Jedro

Tožnica je bila v spornem v obdobju sposobna za delo v polovičnem delovnem času, zato neutemeljeno uveljavlja priznanje bolniškega staleža za poln delovni čas.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (II. in III. točka izreka).

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je odpravilo odločbo tožene stranke z dne 17. 2. 2015, v odločbi tožene stranke z dne 22. 1. 2015 pa v prvem odstavku izreka na koncu stavka črtalo piko in dodalo besedilo: „razen za dan 21. 1. 2015“, v drugem odstavku izreka na koncu stavka črtalo piko in dodalo besedilo: „razen 3. 2. 2015 in 4. 2. 2015, ko je zavarovanka nezmožna za delo (bolezen).“ (I. točka izreka), zahtevek za ugotovitev začasne nezmožnosti za delo tudi za čas od 22. 1. 2015 do 2. 2. 2015 in od 5. 2. 2015 do 13. 2. 2015 zavrnilo (II. točka izreka), toženki pa naložilo, da v roku 15 dni povrne tožnici stroške postopka v višini 111,38 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila (III. točka izreka). Sodišče je svojo odločitev oprlo na izvedensko mnenje specialista ortopeda in specialista psihiatra štelo, da je bila tožnica v spornem obdobju zmožna za delo po 4 ure dnevno, razen za dneve 21. 1., 3. 2. in 4. 2., ko je bila obravnavana v protibolečinski ambulanti in ko je prejemala analgetične terapije.

2. Pritožuje se tožnica. V pritožbi navaja, da se ni strinjala z izvedenskim mnenjem, da je bila v spornem obdobju zmožna za delo po 4 ure dnevno in tako ne drži obrazložitev v 13. točki, kjer sodišče navaja, da se je tožena stranka z izvedenskim mnenjem strinjala v delu, v katerem sta izvedenca potrdila, da je bila tožnica v spornem obdobju zmožna za delo po 4 ure dnevno, ni se strinjala z mnenjem ortopeda, da ni bila zmožna za delo 21. 1., 3. 2. in 4. 2. 2015, ko je opravila pregled pri anesteziologu in ko je prejela blokadi. Nadalje se pritožba ne strinja z obrazložitvijo v 14. točki prvostopenjske sodbe in sicer navaja, da ugotovitvi specialistke psihiatrinje ni nasprotovala, ker v obdobju od 21. 1. 2015 do 13. 2. 2015 še ni imela hujših psihičnih težav. Glavna težava so bile močne bolečine po celem telesu, na to se je sklicevala ves čas in zaradi katerih ni bila sposobna opravljati dela niti v skrajšanem delovnem času. V tem obdobju zdravniki še niso prepoznali od kod izvirajo njene bolečine, kar je bilo končno ugotovljeno na URI A., kjer so 25. 8. 2015 ugotoviti sindrom fibromialgije. Pritožba se ne strinja tudi z obrazložitvijo sodišča v 15. odstavku, saj meni, da izvedenec ortoped ni podal pravilnega mnenja, saj telesno ni mogla biti aktivna, ko so bile bolečine v mišicah tako hude, da so ji odpovedovale roke in noge, ko je zmogla le nekajminutni sprehod in niti ni vedela, ali bo zmogla pot do doma. Za vsako drugo „normalno“ delo kot je pospravljanje stanovanja, kuhanje in nakupovanja, pa je morala prositi za pomoč. Ves čas pa je bila prisotna še huda utrujenost. Pritožba meni, da so bili stroški napačno odmerjeni. Stroški tožnice so znašali 1.205,97 EUR, povrnjenih dobi 111,38 EUR in je tako bila le ona finančno prizadeta.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v okviru pritožbenih navedb in kakor to določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, ZPP). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

5. Prvostopenjsko sodišče je v skladu s 63. členom in prvim odstavkom 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji, ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke z dne 17. 2. 2105, s katero se je zavrnila pritožba tožnice zoper odločbo imenovanega zdravnika z dne 22. 1. 2015. Z odločbo imenovanega zdravnika se je predlog osebne zdravnice tožnice za odobritev polnega bolniškega staleža od 21. 1. 2015 do 31. 1. 2015 zavrnil in je bilo ugotovljeno, da je tožnica od 1. 2. 2015 do predvidoma 13. 2. 2015 zmožna za delo v skrajšanem delovnem času 4 ure dnevno zaradi bolezni.

6. Predmetni spor se nanaša na to, ali je bila tožnica v obdobju od 21. 1. 2015 do 13. 2. 2015 sposobna za delo v polovičnem delovnem času oziroma v tem času ni bila sposobna za delo.

7. Prvostopenjsko sodišče je v zvezi z zdravstvenim stanjem tožnice v spornem obdobju ugotovilo (tudi s pomočjo sodnih izvedencev), da je tožnica zaposlena kot vodja prodaje v trgovini z ortopedskimi pripomočki bila sposobna to delo opravljati v polovičnem delovnem času, razen za dneve, ko je bila obravnavana v protibolečinski ambulanti in ko je prejemala analgetične terapije (21. 1., 3. 2. in 4. 2.). Tožnica je bila 21. 1. 2015 obravnavana v protibolečinski ambulanti s strani anesteziologa, ker je subjektivno navajala hude bolečine, ki jih po vizionalni analogni skali opredeli med 4 do 9, kar zahteva uporabo protibolečinskih zdravil. Objektivno med pregledom je bilo ugotovljeno izrazito napeto in bolečo muskulaturo ter iztopišča zatilnih živcev. Tožnici so modificirali protibolečinska zdravila za močnejša, kljub temu pa je v naslednjih dneh prejela dodatno še protibolečinsko terapijo v dežurni ambulanti 3. 2. 2015 v obliki injekcij protibolečinskih zdravil, in blokade v protibolečinski ambulanti dne 4. 2. 2015, opravila pa je tudi protibolečinsko fizioterapijo v obliki tensa (10 x med 5. 2. in 17. 2. 2015). Pri tožnici je bila postavljena diagnoza somatoforna bolečinska simptomatika, katere značilnost je med drugim pogosto pojavljanje telesnih simptomov skupaj z vztrajnimi aktivnostmi v smislu iskanja medicinske pomoči (diagnostike in zdravljenja). Takšni bolniki običajno nimajo takšnih telesnih motenj, ki bi v celoti pojasnili naravo in obseg simptomov oziroma stiske in zaskrbljenosti bolnika. S stališča lokomotornega sistema so pri tožnici vsekakor bile prisotne spremembe na gibalnem sistemu, ki so bile tudi objektivizirane s strokovnimi preiskavami (MR ledvene hrbtenice 23. 8. 2014; MR vratne hrbtenice 28. 10. 2014; MR vratne in prsne hrbtenice 10. 1. 2015; MG zgornjih okončin 26. 8. 2013). Takšne spremembe lahko povzročajo določene bolečinske simptomatike, lahko pa jih najdemo tudi pri preiskavah bolnikov, ki imajo zelo majhne težave ali so celo brez težav. Kljub temu, da je narava medicinsko opredeljenih tožničinih težav takšna, da je popolna objektivizacija nemogoča, pa obstajajo objektivizirane spremembe na lokomotornem sistemu, katere so lahko bodisi sprožile bodisi so dodatni dejavnik njene klinične slike. Zaradi navedenih sprememb je bila tožnica v obdobju od 21. 1. 2015 do 13. 2. 2015, zaradi poslabšanja bolečinske simptomatike, začasno nezmožna za delo oziroma je bila nezmožna za delo vsaj za del tega obdobja in sicer 21. 1. 2015, ko je bila obravnavana pod nujno v protibolečinski ambulanti s strani anesteziologa, 3. 2. 2015, ko je prejela parenteralno aplikacijo protibolečinske terapije v ambulanti nujne medicinske pomoči in 4. 2. 2015, ko je prejela blokado v protibolečinski ambulanti. Tudi iz psihiatričnega mnenja decidirano izhaja, da tožnica s psihiatričnega vidika ni bila začasno za delo nezmožna, temveč je bila zmožna za delo v skrajšanem delovnem času po 4 ure dnevno. Šele 23. 2. 2015 je bila pri psihiatru prvič pregledana, od aprila do junija 2015 pa se je zdravila na psihiatričnem oddelku, kjer so potrdili, da gre za somatoformno motnjo, revmatologi pa, da gre za fibromialgijo. Gre za motnje s kroničnim potekom in so obstajali pri pacienti že v spornem obdobju in so prispevale k zmanjšanju njene delazmožnosti, vendar zaradi opisanih motenj s psihiatričnega vidika začasno za delo ni bila nezmožna, temveč je bila zmožna za delo v skrajšanem delovnem času po 4 ure dnevno. Navedeno stanje tožnice izhaja tudi iz izpovedi B.B. na glavni obravnavi pred prvostopenjskim sodiščem dne 13. 4. 2016, ko je še dodatno pojasnil naravo probolečinske prizadetosti tožnice in vpliv le-tega na njeno delovno zmožnost. 8. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju je prvostopenjsko sodišče ob uporabi Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 9/92 s spremembami, ZZVZZ) in Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 30/2003 s spremembami - Pravila) pravilno zaključilo glede tožničine začasne nezmožnosti za delo v spornem obdobju. Pri tem pritožbeno sodišče še dodaja, da na dodatno obrazložitev izvedenskega mnenja izvedenca ortopeda na naroku stranki nista imeli več nobenih pripomb, kar pomeni, da sta se tudi s stališči izvedenca strinjali.

9. V zvezi s tem je sodišče v točki 13 pravilno navedlo, da se je z izvedenskim mnenjem strinjala tožena stranka in sicer v delu, v katerem sta izvedenca potrdila, da je bila tožnica v spornem obdobju zmožna za delo po 4 ure dnevno. Prvostopenjsko sodišče v tem delu obrazložitve ne navaja, ali se je z izvedenskim mnenjem strinjala tudi tožeča stranka - tožnica. To pove v naslednji 14. točki obrazložitve. Pritožbeno sodišče sledi pritožbenim navedbam, da je imela tožnica v spornem obdobju bolečine, vendar gre pri bolečinah za subjektivni pojem, ki sam po sebi ne daje podlage za zaključek, da je bila tožnica v tem obdobju v celoti nezmožna za delo. Ravno iz razloga, ker sodišče s takšnim specialnim znanjem, ne razpolaga, je v postopek pritegnilo specialista s tega področja, izvedenca, ki sta podala mnenje glede delazmožnosti tožnice in njene bolečinske problematike. Ugotovitvam izvedencem tožnica na glavni obravnavi, po podaji ustnega mnenja, ni več oporekala, niti za izvedenca ni imela dodatnih vprašanj, ali drugih dokaznih predlogov.

10. O stroških postopka je prvostopenjsko sodišče odločalo v skladu z določbami ZPP in v skladu z Odvetniško tarifo ter stroške odmerilo po priglašenem stroškovniku za sestavo tožbe, za zastopanje na prvem naroku ter drugem naroku in za prvo pripravljalno vlogo, v skupni višini 975 točk, ter priznalo 2 % za materialne stroške, kar je skupaj znašalo ob vrednosti točke 0,459 456,47 EUR, upoštevajoč 22 % DDV 556,89 EUR. Odmerjeni stroški po odvetniški tarifi tako niso znašali toliko kot navaja tožnica (1.205,97 EUR), temveč 556,89 EUR, za višje stroške, upoštevajoč tudi priglašeni stroškovnik pooblaščencev tožnice, ni podlage. Tožnica je v pravdi le deloma uspela in glede na uspeh tožnice v postopku, ki ga je prvostopenjsko sodišče pravilno ocenilo, je tožnici priznalo 111,38 EUR. V tem obsegu je tožena stranka dolžna tožnici stroške povrniti.

11. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.