe kasnejši odločbi glede varstvenega dodatka, izdani na podlagi odločbe z dne 29. 3. 2013 le odpravilo, ni pa meritorno odločilo o upravičenosti do varstvenega dodatka, je po mnenju tožene stranke odločba z dne 29. 3. 2013 še vedno veljavna, tožnik pa v obdobju od 1. 1. 2012 do 31. 3. 2014 do varstvenega dodatka ni bil upravičen. Na podlagi odločbe z dne 13. 9. 2002 je bil tožnik upravičen le do denarne socialne pomoči. Odločba z dne 29. 3. 2013 ni bila nikoli odpravljena in je še vedno veljavna, kar pomeni, da je za obdobje od 1. 1. 2012 do 31. 3. 2014 o zadevi potrebno meritorno odločiti, pri čemer pa bi v primeru uveljavitve stališča sodišča prve stopnje, da bi tožena stranka morala razveljaviti odločbo CSD z dne 13. 9. 2002 zgolj z učinkom za naprej, prišlo do nevzdržne situacije, ko bi bil tožnik do iste pravice, torej do denarne socialne pomoči upravičen na podlagi več odločb. Tožnik je na podlagi odločbe z dne 8. 7. 2014 trajno upravičen do denarne socialne pomoči ter varstvenega dodatka v skupni višini 458,83 EUR mesečno, na podlagi odločbe CSD B. z dne 6. 5. 2015, ki je razveljavila prejšnjo odločbo od 1. 4. 2015 dalje, pa je trajno upravičen do denarne socialne pomoči in varstvenega dodatka v skupni višini 465,72 EUR mesečno. Glede na izpodbijano sodbo in sklep sodišča, ki je o zadevi odločilo s procesnega vidika, predložene odločbe tožene stranke, izdane po 31. 3. 2014 ne predstavljajo dokazov, ki bi jih tožena stranka morala predložiti v postopku na prvi stopnji in torej ne gre za pritožbene novote, ki jih je z vidika načela materialne resnice potrebno upoštevati pri izdaji sodnih odločb. Sodišče prve stopnje bi moralo meritorno odločiti o tožnikovi (ne)upravičenosti do varstvenega dodatka in denarne socialne pomoči za obdobje od 1. 1. 2012 do 31. 3. 2014, česar pa glede na napačno materialno pravno izhodišče in zagrešene bistvene kršitve določb postopka ni storilo, s tem pa tudi relevantnega dejanskega stanja sploh ni ugotavljalo. Tožena stranka zato predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodno odločbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v zadevi podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je izrek sodbe sam s sabo v nasprotju. Sodišče prve stopnje je namreč zavrglo tožnikovo zahtevo tako za priznanje pravice do denarne socialne pomoči, kot tudi pravice do varstvenega dodatka, v nadaljevanju pa odpravilo izpodbijane odločbe, ki se nanašajo na pravico do varstvenega dodatka in pravico do denarne socialne pomoči, ne da bi o sami pravici odločilo po vsebini. Tožnik je namreč pri toženi stranki 25. 1. 2012 vložil zahtevo za uveljavljanje pravic iz javnih sredstev in tožena stranka je bila o tej zahtevi tudi dolžna odločiti. Odločitev, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje, pomeni, da o tej tožnikovi zahtevi sploh še ni bilo odločeno, po drugi strani pa je sodišče prve stopnje tožbo v delu, kjer je tožnik uveljavljal priznanje pravice do denarne socialne pomoči in pravice do varstvenega dodatka za določeno obdobje, zavrglo, kar pomeni, da o pravicah ni odločalo.

5. Iz dokumentacije v spisu je razvidno, da je na podlagi tožnikove vloge, s katero je uveljavljal priznanje pravic iz javnih sredstev (z dne 25. 1. 2012) 17. 4. 2012 prvostopenjski organ (CSD B.) izdal odločbo, s katero je razveljavil odločbo z dne 13. 9. 2002 s 1. 1. 2012 ter tožniku priznal pravico do denarne socialne pomoči v višini 185,83 EUR mesečno trajno od 1. 1. 2012 dalje. Poleg ostalih pravic je tožniku od 1. 1. 2012 dalje trajno priznal tudi pravico do varstvenega dodatka v višini 189,80 EUR mesečno. Zoper tako odločitev je pritožbo vložil tožnik in sicer iz razloga, ker naj bi bila pri izračunu lastnih dohodkov neupravičeno upoštevana preživnina v višini 53,31 EUR.

6. Drugostopenjski organ je tožnikovi pritožbi ugodil, vendar iz drugih razlogov. Odpravil je odločbo z dne 17. 4. 2012 ter zadevo vrnil centru za socialno delo v ponovno odločanje. Po stališču drugostopenjskega organa namreč prvostopenjski organ tožnika ne bi smel obravnavati kot samsko osebo, ampak bi moral pri ugotavljanju njegovega materialnega položaja upoštevati tudi njegove družinske člane ter njihovo premoženje in dohodek. Prvostopenjski organ je ob ponovnem odločanju z odločbo z dne 5. 6. 2013, odločbo z dne 17. 4. 2012 razveljavil s 1. 1. 2012, pa čeprav je bila navedena odločba že z odločbo drugostopenjskega organa odpravljena. V nadaljevanju pa je bilo odločeno, da upravičenost do denarne socialne pomoči preneha s 1. 1. 2012 in da je tožnik neupravičeno prejeta javna sredstva dolžan vrniti na račun MDDSZ. V bistvu enako je odločil tudi glede varstvenega dodatka in sicer z odločbo z dne 5. 6. 2013. Obe odločbi je tožnik izpodbijal pred drugostopenjskim organom, vendar pa sta bili njegovi pritožbi z odločbama z dne 3. 9. 2014 zavrnjeni.

7. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem poudarja, da je tožena stranka nove odločbe na podlagi tožnikove zahteve izdala na podlagi petega odstavka 56. člena Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (ZUPJS, Ur. l. RS, št. 62/2010 s spremembami) ter 66. in 68. člena ZSVarPre. Tožnik je bil namreč že upravičen do denarne socialne pomoči na podlagi odločbe z dne 13. 9. 2002, ne pa tudi do varstvenega dodatka, o katerem je bilo odločeno šele z novo odločbo. Tako tožena stranka tudi pravilno poudarja, da je nepravilno stališče sodišča prve stopnje, da bi tožena stranka morala tudi glede varstvenega dodatka razveljaviti odločbo z dne 13. 9. 2002 oziroma, da je za obdobje kot ga uveljavlja tožnik še vedno v veljavi pravnomočna odločba CSD B. z dne 13. 9. 2002 in da zato sodišče o takšnem zahtevku ne more meritorno odločati.

8. Pritožbeno sodišče je na podlagi 354. člena ZPP ugodilo pritožbi tožene stranke ter izpodbijano sodno odločbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje bo v novem sojenju ponovno presodilo izpodbijane odločbe tožene stranke ter tudi po vsebini odločilo o pravicah, kot jih uveljavlja tožnik. V novem sojenju bo sodišče prve stopnje v izreku tudi popravilo pisne pomote, na katere opozarja tožena stranka v pritožbi.

9. Zaradi razveljavitve sodne odločbe, bo sodišče prve stopnje v novem sojenju ponovno odločilo tudi o stroških postopka.