Jedro

V postopku odločanja o odobritvi BPP prisojni organ presoja le, ali so izkazani pogoji za odobritev BPP. Ob upoštevanju 24. člena ZBPP ta presoja vedno vključuje tudi presojo, ali ima zadeva verjeten izgled za uspeh. Presoja o tem je po navedenem obvezna in ne predstavlja meritornega odločanja v zadevi, na katero se nanaša prošnja. Sodišče se zato ne strinja z očitkom tožnika, da izpodbijana odločba prejudicira odločitev sodišča o vloženem predlogu za obnovo postopka.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila prošnjo tožeče stranke za dodelitev brezplačne pravne pomoči z dne 20. 6. 2013 za pravno svetovanje in zastopanje v postopku vložitve predloga za obnovo postopka, končanega s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. IV P 1215/2001 z dne 9. 10. 2007, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 132/2008 z dne 2. 7. 2008. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe sledi, da pogoji, ki so vezani na zadevo, na katero se prošnja nanaša, niso izpolnjeni. Po 24. členu Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) se pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev te pomoči, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati in je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena. Med drugim se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago.

Po vpogledu navedenih sodnih odločb in predloga za obnovo postopka, s katerim je tožnik na poziv tožene stranke dopolnil prošnjo za dodelitev BPP, tožena stranka ugotavlja, da tožnik v predlogu za obnovo postopka navaja enake razloge, kot jih je navedel v pritožbi in je o njih že odločeno s sodbo in sklepom Višjega sodišča, opr. št. II Cp 132/2008 z dne 2. 7. 2008. Tožnik v predlogu za obnovo postopka navaja, da obe sodišči nista upoštevali njegove trditve, da je parc. št. 429 funkcionalno zemljišče, da je prvostopenjsko sodišče nepravilno ugotovilo dejansko stanje, temu pa je sledilo in pritrdilo tudi sodišče druge stopnje. Nadalje po navedbah predloga za obnovo sodišče ni upoštevalo navedb in dokazov tožeče stranke ter ni pravilno uporabilo materialnega prava.

Ker tožena stranka ob upoštevanju razlogov sodbe in vsebine predloga za obnovo ne najde razlogov za dvom v odločitev sodišča, ugotavlja, da tožeča stranka v postopku z vložitvijo predloga za obnovo postopka ne navaja razlogov, ki bi ustrezali razlogom iz 394. člena Zakona o pravdnem postopka (v nadaljevanju ZPP) in zato v nima možnosti za uspeh v zadevi, na katero se prošnja nanaša. Tožeča stranka vlaga tožbo na odpravo izpodbijane odločbe iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) s predlogom, da sodišče po opravljeni obravnavi meritorno odloči in izpodbijano odločbo spremeni tako, da tožnikovi prošnji za dodelitev BPP v celoti ugodi, oziroma podredno, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo z ustreznimi napotki vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Določba 24. člena ZBPP organu za BPP ne nalaga podrobnega vsebinskega preizkusa zadeve, kot se je to zgodilo v obravnavanem primeru, ko tožena stranka prejudicira odločitev sodišča o vloženem predlogu za obnovo postopka. S tem ščiti svojo kolegico, podpredsednico tega sodišča, višjo sodnico A.A., ki je pri odločanju na Višjem sodišču sodelovala kot sodnica poročevalka, čeprav bi se v zadevi morala izločiti zaradi osebnega poznanstva s toženo stranko v pravdi (B.B.), kot je to storila v postopku pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, ki se je nanašal na isto parcelo, in bila s sklepom Su 29/07 z dne 2. 3. 2007 tudi izločena. Kot sodnica poročevalka je iz navedenih razlogov v škodo tožeče stranke ponaredila dejansko stanje, ki izhaja iz zemljiške knjige.

Sodišči pri odločanju nista upoštevali sodne prakse oziroma sta od nje samovoljno odstopili. Iz navedenih razlogov je tožnik, po tem, ko je 19. 6. 2013 pridobil dokaze, da je parc. št. 429, vl. št. 390, k.o. ... bila funkcionalno zemljišče hiše na parc. št. 428, vl. št. 246, iste k.o., vložil predlog za obnovo postopka, katerega vsebino je z vlogo z dne 12. 8. 2013 posredoval toženi stranki. Vsebino vloge ponovi kot sestavni del tožbe.

Izpodbijana odločba je po mnenju tožeče stranke arbitrarna in neskladna z zakonom, Ustavo in EKČP. Glede na odločitev naslovnega sodišča v zadevi BPP 2804/2012 z dne 10. 10. 2012, s katero je bila v upravnem sporu odločitev tožene stranke razveljavljena, tožnik toženi stranki očita storitev kaznivih dejanj iz 257., 258. in 288. člena KZ-1. Tožena stranka je sodišču predložila upravne spise in sodišču hkrati sporočila, da vztraja pri svoji odločitvi in pri razlogih. Vsebinskega odgovora na tožbo ni podala.

Tožba ni utemeljena.

Da bi obstajali razlogi za izločitev uradne osebe, ki je odločila v obravnavani zadevi, tožnik ne zatrjuje. Dejstvo, da se sodniki med seboj poznajo oziroma so stanovski in poklicni kolegi, ni okoliščina, ki bi sama po sebi pomenila, da sodniki zato odločajo pristransko. Obstajati morajo neke dodatne okoliščine, ki bi lahko ustvarile upravičen dvom, da sodnik (v obravnavanem primeru podpredsednica sodišča) v zadevi ni mogla odločiti objektivno in z izključnim upoštevanjem pravnih kriterijev (tako tudi odločba Ustavnega sodišča U-I-125/10). Takšnih konkretnih okoliščin pa tožnik v tej zvezi, kot že navedeno, niti ne zatrjuje.

V postopku odločanja o odobritvi BPP prisojni organ presoja le, ali so izkazani pogoji za odobritev BPP. Ob upoštevanju 24. člena ZBPP ta presoja vedno vključuje tudi presojo, ali ima zadeva verjeten izgled za uspeh. Presoja o tem je po navedenem obvezna in ne predstavlja meritornega odločanja v zadevi, na katero se nanaša prošnja (enako Vrhovno sodišče v odločbi X Ips 61/2012). Sodišče se zato ne strinja z očitkom tožnika, da izpodbijana odločba prejudicira odločitev sodišča o vloženem predlogu za obnovo postopka.

Predmet tega upravnega spora je izključno presoja pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločitve o prošnji tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči v zvezi z vložitvijo predloga za obnovo postopka iz obnovitvenega razloga iz 10. točke 394. člena ZPP. Širitev obnovitvenih razlogov v upravnem sporu je zato nedopustna.

Po 10. točki 394. člena ZPP, ki jo tožnik navaja kot zakoniti razlog, na podlagi katerega se zahteva obnova, se postopek, ki je s sodno odločbo pravnomočno končan, lahko na predlog stranke obnovi, če zve stranka za nova dejstva ali najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, na podlagi katerih bi bila lahko izdana zanjo ugodnejša odločba, če bi bila ta dejstva oziroma če bi bili ti dokazi uporabljeni v prejšnjem postopku. Sodišče se strinja s presojo, da predlog za obnovo postopka ne izkazuje verjetnosti, da bi bila na podlagi dokazov, ki so v njem navedeni kot novi, lahko izdana za tožnika ugodnejša odločba in torej s presojo, da obnovitveni razlog iz 10. točke 394. člena ZPP ni izkazan. Izkazana pa po presoji sodišča tudi ni dovoljenost predloga za obnovo postopka. Zaradi okoliščine iz 10. točke 394. člena ZPP se namreč obnova postopka sme dovoliti le, če jo stranka brez svoje krivde (tudi ob zadostni skrbnosti pri zbiranju dokaznega gradiva) ni mogla uveljaviti, preden je bil postopek končan s pravnomočno sodno odločbo. Izpodbijana odločba zato po presoji sodišča pravilna in skladna s 24. členom ZBPP, saj je ob upoštevanju navedenega pričakovanje tožeče stranke tudi v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim in pravnim stanjem. Restriktivnost izrednih pravnih sredstev je treba namreč upoštevati tudi pri odločanju o dodelitvi BPP za njihovo vložitev.

V zvezi z drugimi tožbenimi navedbami sodišče tožnika opozarja na njihovo žaljivost, ki je nezadovoljstvo z odločitvami sodišča ne opravičuje.

Iz navedenih razlogov je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu kot neutemeljeno zavrnilo.

Ker so pravnorelevantna dejstva med strankama nesporna, je sodišče v zadevi odločilo brez glavne obravnave (59. člen ZUS-1).