Jedro

Predlagatelj je utemeljeval predlog za določitev nujne poti preko dvorišča pred hišo nasprotnega udeleženca s trditvijo, da si je na parceli zgradil garažo in potrebuje pot preko sosedove parcele, da mu ne bo potrebno več puščati vozila ob cesti. Nemožnost parkiranja vozila pred svojo hišo (garaža je po ugotovitvah izvedenca premajhna) pa ne predstavlja razlogov iz 140. člena ZNP, saj takšno parkiranje ni nujno za redno izkoriščanje nepremičnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je zavrnilo predlog za določitev nujne poti za vožnje z osebnim avtomobilom, ki naj bi po predlagateljevem predlogu potekala od javne ceste s parcelno št. 3424 k.o. Š. v smeri zahod-vzhod preko južnega pozidanega dela parcele št. 2735 k.o. Š., v lasti nasprotnega udeleženca, in sicer v širini 3,50 m vse do predlagateljeve parcele št. 2733 in 2734 k.o. Š. Ugotovilo je, da je bi predlagana nujna pot pokrivala skoraj polovico dvorišča nasprotnega udeleženca, zaradi česar korist, ki bi jo pridobil predlagatelj postopka z možnostjo parkiranja vozila na svojih parcelah, ni adekvatna škodi, ki bi nasprotnemu udeležencu nastala zaradi nekoriščenja površine, po kateri bi potekala nujna pot. Zoper tako odločitev se pritožuje predlagatelj postopka po svoji pooblaščenki. Meni, da je prvostopno sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje v zadevi in zmotno uporabilo materialno pravo. Ne strinja z zaključkom prvostopnega sodišča, ki ima podlago v mnenju izvedenca, češ da bi koriščenje dvorišča nasprotnega udeleženca predstavljalo večjo škodo, kot bi znašala korist predlagatelja, če bi pot uporabljal oziroma parkiral vozilo na svojem dvorišču. Predlagatelj si je namreč zgradil garažo na svojem dvorišču in to ne samo zato, da bi v njej parkiral svoje vozilo, temveč predvsem zato, da bi lahko do svojih nepremičnin dovažal gradbeni material za vzdrževanje hiše. Z avtom bi si lahko pripeljal hrano, odpeljal in pripeljal bolnega družinskega člana, odpeljal odpadke izpred hiše in vrta ipd. Vse to mu je bilo do sedaj onemogočeno, kar izhaja tudi iz izvedeniškega mnenja, ker do svojih nepremičnin nima dostopa z avtom. Da je temu tako, izhaja tudi iz delilne pogodbe, ki so jo sklenili pravni predniki udeležencev tega postopka v letu 1961 in s katero so med drugim tudi ustanovili služnost oziroma si dovolili medsebojne pravice prehoda preko parcel za vsakodnevno izkoriščanje do tedaj skupnega premoženja. Napačno je tudi mnenje izvedenca, da bi pot zahtevala 43% površine parcele, ki je last nasprotnega udeleženca. Pot bi namreč služila samo občasnemu dostopu in zato ne bi znatno ovirala izkoriščanja nasprotnega zemljišča. Pot preko dvorišča nasprotnega udeleženca pa že sedaj obstaja.

Predlagatelju brez nujne poti sploh ni mogoče izkoriščati svojega premoženja. Brez dostopa z osebnim vozilom ne more uporabljati svojega vozila za zadovoljenja najnujnejših človekovih potreb.

Korist, ki bi jo pridobil z nujno potjo, torej daleč presega škodo, ki bi bila z ustanovitvijo nujne poti povzročena služečemu zemljišču. Predlaga, da sodišče opravi narok na kraju samem, kot je to že predlagal tekom postopka. Tudi ne drži ugotovitev izvedenca, da naj bi prostor pred predlagateljevo hišo meril le 4 x 5,35 m. Njegovo zemljišče je namreč široko 7 m in daljše kot ugotavlja izvedenec.

Zato bi predlagatelj svoj avto lahko obrnil na svojem dvorišču, ne pa na dvorišču nasprotnega udeleženca, kot je to zaključil izvedenec.

Predlaga razveljavitev odločbe in vrnitev zadeve prvostopnemu sodišču v novo odločanje.

Pritožba ni utemeljena.

Po 140. členu Zakona o nepravdnem postopku (ZNP) sodišče dovoli nujno pot za nepremičnino, ki nima za redno obdelavo ali uporabo potrebne potne zveze z javnim potnim omrežjem ali pa bi bila taka zveza povezana z nesorazmernimi stroški. Predlagatelj postopka pa je v konkretnem primeru utemeljeval predlog za določitev nujne poti preko dvorišča pred hišo nasprotnega udeleženca s trditvijo, da si je na svoji parceli zgradil garažo in potrebuje pot preko sosedove parcele za vožnjo z avtom, da mu ne bo potrebno več puščati svojega osebnega vozila na pločniku javne ceste. Nemožnost parkiranja vozila pred svojo hišo pa po oceni pritožbenega sodišča ne predstavlja razlogov v smislu 140. člena ZNP, saj tako parkiranje vozila ni nujno za redno izkoriščanje predlagateljeve nepremičnine. Tudi morebitni prevoz bolnega družinskega člana ali dovoz gradbenega materiala za vzdrževanje hiše ne predstavlja redne uporabe, temveč izredne primere, na račun katerih pa predlagatelj ne more pridobiti nujne poti za redne vožnje preko dvorišča nasprotnega udeleženca. Poleg tega iz ugotovitev izvedenca izhaja, da garaža, ki si jo je zgradil na svojem zemljišču predlagatelj postopka, meri le 3,20 x 3,05 m in zato ne odgovarja prostoru garaže in lahko služi le kot prostor za skladišče. Okoliščina, da so si pravni predniki udeležencev tega postopka v delilni pogodbi, s katero so razdelili nepremičnine, ki so jih imeli v solasti, dovolili tudi med seboj pravice prehoda preko razdeljenih parcel, prav tako na odločitev v zadevi nima nikakršnega vpliva. Če predlagatelj postopka vztraja, da je bila pravica prehoda dogovorjena, predstavljajo te trditve podlago za drugačen zahtevek kot ga uveljavlja v tem postopku.

Glede zasedenosti površine dvorišča, ki je last nasprotnega udeleženca, pritožba ocenjuje, da ne bi bilo zasedeno 43% te površine le zato, ker pot ne bi bila vseskozi zasedena, kar pa po mnenju pritožbenega sodišča na dejstvo, da je tolikšna površina zemljišča vendarle potrebna za dovoz, nima nikakršnega vpliva. Glede površine dvorišča predlagatelja pa ima pritožba prav, da iz situacijske skice, ki jo je priložil izvedenec svojemu mnenju, izhaja, da njegovo dvorišče meri več kot 4 x 5,35 m, vendar iz ugotovitev izvedenca izhaja tudi, da predlagatelj na svojem dvorišču ne bo mogel obrniti zaradi tega, ker je po sredi dvorišča zgrajen zid, ki je obložen s kamenjem in je pred hišo postavljen tudi steber kot opora konzole.

Prav zaradi tega je maneverski prostor, ki je predlagatelju na voljo za obračanje vozila, znatno zožan. Tudi če bi res preko dvorišča nasprotnega udeleženca pot že sedaj obstajala (za kar v spisu ni podatkov in gre za novo trditev v pritožbi), pa tudi ta okoliščina po oceni pritožbenega sodišča ne bi vplivala na zmanjšanje obremenjenosti tega zemljišča, saj bi nasprotni udeleženec v primeru določitve nujne poti to površino dvorišča moral imeti vseskozi sproščeno, da bi predlagatelj postopka imel možnost z vozilom kadarkoli priti na svoje dvorišče. Ker je torej po ugotovitvah pritožbenega sodišča pritožba predlagatelja postopka neutemeljena, odločitev prvostopnega sodišča pa pravilna v dejanskem in pravnem pogledu, je pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).