Jedro

Pri odločanju po nadzorstveni pravici organ sam ne ugotavlja dejanskega stanja. Zato ugotovitev tožene stranke, da tožeča stranka v poslovnih prostorih ne prodaja otroških igrač, za kar je registrirana, ampak druge proizvode, za prodajo katerih ni registrirana, ne more biti podlaga za odločanje tožene stranke na podlagi 2. odstavka 263. člena ZUP/86.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 15/96-10 z dne 14.3.2001.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) odpravilo odločbo tožene stranke z dne 19.12.1995. S to je tožena stranka po nadzorstveni pravici razveljavila odločbo Upravne enote L., Izpostava C. z dne 29.5.1995, s katero je bilo ugotovljeno, da tožeča stranka izpolnjuje pogoje za opravljanje registrirane dejavnosti trgovina na drobno z neživilskimi proizvodi, od tega trgovina s tekstilnimi izdelki (razen konfekcije), galanterijo, bižuterijo, bazarskim blagom, parfumerijskimi izdelki, kozmetiko, posnetimi video kasetami, revijami, publikacijami, karamiko, steklom, porcelanom in igračami, v poslovnih prostorih na naslovu P., v L. Tožena stranka je v odločbi navedla, da je bil z izdajo navedene prvostopne odločbe očitno prekršen materialni predpis. To utemeljuje z ugotovitvijo, da tožeča stranka v navedenih prostorih opravlja tudi dejavnost, za katero ni registrirana. Registrirana je namreč le za prodajo igrač, pri čemer so po standardni klasifikaciji igrače samo otroške igrače, prodaja pa tudi artikle, ki ne spadajo med otroške igrače. Po presoji sodišča prve stopnje razlog za razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici ni podan. Tožeča stranka ima v sodnem registru vpisano dejavnost - trgovina na debelo in drobno z živilskimi in neživilskimi proizvodi, kar vključuje tudi prodajo igrač. Odlok o enotni klasifikaciji dejavnosti (Odlok, Uradni list SFRJ, št. 34/76), ki je veljal v času vpisa tožeče stranke v sodni register, prodaje igrač, ni uvrstil med samostojno dejavnost, kot to zmotno navaja tožena stranka.

Tožena stranka v pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Tožeča stranka v svoji prodajalni z imenom S.s., ni prodajala otroških igrač, za kar je registrirana, ampak je opravljala drugo dejavnost. Zato vztraja, da je z izdajo ugotovitvene odločbe o izpolnjevanju pogojev za opravljanje dejavnosti - trgovine na drobno z neživilskimi proizvodi, kršen materialni zakon.

Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbo zavrne, podrejeno pa da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v upravnem sporu presojalo le obstoj razloga iz 2. odstavka 263. člena Zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP/86 in pravilno presodilo, da ta ne obstoji. Po navedeni določbi, ki je veljala v času odločanja, se dokončna upravna odločba lahko razveljavi po nadzorstveni pravici le, če je bil z njo očitno prekršen materialni zakon. Kršitev materialnega zakona se presoja glede na dejansko stanje, ugotovljeno z dokončno upravno odločbo. V tem primeru je relevantno dejansko stanje ob izdaji ugotovitvene odločbe o izpolnjevanju pogojev za opravljanje dejavnosti - trgovina na drobno z neživilskimi proizvodi, med drugim tudi prodaja igrač. To pomeni, da pri odločanju po nadzorstveni pravici organ sam ne ugotavlja dejanskega stanja. Zato ugotovitev tožene stranke, da tožeča stranka v poslovnih prostorih ne prodaja otroških igrač, za kar je registrirana, ampak druge proizvode, za prodajo katerih ni registrirana, ne more biti podlaga za odločanje tožene stranke na podlagi 2. odstavka 263. člena ZUP/86. Pa tudi sicer tožena stranka jasno ne pove kateri materialni predpis je bil kršen z izdajo navedene odločbe in v čem je kršitev.

Glede na navedeno uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo, na podlagi določbe 73. člena ZUS, zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.