Jedro

Toženka je prekoračila določbe ZUP o tem, kdaj se odločba izreče za nično, saj tega ni mogoče storiti zaradi nepopolno ali nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja.

Ali tožnik pri izvajanju sanacije opravlja oz. izvaja tudi druga rudarska dela, ki presegajo dovoljenje za izvajanje del, med drugim, ali izkorišča mineralne surovine oz. ali mu je bila za to podeljena rudarska pravica in ustrezno dovoljenje, je v pristojnosti rudarskega inšpektorja in torej ni predmet ugotavljanja v postopku odločanja o izrednem pravnem sredstvu (ničnost odločbe).

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za infrastrukturo in prostor št. 361-8/2010-DE/7 z dne 13.6.2012 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 420 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo za nično izrekla delno odločbo Upravne enote Sevnica št. 351-289/2008 z dne 7. 9. 2009. S to odločbo je bilo tožnici izdano dovoljenje za izvajanje del pri sanaciji kamnoloma in obnovo gozdnega zemljišča na zemljiščih parc. št. 162/7 – del, 162/9 – del, 1006/9, 1006/11 – del, 1006/12 – del in 1006/13 – del k.o. ..., v skladu z revidiranim rudarskim projektom št. 6-02/2008-01 z dne 5. 11. 2008 izdelovalca A. s.p. Toženka v obrazložitvi odločbe navaja, da je po pregledu spisne dokumentacije ugotovila, da tožnici nikdar ni bila podeljena rudarska pravica, brez te pa ni mogoče izkoriščati mineralne surovine v gospodarske namene niti v okviru sanacije. Mineralna surovina je namreč v lasti države in jo sme izkoriščati le koncesionar, to je imetnik rudarske pravice. Zato bi šlo v primeru izkoriščanja mineralne surovine brez predhodno podeljene rudarske pravice za protipravno prilastitev tuje premične stvari in s tem za kaznivo dejanje tatvine po 204. členu KZ-1 oz. velike tatvine po 205. členu KZ-1. Iz spisne dokumentacije je namreč razvidno, da gre v obravnavani zadevi za namen gospodarskega izkoriščanja, saj je tožnica že v vlogi navedla, da bo s sanacijo pridobila določeno količino materiala, s katerim bo pokrila stroške sanacije, torej ga bo prodala. Namen gospodarskega izkoriščanja je razviden tudi iz rudarskega projekta. Ali bi ob tem izkazovala dobiček ali ne, je za zadevo brezpredmetno. Glede na navedeno je toženka izdano dovoljenje izrekla za nično iz razloga po 2. točki prvega odstavka 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Navaja še, da ima izrek odločbe za nično enak pravni učinek kot odprava odločbe, kar pomeni, da bo morala upravna enota o tožničini vlogi še enkrat odločati in ob tem upoštevati navodila in ugotovitve iz te odločbe. Opozarja, da tožnici izdano dovoljenje za izvajanje del, ki ne bi smelo biti izdano, ker ni nosilka rudarske pravice, ne daje pravice za kakršnekoli posege na mineralni surovini.

Tožnica se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi uvodoma pojasnjuje, zakaj jo vlaga kljub stališču upravnega organa, ki izhaja tudi iz pravnega pouka, da na podlagi prvega odstavka 5. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zoper sporno odločbo ni mogoče sprožiti upravnega spora. Med drugim zato, ker iz izreka izpodbijane odločbe v nasprotju z njeno obrazložitvijo ne izhaja, da bo o njeni vlogi ponovno odločeno. Česa takega ne določajo niti pravila postopka, to je, da bi lahko upravni organ v primerih, kot je obravnavani, zadevo vrnil prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje. Nedopustnost upravnega spora bi v tem primeru pomenila tudi kršitev ustavne pravice do pravnega sredstva. V nadaljevanju navaja, da z dovoljenjem za izvajanje del ni pridobila pravice do gospodarskega izkoriščanja in da je pridobitev rudarske pravice samostojno pravno vprašanje, ki je v pristojnosti drugega organa. V izpodbijani odločbi ni razlogov, ki bi kazali, da bo z izvršitvijo odločbe storjeno kaznivo dejanje, zato odločbe ni mogoče preizkusiti. Pojasnjuje, da si je omenjeno dovoljenje pridobila za izvajanje t.i. „drugih rudarskih del“, ki se ne nanašajo neposredno na izkoriščanje mineralnih surovin. Pri tem se sklicuje na tretji odstavek 1. člena v zvezi s 14. točko 4. člena in na tretji odstavek 48. člena Zakona o rudarstvu (v nadaljevanju ZRud). Ne strinja se niti z dejstvom, na katerem toženka utemeljuje ničnostni razlog, in sicer, da gre pri konkretni sanaciji za izkoriščanje v gospodarske namene. Za kaj takega bi morala na lokaciji obstajati zaloga mineralne surovine, to je po definiciji 26. točke 2. člena ZRud taka količina v ležišču, ki jo je mogoče ekonomično izkoristiti. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo razveljavi oz. odpravi, podrejeno, naj jo razveljavi in vrne toženki v ponovno odločanje. Zahteva tudi povračilo stroškov tega postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka v odgovoru na tožbo poudarja, da tožnica izkorišča mineralno surovino v gospodarske namene brez rudarske pravice za izkoriščanje ne glede na tehnično-ekonomsko oceno nahajališča oz. navedbe, ki jih je podala v IV. točki tožbe. Izkoriščanje mineralne surovine brez podeljene rudarske pravice pa je nedopustno, kar izhaja tudi iz sodbe tega sodišča I U 1526/2011 z dne 18. 1. 2012, na katero se sklicuje tudi tožnica. Zavrača tudi ostale tožbene očitke.

Tožba je utemeljena.

Po prvem odstavku 2. člena ZUS-1 sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj, o zakonitosti drugih aktov pa le, če tako določa zakon. Upravni akt v smislu določb ZUS-1 je tisti akt, s katerim organ odloči o tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi (drugi odstavek 2. člena ZUS-1). V upravnem sporu se lahko akti, s katerimi je upravni akt na podlagi rednih ali izrednih pravnih sredstev odpravljen ali razveljavljen, izpodbijajo samo, če je bil z njimi postopek odločanja o zadevi končan (prvi odstavek 5. člena ZUS-1).

V tem upravnem sporu je predmet presoje zakonitosti odločba, s katero je bilo za nično izrečeno dovoljenje za izvajanje del pri sanaciji kamnoloma, ki je po podatkih upravnega spisa in po navedbi v izpodbijani odločbi postalo pravnomočno 29. 9. 2009. To pomeni, da je bila z navedenim izrednim pravnim sredstvom odpravljena pozitivna upravna odločba, na podlagi katere je tožnik pridobil pravico izvajati dela po določbah ZRud. Vrhovno sodišče RS je v sklepu I Up 128/2010 z dne 9. 12. 2010, izdanem v zadevi, v kateri je bila po nadzorstveni pravici odpravljena prvostopenjska odločba, s katero je bil tožniku priznana status žrtve vojnega nasilja in na tej podlagi priznane pravice, zavzelo stališče, da se z odpravo oz. razveljavitvijo pozitivne upravne odločbe na podlagi izrednega pravnega sredstva posega v posameznikov pravni položaj (drugače kot pri zavrnilni odločbi), ki je nastal s pravnomočnostjo odpravljene oz. razveljavljene upravne odločbe. Zato je treba ne glede na prvi odstavek 5. člena ZUS-1 dopustiti upravno sodno varstvo zoper dokončni upravni akt, s katerim je bila pozitivna upravna odločba na podlagi izrednega pravnega sredstva odpravljena ali razveljavljena. Po 158. členu Ustave RS je namreč mogoče pravna razmerja, ki so bila urejena s pravnomočno pozitivno odločbo državnega organa, odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopkih, določenih z zakonom. Vrhovno sodišče je zato menilo, da je v takih primerih sodno varstvo zoper upravni akt dopustno na podlagi drugega odstavka 2. člena v zvezi s prvim odstavkom 5. člena ZUS-1 in s tem presoja, ali je bilo obravnavano izredno pravno sredstvo uporabljeno v skladu z zakonom. V nasprotnem primeru bi bilo poseženo v ustavno pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS. Glede na navedeno je sodišče obravnavano tožbo vsebinsko obravnavalo.

Po 2. točki prvega odstavka 279. člena ZUP se za nično izreče odločba, ki bi s svojo izvršitvijo lahko povzročila kakšno dejanje, ki je kaznivo po kazenskem zakonu.

Sodišče uvodoma ugotavlja, da je pristojna upravna enota z odločbo, ki je bila spoznana za nično in se nahaja v predloženih upravnih spisih, na podlagi drugega odstavka 48. člena in prvega odstavka 50. člena ZRud (Uradni list RS, št. 56/99 in naslednji) tožnici v izreku izdala dovoljenje za izvajanje del v zvezi s sanacijo kamnoloma in obnovo gozdnega zemljišča na naštetih parcelah v k.o. ….

Nepravilno je stališče, da bi izvršitev omenjenega izreka o dovoljenju za izvajanje del pri sanaciji kamnoloma lahko pomenila povzročitev kaznivega dejanja tatvine. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe namreč izhaja, da je toženka sklep o obstoju navedenega ničnostnega razloga oprla na drugačno ugotovljeno dejansko stanje, kot izhaja iz obrazložitve dovoljenja za opravljanje del pri sanaciji z dne 7. 9. 2009. V izpodbijani odločbi je na podlagi tožnikove vloge in rudarskega projekta ugotovila, da bo v obravnavani zadevi prišlo tudi do gospodarskega izkoriščanja mineralne surovine, za katero bi moral imeti tožnik rudarsko pravico, medtem ko je prvostopenjski organ v svoji odločbi z dne 7. 9. 2009 na podlagi predloženega rudarskega projekta ugotovil, da gospodarskega izkoriščanja pri tem ne bo, čeprav bo tožnik pri načrtovanem posegu pridobil navedeno količino kamna v raščenem stanju. Ob upoštevanju vseh stroškov ga namreč ni mogoče gospodarsko izkoristiti, pri čemer je prvostopenjski organ še poudaril, da si je treba po 11. členu ZRud pridobiti posebno pravico za izkoriščanje le za gospodarsko izkoriščanje.

Navedeno pomeni, da je toženka ugotovila drugačno dejansko stanje kot organ prve stopnje in šele na tej podlagi zaključila, da bo šlo za gospodarsko izkoriščanje mineralne surovine, ki je v lasti države in ki brez pridobljene rudarske pravice pomeni tatvino. S tem pa je po presoji sodišča prekoračila določbe ZUP o tem, kdaj se odločba izreče za nično, saj tega ni mogoče storiti zaradi nepopolno ali nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja. Tako stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče (npr. zadevi X Ips 861/2005, I Up 782/2003). Povedano drugače: pri ugotavljanju, ali so v zadevi izpolnjeni pogoji za izrek odločbe za nično, je treba izhajati iz dejanskega stanja, ugotovljenega v postopku pred izdajo odločbe (sodba Vrhovnega sodišča z dne 27. 1. 2005 v zadevi I Up 875/2002).

Glede na ugotovitve v izpodbijani odločbi sodišče zato le dodaja, da je bilo tožniku z dovoljenjem za izvajanje del dovoljeno izvajati dela iz 50. člena ZRud (ta zakon se je prenehal uporabljati 31. 12. 2010 – 155. člen ZRud-1). Mednje ni zajeto izkoriščanje mineralne surovine, za katero je moral izvajalec pridobiti drugo dovoljenje, to je dovoljenje za izkoriščanje iz 2. točke prvega odstavka 48. člena ZRud. To pomeni, da se v tej zadevi obravnavano dovoljenje z dne 7. 9. 2009 nanaša le na tista dela po rudarskem projektu, ki pomenijo t. i. izvajanje del, ne pa tudi izkoriščanja mineralne surovine. To izhaja tudi iz obrazložitve obravnavanega dovoljenja, v kateri se je upravni organ v zvezi z izvajanjem sanacije skliceval na 14. točko 4. člena ZRud, po kateri med rudarska dela šteje sanacija opuščenih površinskih kopov in rudnikov z rudarskimi metodami dela, in na 7. točko, ki kot taka dela obravnava tudi izgradnjo galerij, brežin z rudarskimi metodami dela. Navedeno potrjuje, da je organ z omenjenim dovoljenjem odločil le o dopustnosti del, ki ne pomenijo izkoriščanja mineralnih surovin. Ali tožnik pri izvajanju sanacije opravlja oz. izvaja tudi druga rudarska dela, ki presegajo dovoljenje za izvajanje del, med drugim, ali izkorišča mineralne surovine oz. ali mu je bila za to podeljena rudarska pravica in ustrezno dovoljenje, pa je v pristojnosti rudarskega inšpektorja (2. točka četrtega odstavka 86. člena ZRud, sedaj 125. člen ZRud-1) in torej ni predmet ugotavljanja v postopku odločanja o izrednem pravnem sredstvu (ničnost odločbe).

Ker je sodišče ugotovilo, da je tožba utemeljena, je izpodbijano odločbo odpravilo (3. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1) in zadevo vrnilo istemu organu v ponovni postopek (tretji odstavek istega člena). Glede na pravna stališča iz te sodbe bo moral ugotoviti, ali še obstojijo razlogi za vodenje postopka po uradni dolžnosti v zvezi z odločanjem o obravnavanem izrednem pravnem sredstvu. Če bo ugotovil, da ne, bo postopek ustavil (četrti odstavek 135. člena ZUP).

Kadar sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik).

Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopal odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 350 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika). V skladu z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča se v primeru, ko je odvetnik zavezanec za plačilo DDV, navedeni znesek poviša za zahtevani 20 % DDV, torej za 70 EUR. Plačana sodna taksa za postopek v višini 148 EUR pa bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1).

Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, OZ).