Jedro

Za oderuško pogodbo gre takrat, ko pogodbenik izkoristi stisko ali težko premoženjsko stanje drugega pogodbenika, njegovo nezadostno izkušenost, lahkomiselnost ali odvisnost in si izgovori zase ali za koga tretjega korist, ki je v očitnem nesorazmerju s tistim, kar je sam dal ali storil ali se zavezal dati ali storiti drugemu. Za oderuštvo morata biti izpolnjena dva pogoja: objektivni, ki se odraža v očitnem nesorazmerju med dajatvijo in nasprotno dajatvijo, ter subjektivni, ki ga predstavlja izkoriščanje neugodnega položaja svojega sopogodbenika. Neizpolnitev pogodbene obveznosti ene stranke ne pomeni oderuštva; to bi moralo biti podano že ob sklepanju pogodbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek, naj se ugotovi ničnost posojilne pogodbe št. 20440-53 z dne 11. 9. 1997 in posojilne pogodbe št. 12300-53 z dne 18. 10. 1996, ki sta ju sklenili pravdni stranki. Zavrnilo je tudi tožnikov zahtevek, da mu mora toženka plačati 14.667,77 EUR z zamudnimi obrestmi. Tožniku pa je naložilo, da mora toženki povrniti 937,50 EUR njenih pravdnih stroškov z obrestmi za primer zamude s plačilom.

2. Tožnik se v pritožbi sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga ustrezno spremembo, podrejeno razveljavitev prve sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, med izvedenimi dokazi pa je upoštevalo le tiste, ki so v korist tožnice in so omogočili zavrnitev tožbenega zahtevka. Sodišče se ni opredelilo do izpovedi toženkinega zakonitega zastopnika, da jih je tožnik na kolenih prosil za kredit. Tudi ni pojasnilo, zakaj ni zaslišalo prič M. Č. in I. M. Spregledalo je trditev, da je toženka račune pošiljala družbe C., d.o.o., ni pa ji poslala administrativne prepovedi. Dejansko stanje je bilo zmotno ugotovljeno, ker sodišče ni upoštevalo dejstva, da toženka ni hotela dati kredita navedeni družbi, kar dokazuje zatrjevano izsiljevanje pri sklenitvi izpodbijanih posojilnih pogodb. Tožnik kredita ni prejel, zato ni podana enakovrednost vzajemnih dajatev. Toženka je kar sama dopisala na svoj izvod pogodbe, da se kredit nakaže družbi C., d.o.o. Pravdni stranki sta bili že prej v poslovnem odnosu, zato je toženka dobro poznala premoženjsko stanje tožnika in navedene družbe. Z izpodbijano pogodbo je toženka izsilila tožnikovo odgovornost za vračilo kredita. Izkoristila je tudi tožnikovo stisko, saj je vedela, da njegovi družbi C., d.o.o. grozi stečaj. Tožnik je lahkomiselno mislil, da bo družba, tako kot ob priliki prejšnjih pogodb, zmožna plačevati obveznosti, ki jih je prevzel. Sicer pa bi sodišče moralo v okviru materialnega procesnega vodstva od pravdnih strank zahtevati dodatne navedbe za razjasnitev navedenih dejstev.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Tožnik, ki se v prejšnji pravdi ni skliceval na oderuštvo, poskuša izigrati pravnomočno sodbo. Za povrh je dolgovani znesek že plačal. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. V postopku na prvi stopnji ni bilo procesnih kršitev, na katere neopredeljeno meri pritožba, niti tistih, ki jih mora sodišče druge stopnje upoštevati po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje se je v izpodbijani sodbi izčrpno opredelilo do vsega relevantnega trditvenega gradiva, ki sta ga ponudili pravdni stranki. Dejanske okoliščine, ki jih znova izpostavlja tožnik v pritožbi, niso pomembne za odločitev. Kako sta se sporni pogodbi izpolnjevali, ne more imeti nobenega vpliva na presojo, ali sta bili veljavno sklenjeni. Pošiljanje računov in uveljavljanje administrativne prepovedi torej niso dejstva, od katerih bi lahko bil odvisen veljaven nastanek medsebojnih pogodbenih obveznosti pravdnih strank. Brez podlage so tudi pritožbeni očitki o domnevno površni dokazni oceni. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je pobudo za sklenitev posojilne pogodbe dal tožnik, ki je posojilo potreboval za poslovanje svoje gospodarske družbe. Če se je pri pogajanjih s toženko res vedel tako, kot je slikovito izpovedal njen zakoniti zastopnik, ni bistveno, saj takšno vedenje samo za sebe še ni dokaz o zatrjevanem oderuštvu. Neutemeljen in predvsem nekonkretiziran je tudi očitek, da naj bi sodišče različno vrednotilo dokaze pravdnih strank. Sicer pa je v sodbi sprejemljivo pojasnilo, zakaj je zavrnilo preostale ponujene dokaze. Izpoved prič, ki nista sodelovali pri sklepanju spornih dveh pogodb, pač ne bi mogla razjasniti dejanskega stanja, zato izvedba tega dokaza tudi po presoji pritožbenega sodišča ni bila potrebna. Poleg tega je sodišče prve stopnje za svojo odločitev navedlo ne le jasne in razumljive, ampak tudi dovolj tehtne in prepričljive dejanske in pravne razloge, zato tožnik s posplošenim očitkom o nerazumljivosti sodbe ne more uspeti. Končno je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zanemarilo materialno procesno vodstvo. Tožnik namreč pravne ni izgubil zaradi pomanjkljivega procesnega gradiva, ampak zato, ker je svoj tožbeni zahtevek oprl na očitno zgrešeno materialnopravno podlago.

6. Oderuška pogodba je nična. Po prvem odstavku 119. člena Obligacijskega zakonika (OZ) gre za oderuško pogodbo takrat, ko pogodbenik izkoristi stisko ali težko premoženjsko stanje drugega pogodbenika, njegovo nezadostno izkušenost, lahkomiselnost ali odvisnost in si izgovori zase ali za koga tretjega korist, ki je v očitnem nesorazmerju s tistim, kar je sam dal ali storil ali se zavezal dati ali storiti drugemu. Za oderuštvo morata biti torej izpolnjena dva pogoja: objektivni, ki se odraža v očitnem nesorazmerju med dajatvijo in nasprotno dajatvijo, ter subjektivni, ki ga predstavlja izkoriščanje neugodnega položaja svojega sopogodbenika.

7. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku pravilno zaključilo, da v obravnavanem primeru ni izpolnjen niti objektivni element oderuštva. Če tožnik posojila res ni prejel, bi lahko od toženke zahteval, naj izpolni svojo pogodbeno obveznost, sicer pa bi smel odstopiti od pogodbe (103. člen OZ). Tožnik tega ni storil. Za povrh niti v pritožbi ne zanika dejstva, da je soglašal s tem, da toženka posojeni znesek nakaže njegovi gospodarski družbi. Morebitnega nesorazmerja med toženkino obveznostjo izročiti posojeni znesek in tožnikovo obveznostjo ta znesek vrniti, tožnik v pravdi ni obrazloženo zatrjeval. Sicer pa neizpolnitev pogodbene obveznosti ene stranke ne pomeni oderuštva; to bi moralo biti podano že ob sklepanju pogodbe.

8. Čeprav bi sodišče prve stopnje po ugotovitvi, da v obravnavanem primeru ni bilo kršeno načelo enake vrednosti dajatev (8. člen OZ), lahko brez nadaljnjega zavrnilo tožbeni zahtevek, se je v izpodbijani sodbi izčrpno in pravilno opredelilo tudi glede obstoja subjektivnega elementa oderuštva in zaključilo, da niti ta ni podan. Razlogov, s katerimi je zavrnilo tožnikove trditve o domnevnem toženkinem izkoriščanju tožnikove nezadostne izkušenosti, lahkomiselnosti in odvisnosti, ni treba ponavljati ali dopolnjevati. Končno tožnik ne more uspeti niti s pritožbeno trditvijo, da naj bi ga toženka prisilila k sklenitvi spornih dveh posojilnih pogodb. Tožnik bi v tem primeru smel zahtevati kvečjemu njuno razveljavitev (45. člen OZ), saj je takšna pogodba le izpodbojna in ne nična.

9. Sodišče prve stopnje je po navedenem pravilno in celovito ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeni razlogi torej niso podani, zato je sodišče druge stopnje tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) potrdilo izpodbijano sodbo.

10. Pravdni stranki nista upravičeni do povračila svojih pritožbenih stroškov (prvi odstavek 165. člena v zvezi s 155. členom ZPP). Tožnik je s pritožbo propadel, toženka pa z odgovorom ni bistveno prispevala k odločitvi o pritožbi. Glede na enostavnost zadeve njen odgovor ni bil potreben, stroški zanj pa ne smotrni.