Jedro

Če tožena stranke meni, da je tožnik podal zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, bi morala ta drugi oziroma ponovni zahtevek za uvedbo postopka za mednarodno zaščito obravnavati po določbah VI. poglavja ZMZ, ker gre za poseben zahtevek v okviru upravnega postopka. Če pa meni, da je tožnik podal zahtevek, ki ga ni mogoče šteti kot zahtevek za uvedbo ponovnega postopka po ZMZ in da gre za zahtevek, za katerega tožena stranka ni pristojna, bi morala o zahtevku tožnika odločiti po ZUP. V obeh primerih bi morala v zadevi odločiti bodisi s sklepom, bodisi z odločbo in v obeh primerih mora akt imeti izrek, v katerem se odloči o vprašanjih postopka v zadevi oziroma o zahtevku, če gre za odločbo ter obrazložitev, ki mora imeti obvezne sestavine iz 1. odstavka 214. člena ZUP.

Izrek

Tožbi se ugodi, akt Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-50/2010/31 (1232-07) z dne 16. 11. 2011 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

Z aktom „odstop zadeve za mednarodno zaščito“ /.../ št. 2142-5072010/27 (1232-07) z dne 11. 11. 2011 je tožena stranka odstopila dopis tožnika s prilogami Vrhovnemu sodišču zaradi reševanje pritožbe tožnika zoper sodbo Upravnega sodišča I U 1466/2011-8 z dne 5. 9. 2011. V tem aktu je navedeno, da je tožena stranka dne 14. 10. 2011 prejela dopis A.A., v katerem podaja nov zahtevek za mednarodno zaščito v Švici, saj naj bi bil ta v Republiki Sloveniji izsiljen pod prisilo in proti njegovi volji.

V izpodbijanem aktu z dne 16. 11. 2001, ki nosi naslov „Odgovor na vaš dopis“ in je naslovljen na tožnika, tožena stranka pravi, da „glede vaše zahteve, da Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije posreduje vašo ponovno prošnjo za mednarodno zaščito drugi državi (Švici), vas obveščamo, da to ni v pristojnosti Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije, saj je le to o vaši prošnji za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji vsebinsko že odločilo. Iz istega razloga tudi ni mogoče ugoditi vaši prošnji po premestitvi in policijskem spremstvu v Republiko Italijo.“ Tožnik je zoper ta akt vložil tožbo brez pooblaščenca in je predlagal „ukinitev“ oziroma „preklic“ izpodbijanega akta.

V odgovoru na tožbo tožena stranka pojasnjuje, da je dne 27. 7. 2011 bila v upravnem postopku izdana odločba št. 2142-50/2010/8 (1232-07), s katero je bila tožnikova prošnja zavrnjena. Prosilec je zoper omenjeno odločitev Ministrstva za notranje zadeve vložil tožbo v upravnem sporu in Upravno sodišče je dne 5. 9. 2011 izdalo sodbo št. I U 1466/2011, s katero je tožbo zavrnilo in potrdilo odločitev Ministrstva za notranje zadeve. Prosilec je dne 3. 10. 2011 zoper navedeno sodbo vložil pritožbo na Vrhovno sodišče, ki pa o zadevi še ni odločalo. Vsi spisi, ki se nanašajo na obravnavo zadevo, se nahajajo na Vrhovnem sodišču. V nadaljevanju tožena stranka pravi, da je dne 14. 10. 2011 prejela dopis prosilca, ki trdi, da je A.A., v katerem podaja nov zahtevek za mednarodno zaščito v Švici, saj naj bi bil ta v Republiki Sloveniji izsiljen pod prisilo in proti njegovi volji. Ministrstvo za notranje zadeve je omenjeni dopis s prilogami odstopilo v reševanje Vrhovnemu sodišču (saj je bilo v času nastanka omenjenega dopisa celotna dokumentacija upravne zadeve že na Vrhovnem sodišču). Imenovani je dne 11. 11. 2011 na Ministrstvo za notranje zadeve naslovil nov dopis, s katerim se je zanimal za stanje v zvezi z njegovim zahtevkom za mednarodno zaščito v Švici. Ministrstvo za notranje zadeve je prosilcu odgovorilo dne 16. 11. 2011 z dopisom št. 2142-50/2010/31 (1232-07), ki je predmet te tožbe. Ministrstvo za notranje zadeve izpodbija vse tožbene navedbe, kot izhajajo iz zgoraj navedene tožbe.

Tožba je utemeljena.

Iz podatkov v spisu izhaja, da obe stranki menita, da je tožnik podal zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za mednarodno zaščito in sicer z vlogo z dne 14. 10. 2011. To izhaja iz akta tožene stranke z dne 11. 11. 2011, kjer tožena stranka pravi, da je tožnik podal „nov zahtevek za mednarodno zaščito v Švici,“ iz izpodbijanega akta, kjer tožena stranka omenja „ponovno prošnjo za mednarodno zaščito“, iz dogovora na tožbo, kjer tožena stranka omenja „nov zahtevek za mednarodno zaščito“ (z dne 14. 10. 2011), pa tudi iz vloge tožnika z dne 11. 11. 2011 in iz njegove tožbe; vendar pa tožena stranka v izpodbijanem aktu hkrati tudi meni, da ni v njeni pristojnosti, da posreduje tožnikovo ponovno prošnjo za mednarodno zaščito drugi državi (Švici).

Če tožena stranke meni, da je tožnik podal zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, bi morala ta drugi oziroma ponovni zahtevek za uvedbo postopka za mednarodno zaščito obravnavati po določbah VI. poglavja ZMZ, ker gre za poseben zahtevek v okviru upravnega postopka. Če pa tožena stranka meni, da je tožnik podal zahtevek, ki ga ni mogoče šteti kot zahtevek za uvedbo ponovnega postopka po ZMZ in da gre za zahtevek, za katerega tožena stranka ni pristojna, bi morala o zahtevku tožnika odločiti po Zakonu o splošnem upravnem postopku (ZUP). V obeh primerih ni nobenega dvoma, da je stranka podala določen zahtevek v smislu 125. člena ZUP, ki ureja začetek upravnega postopka (v smislu 2. odstavka 129. člena ZUP) na podlagi prošnje oziroma zahtevka stranke. To pomeni, da bi morala tožena stranka v zadevi odločiti bodisi s sklepom (XIV. Poglavje ZUP), bodisi z odločbo (207. člen ZUP), v obeh primerih pa mora akt imeti izrek, v katerem se odloči o vprašanjih postopka v zadevi (1. odstavek 226. člena ZUP) oziroma o zahtevku, če gre za odločbo (1. in 6. odstavek 213. člena ZUP), in obrazložitev (228. člen ZUP in 214. člen ZUP), ki mora imeti obvezne sestavine iz 1. odstavka 214. člena ZUP. S tem, ko tožena stranka ni o zahtevku tožnika odločila z odločbo oziroma sklepom, ampak z dopisom, je kršila navedene določbe ZUP v morebitni povezavi z določbami ZMZ o ponovni prošnji za mednarodno zaščito. Ker iz izpodbijanega akta in tudi podatkov v spisu ni razvidno, ali je tožena stranka upoštevala tožnikov zahtevek kot nov zahtevek za ponovno prošnjo za mednarodno zaščito, ali kot zahtevek, za katerega tožena stranka sploh ni pristojna, v enem ali drugem primeru pa bi morala izdati upravni akt, ne pa dopis tožeči stranki, se izpodbijanega akta ne da preizkusiti (7. točka 2. odstavka 237. člena ZUP v zvezi z 3. odstavkom 27. člena ZUS-1) in je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (3. točka 1. odstavka 64. člena ZUS-1). Tožena stranka mora izdati nov upravni akt v 30 dneh od prejema sodbe, pri tem pa je vezana na pravno mnenje sodišča (4. odstavek 64. člena ZUS-1)