Jedro

V postopku zavarovanja je lahko odločitev zaradi načela hitrosti sprejeta na podlagi krajšega dokaznega postopka in posledično krajše (nepopolne) dokazne ocene. Tudi zato, ker se v postopku zavarovanja dejstva ugotavljajo s stopnjo verjetnosti, s procesnega vidika ne more biti problematično, če sodišče v njem ne izčrpa ponujene dokazne ponudbe. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je obstoječe trditveno in dokazno gradivo sodišču prve stopnje omogočalo odločitev o ugovoru. Toženec v svojih procesnih upravičenjih ni bila prikrajšan, čeprav niso bili izvedeni vsi njegovi dokazi z zaslišanjem strank in prič. Zahteva po izvedbi vseh predlaganih dokazov obeh pravdnih strank bi pripeljala do situacije, ko bi bilo moč o ugovoru odločiti šele ob zaključku celotnega postopka, kar pa ni namen odločanja o ugovoru zoper začasno odredbo, kjer naj bi bil postopek hiter, dokazni standard pa znižan.

Za skupno premoženje gre tudi v primerih, ko je bilo pridobljeno na kakršenkoli odplačen način, in ne le na podlagi dela (67. člen DZ).

Vlaganja v nepremičnini so predstavljala skupno premoženje pravdnih strank oziroma povečanje vrednosti nepremičnin zaradi vlaganj.

Verjetno je, da je tožnica v nepremičnini, ki je posebno premoženje toženca, vložila posebno premoženje, stranki pa naj bi vlagali tudi skupno premoženje, zaradi česar naj bi prišlo do povečanja vrednosti nepremičnin. Obe nepremičnini sta bili po izvedenih vlaganjih prodani, zato je prišlo do spremembe oblike skupnega premoženja. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno presodilo, da obstaja nevarnost za kasnejšo nemožnost uveljavitve terjatve.

Zavarovanje dokazov se na predlog stranke izvede, če obstoji utemeljena bojazen, da se kakšen dokaz pozneje ne bo mogel izvesti ali da bo njegova izvedba pozneje težja (264. člen ZPP).

Izrek

I.Pritožba tožene stranke zoper sklep z dne 30. 9. 2024 se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II.Pritožba tožeče stranke zoper sklep z dne 26.9.2024 se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (točka I izreka) potrdi.

III.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom z dne 30. 9. 2024 je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor tožene stranke z dne 23. 7. 2024 zoper sklep o začasni odredbi opr. št. I P 112/2024 z dne 15. 7. 2024.

2.Z izpodbijanim sklepom z dne 26. 9. 2024 je sodišče prve stopnje v I. točki izreka zavrnilo predlog tožeče stranke za zavarovanje dokazov z dne 18. 9. 2024, s katerim je bilo predlagano, da se opravi ogled zunanjosti in notranjosti stanovanjske hiše na naslovu X. ter temeljit popis vseh premičnin, ki se nahajajo v zunanjosti in notranjosti navedene hiše in da se izvršitelju odredi odprtje sefa, popis vsebine sefa, odprtega pri Banki ter nadaljnja hramba celotne vsebine sefa do vključno 30 dni po pravnomočnem zaključku te pravdne zadeve na varni lokaciji izvršitelja. V točki II izreka je izvršitelju odredilo odprtje sefov ter popis vsebine sefov, ki se nahajata v stanovanjski hiši na naslovu X. ter odvoz in nadaljnjo hrambo celotne vsebine sefov do vključno 30 dni po pravnomočnem zaključku te pravdne zadeve na varni lokaciji izvršitelja.

3.Zoper sklep z dne 30. 9. 2024 se je pritožil toženec, zoper sklep z dne 26. 9. 2024 v I. točki izreka pa tožnica.

4.Toženec v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da ugovoru toženca v celoti ugodi, izpodbijani sklep o začasni odredbi pa razveljavi, podredno pa izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne drugemu sodniku sodišča prve stopnje v nov postopek. Navaja, da je za svoje trditve ponudil številne dokaze, ki jih sodišče z izjemo listinskih dokazov ni izvedlo, navkljub njihovemu očitnemu pomenu za ugotovitev dejanskega stanja in s tem zakonito odločitev v tej zadevi. S to procesno kršitvijo je bilo med drugim poseženo v pravico toženca do izjave in učinkovitega uveljavljanja njegovih pravic. Sodišče je prezrlo temeljno pravilo, da mora biti sodišče pri izdaji tovrstnih sredstev zavarovanja, ki močno posegajo v položaj toženca, zadržano. Izpodbijani sklep se opira na napačno materialnopravno podlago. Praktično celotno premoženje je bilo ustvarjeno že pred uveljavitvijo Družinskega zakonika (DZ), zato je treba za presojo statusa takšnega premoženja uporabiti določila Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR). Za razliko od 67. člena DZ v času veljavnosti ZZZDR ni veljalo, da v skupno premoženje samodejno štejejo tudi vse premoženjske pravice, ki so bile pridobljene odplačno v času trajanja življenjske skupnosti zakoncev. Sodišče ni obrazložilo, na kateri podlagi posamezno premoženje, na katerega se nanaša zahtevek tožnice, šteje za skupno premoženje niti kdaj je bilo posamezno premoženje ustvarjeno in zakaj sodišče šteje, da predstavlja skupno premoženje pravdnih strank. Sodišče je ignoriralo, da je premoženje, ki je nastalo iz posebnega premoženja, prav tako posebno premoženje. Kljub temu, da je toženec izkazal, da je iz naslova prodaje obeh nepremičnin, ki sta predstavljali njegovo posebno premoženje, prejel vsaj 955.000,00 EUR kupnine in pojasnil, kako je ta denarna sredstva porabil oziroma naložil, je sodišče z izpodbijano začasno odredbo poseglo tudi na ta sredstva kot na del verjetno izkazanega skupnega premoženja (predvsem v VII. točki začasne odredbe). Ker je sodišče štelo za verjetno, da je družinska hiša na naslovu X., posebno premoženje toženca, bi moralo upoštevati, da ima toženec v skladu z omenjenimi zakonskimi določbami pravico samostojno razpolagati s posebnim premoženjem. Izvajanje lastninske pravice v skladu z zakonom ne more predstavljati nevarnosti, na katero je sodišče oprlo odločitev o izdaji začasne odredbe.

Sodišče je dejansko sledilo pravno povsem zgrešeni premisi tožnice in sicer, da je praktično vse premoženje, ki ga je imel toženec v lasti in posesti ob vložitvi tožbe, skupno premoženje pravdnih strank. Premoženje, ki se nahaja v lasti in posesti tožnice in ki je nastalo v trajanju izvenzakonske skupnosti, je tožnica v celoti zamolčala.

Sodišče je prezrlo, da za nastanek skupnega premoženja ni dovolj zgolj to, da je bilo določeno premoženje pridobljeno v času zunajzakonske skupnosti, marveč je bistveno tudi to, na kakšen način oziroma iz katerih sredstev je bilo pridobljeno. Tožnica v svojem predlogu za izdajo začasne odredbe sploh ni podala konkretiziranih trditev, da je bilo posamezno premoženje pridobljeno oziroma ustvarjeno na tak način, da bi lahko štelo za skupno premoženje, prav tako pa svojih trditev ni z ničemer dokazno podprla. Tožničini zahtevki so materialnopravno nesklepčni. Sodišče je štelo, da toženčevo posebno premoženje predstavlja zgolj njegovo podjetje A., s.p., za katerega ni sporno, da ga je toženec ustanovil že pred začetkom izvenzakonske zveze, za vse ostalo premoženje, ki je predmet spora, pa je v celoti na toženca prevalilo trditveno in dokazno breme, da slednje predstavlja njegovo posebno premoženje in ob tem zmotno zaključilo, da tega trditvenega in dokaznega bremena ni zmogel. Sodišče je storilo postopkovno kršitev s tem, ko ni izvedlo v ugovoru predlaganih dokazov toženca glede tega, kdaj je zunajzakonska zveza prenehala, neprepričljiva in nezadostno obrazložena pa je tudi dokazna ocena sodišča v tem delu. Sodišče v sklepu povsem ignorira trditve in dokazne predloge toženca v zvezi s tem, da med pravdnima strankama nikoli ni obstajala ekonomska skupnost. Napačna je dokazna presoja sodišča o tem, da je tožnica izkazala za verjetno, da je izvenzakonska skupnost pravdnih strank po letu 2013 še trajala. Sodišče v 15. točki izpodbijanega sklepa celo priznava, da se v sklepu o začasni odredbi sploh ni posebej opredeljevalo do vprašanja, kdaj je zunajzakonska skupnost nastala in kdaj prenehala. Sodišče iz pojasnila, da nekateri dokazi tožnice kažejo, da bi zveza lahko trajala tudi še po letu 2014, nato izpelje zaključek, da je povsem verjetno, da je trajala kar do 15. 1. 2024, ko naj bi tožnica izvedela za prodajo hiše. Pravdnih strank tudi okolica že vrsto let ni več štela za zunajzakonska partnerja. Tožnica je imela številne prijatelje, s katerimi je gojila več kot zgolj prijateljske odnose. Izjavo enega od takšnih prijateljev je toženec pridobil po vložitvi ugovora, zaradi česar ga ni mogel predložiti prej. Pravdni stranki sta zavoljo sina skrivali, da je v njunem odnosu že leta nekaj narobe in da dejansko nista več par. Tožnica svojega ekonomskega doprinosa v skupno gospodinjstvo v tožbi in predlogu za začasno odredbo ni v ničemer konkretizirala. Toženec je medtem življenjsko logično obrazložil in dokazno podprl svoje navedbe o posebnem premoženju. Tožnica ne ponudi nobenih podatkov o svojih (ali toženčevih) prihodkih, vlaganjih v skupno ali posebno premoženje, o toženčevih domnevnih zapravljivih navadah, o njunih tekočih izdatkih. Glede domnevnih vlaganj v posebno premoženje toženca sodišče neumestno očita tožencu, da ni z računi ali drugimi dokazili izkazal vlaganj, ki jih je opravil on in/ali njegovi starši. To breme je na tožnici. In tožnica ga več kot očitno ni zmogla, zaradi česar bi sodišče terjatve na tej podlagi moralo šteti za neizkazane. Sodišče prezre, da tožnica vlaganja v nepremičnino v X. zatrjuje skoraj v celoti v času, ko je bila nepremičnina še v lasti staršev. Tožnica bi lahko skupno ali posebno premoženje do leta 2009 vlagala zgolj v premoženje tretjih oseb. Iz tega naslova ne more imeti zahtevkov do toženca.

Izpodbijani sklep ne vsebuje podatkov o tem, ali in zakaj je sodišče za verjetna štelo vlaganja iz skupnega premoženja v nepremičnino v Y., ki je predstavljala posebno premoženje toženca in bila prodana v letu 2021. V tem delu sklepa ni mogoče preizkusiti, zato sta podani bistveni kršitvi določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki 2. odst. 339. člena ZPP.

Tudi če bi dejansko bila opravljana pravno relevantna vlaganja in bi obstajali zahtevki do toženca, bi v tem delu šlo za obligacijsko pravne zahtevke, to je denarne terjatve, ki ne bi opravičevale izdane in izpodbijane začasne odredbe. Ni jasno, kaj sodišče misli s tem, ko v obrazložitvi navaja, da v skupno premoženje spadajo tudi vlaganja ali njihova vrednost. Tožnica je iz skupnega premoženja kupovala zgolj stvari za osebo rabo.

Zmotna je tudi obrazložitev sodišča, da je verjetno izkazana nevarnost, da bo terjatev onemogočena ali otežena. Sodišče pravilno ugotovi, da nepremičnina na naslovu X., predstavlja posebno premoženje toženca, nato pa začne problematizirati toženčevo samostojno razpolaganje z njegovim posebnim premoženjem. Tudi če je sodišče uporabilo določbe DZ, bi moralo priti do zaključka, da je takšno razpolaganje toženca bilo dopustno, saj je 78. člen DZ glede tega nedvoumen. Razpolaganje ni bilo samovoljno, saj se je o odločitvi toženec pogovoril s svojo družino, to je s svojim sinom. Toženec z razpolaganjem s svojim premoženjem že pojmovno ne more ogrožati terjatev in legitimnih interesov tožnice. Ob tem je kupnino tudi skrbno naložil, tako da tudi ni mogoče govoriti o nevarnosti namernega odsvajanja premoženja zato, da bi tožnico prikrajšal za njen delež skupnega premoženja. Sodišče v odločbi ne pojasni, katera so tista dejanja toženca, s katerimi je ogrozil ali celo škodil skupnemu premoženju ali s katerimi je ogrozil uveljavitev terjatev tožnice. Pavšalni zaključek, da sodišče verjame tožnici, da toženec ne ravna gospodarno, ni dovolj za utemeljitev izpodbijanega sklepa. Neizkazan je očitek o skrivanju premoženja, saj toženec nikoli ni ničesar skrival, česar za tožnico ni mogoče trditi. Tudi v ugovoru ni skrival dejstva, da v nameri izogibanju tožnici in v želji po druženju, občasno zaide v kazino, kjer pa v nasprotju s trditvami tožnice zelo malo porabi. Toženec ni hazarder, prav tako ne pijanec ali verižni kadilec in tudi sicer ni nek potraten odvisnež.

Tudi glede vlaganj toženca v družbo F. d. o. o. je toženec pojasnil, da denarna sredstva za ta vlaganja izvirajo iz prodaje njegovega posebnega premoženja. Enako velja za nakup motorja, za nakup osebnega vozila BMW letnik 000, posojila g. G. G., darila sinu H. H., sredstva v sefih v posesti toženca. Vire sredstev je toženec izkazal z listinami in logičnimi pojasnili, dogodki pa so tudi v logičnem časovnem sosledju. V tem delu je sodišče nepopolno in napačno ugotovilo dejansko stanje, zmotno pa je uporabilo tudi materialno pravo, ob tem pa v obrazložitvi izpodbijanega sklepa in začasne odredbe tudi zagrešilo kršitve po 14. in 15. točki 2. odst. 339. člena ZPP in pravila o trditvenem in dokaznem bremenu.

5.Na pritožbo toženca je odgovorila tožnica in predlagala zavrnitev pritožbe.

6.Tožnica v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep v točki I izreka razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. Navaja, da ne more biti sporno, da tožnica nima vstopa v omenjeno nepremičnino, da nima možnosti za celovit popis premičnin in stanja premičnin in da toženec oziroma G. G. tožnici onemogočata vstop (dostop) do navedene nepremičnine (ogled zunanjosti in notranjosti). Prav tako ne more biti sporno, da bo novi lastnik nepremičnine za potrebe uporabe oziroma bivanja v navedeni hiši oziroma oddaje le-te preuredil, renoviral, predrugačil oziroma adaptiral omenjeni objekt, hkrati pa obstoji tudi visoka verjetnost za obrabo in/ali uničenje stvari. Ogled in popis nepremičnin je treba izvesti kar se da hitro, da se posname trenutno stanje objekta, saj kasneje navedenega zaradi posegov novega lastnika in/ali tretjih oseb ne bo več mogoče.

Glede sefa navaja, da je v dokazni stiski, saj je toženec namerno prikrival obstoj sefa pri Banki. V tem primeru ne obstoji nikakršna druga možnost, da bi se objektivno v času teka predmetnega postopka popisala vsebina sefa in ugotovila vrednost vsebine sefa, kot zgolj z odprtjem sefa in popisom stvari.

7.Toženec je na pritožbo tožnice odgovoril in predlagal zavrnitev pritožbe.

8.Pritožbi zoper oba sklepa nista utemeljeni.

O pritožbi toženca

9.Odločitev sodišča, da v postopek odločanja o predlogu za izdajo začasne odredbe dolžnik ne bo vključen, je skladna z Ustavo RS. Sodišče v takih primerih odločitev utemelji na dejstvih, na katera je upnik oprl svoj predlog, ter na dokazih, s katerimi je ta dejstva dokazoval. Zaradi možnosti ugovora dolžnika ni kršena pravica do izjave v primeru, ko ga je sodišče v postopek odločanja o predlogu vključilo šele po izdaji sklepa. V postopku zavarovanja je lahko odločitev zaradi načela hitrosti sprejeta na podlagi krajšega dokaznega postopka in posledično krajše (nepopolne) dokazne ocene. Tudi zato, ker se v postopku zavarovanja dejstva ugotavljajo s stopnjo verjetnosti, s procesnega vidika ne more biti problematično, če sodišče v njem ne izčrpa ponujene dokazne ponudbe. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je obstoječe trditveno in dokazno gradivo sodišču prve stopnje omogočalo odločitev o ugovoru. Toženec v svojih procesnih upravičenjih ni bila prikrajšan, čeprav niso bili izvedeni vsi njegovi dokazi z zaslišanjem strank in prič. Zahteva po izvedbi vseh predlaganih dokazov obeh pravdnih strank bi pripeljala do situacije, ko bi bilo moč o ugovoru odločiti šele ob zaključku celotnega postopka, kar pa ni namen odločanja o ugovoru zoper začasno odredbo, kjer naj bi bil postopek hiter, dokazni standard pa znižan.

10.Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje o tem, da je s stopnjo verjetnosti izkazana nedenarna terjatev tožnice skladno z 272. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Res je, da bi sodišče moralo pri odločanju uporabiti tudi Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), vendar tudi določbe Družinskega zakonika (DZ) v bistvenem niso drugačne kot je bil ZZZDR. Nov je le dodatek, da gre za skupno premoženje tudi v primerih, ko je bilo pridobljeno na kakršenkoli odplačen način, in ne le na podlagi dela (67. člen ZD). Ker pa je tožnica zatrjevala, da je v tožbi omenjeno premoženje bilo pridobljeno z delom v času trajanja zunajzakonske skupnosti, so tudi takšne trditve sklepčne, predlagala pa je tudi dokaze, s katerimi ta dejstva dokazuje.

11.Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnica s stopnjo verjetnosti izkazala, da je zunajzakonska skupnost trajala od leta 1999 in vsaj do 15.1.2024, na kar kažejo listinski dokazi. Toženec pa po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje ni s stopnjo verjetnosti izkazal, da bi šlo pri določenih stvareh in sredstvih za njegovo posebno premoženje. Ni namreč predložil dokazil o tem, kaj vse je podedoval po starših. Sodišče prve stopnje ni kršilo pravil o trditvenem in dokaznem bremenu, saj mora po določbi 212. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Toženec je trdil, da je določeno premoženje njegovo posebno premoženje, zato je na njem trditveno in dokazno breme v zvezi s tem. Poleg tega se niso izkazale za verjetne njegove trditve, da je zunajzakonska zveza prenehala že leta 2014 in zato posledično vse premoženje, ki je bilo pridobljeno po tem datumu, ni skupno premoženje pravdnih strank. Pritožbeno sodišče se sklicuje na pravilne in popolne ugotovitve sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu, da jih ne bi po nepotrebnem ponavljalo. Sodišče v 15. točki izpodbijanega sklepa res navede, da se v sklepu o začasni odredbi ni posebej opredeljevalo do vprašanja, kdaj je zunajzakonska skupnost nastala in kdaj prenehala, pri tem pa pravilno pojasnilo, da se je šele v ugovornem postopku seznanilo s toženčevim stališčem o tem, pri čemer se je izkazalo, da je obdobje trajanja zunajzakonske skupnosti med strankama sporno vprašanje. Sklep o izdaji začasne odredbe pa je lahko temeljil le na trditvah tožnice, ki je trajanje skupnosti opredeljevala od leta 1996 do 2024.

12.Pritožbeno sodišče nima pomislekov v trditve toženca, da sta nepremičnini na naslovu X. in nepremičnina v Y. njegovo posebno premoženje. Je pa tožnica s stopnjo verjetnosti izkazala, da so vlaganja v ti nepremičnini predstavljala skupno premoženje pravdnih strank oziroma povečanje vrednosti nepremičnin zaradi vlaganj. Tožnica je trdila, da je v nepremičnini vložila posebno premoženje, stranki pa naj bi vlagali tudi skupno premoženje, zaradi česar naj bi prišlo do povečanja vrednosti nepremičnin. Obe nepremičnini sta bili po izvedenih vlaganjih prodani, zato je prišlo do spremembe oblike skupnega premoženja. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno presodilo, da obstaja nevarnost za kasnejšo nemožnost uveljavitve terjatve. Z izdajo začasne odredbe bo preprečeno nadaljnje razpolaganje z denarnimi sredstvi, s premičninami in z vozili, s čimer bo zavarovana terjatev tožnice.

13.Ker tožnica zasleduje zavarovanje nedenarne terjatve, je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je pomembno tudi spreminjanje oblike premoženja, do katerega je prišlo zaradi ravnanj toženca. Nepremičnina na naslovu X., res predstavlja posebno premoženje toženca, ki ga je lahko prodal, vendar pa so bila v vrednosti nepremičnine po trditvah tožnice zajeta tudi vlaganja tožnice iz posebnega in skupnega premoženja. Kdaj točno so bila opravljena posamezna vlaganja (toženec zatrjuje, da so bila vlaganja v nepremičnino v X. skoraj v celoti opravljena v času, ko je bila nepremičnina še v lasti staršev), bo sodišče lahko s stopnjo prepričanja ugotovilo po izvedbi vseh dokazov v postopku.

14.Sodišče prve stopnje je o vlaganjih v posebno premoženje toženca podalo obrazložitev v točkah 27 in 28 sklepa. Ta obrazložitev zadostuje in se nanaša tudi na nepremičnino v Y., zato so neutemeljene pritožbene trditve, da sklepa v tem delu ni mogoče preizkusiti in da sta podani bistveni kršitvi določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki 2. odst. 339. člena ZPP.

15.Glede na navedeno in ker ni našlo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo toženca zavrnilo kot neutemeljeno in na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ potrdilo sklep sodišča prve stopnje z dne 30.9.2024.

O pritožbi tožnice

16.Zavarovanje dokazov se na predlog stranke izvede, če obstoji utemeljena bojazen, da se kakšen dokaz pozneje ne bo mogel izvesti ali da bo njegova izvedba pozneje težja (264. člen ZPP). V vlogi, s katero zahteva zavarovanje dokazov, mora predlagatelj navesti dejstva, ki naj se dokažejo, dokaze, ki naj se izvedejo, in razloge, zaradi katerih misli, da se pozneje dokaz ne bo mogel izvesti ali da bo njegova izvedba težja (266. člen ZPP).

17.Glede predloga za zavarovanje dokazov z ogledom zunanjosti in notranjosti stanovanjske hiše na naslovu X., se pritožbeno sodišče strinja z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, da tožnica ni uspela konkretno pojasniti utemeljene bojazni (nevarnosti), da tega predlaganega dokaza kasneje ne bi bilo mogoče izvesti. Zgolj dejstvo, da je posest nepremičnine prevzel kupec, ki je očitno v dobrih odnosih s tožencem, sama pa nima več dostopa do nepremičnine, ne zadostuje za izkaz nevarnosti, da tega dokaza z ogledom notranjosti in zunanjosti hiše na naslovu X., ne bo več mogoče izvesti. Trditve o nameravani preureditvi ali adaptaciji nepremičnine s strani novega lastnika pa so bile popolnoma neizkazane in pavšalne, kot pravilno navaja sodišče prve stopnje. Glede celovitega popisa nepremičnin pa je nadalje pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da gre v tem delu za poizvedovalni dokaz za pridobitev dejstev, ki bi jih tožnica šele vključila v trditveno podlago zahtevka, čemur pa postopek zavarovanja dokazov ne služi.

18.Sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotavlja, da tožnica ni obrazložila, zakaj izvedba dokaza z odprtjem sefa, ki se hrani pri Banki d.d., kasneje ne bi bila mogoča. Tožničini bojazni, da bo toženec stvari iz sefa pri banki odtujil, je namenjena že izdana začasna odredba, s katero je bilo toženčevemu dolžniku prepovedano, da tožencu ali komu drugemu po nalogu toženca ali v njegovem imenu omogoči dostop do sefa in izroči stvari iz sefa, odprtega pri Banki. d.d. Nasprotne pritožbene navedbe niso utemeljene. Glede popisa vsebine sefa pa velja enako, kot je bilo predhodno že obrazloženo v točki 17 obrazložitve.

19.Glede na navedeno in ker ni našlo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ potrdilo sklep sodišča prve stopnje z dne 26.9.2024 v izpodbijanem delu (točka I izreka).

20.Kadar je postopek zavarovanja del pravdnega postopka, so stroški zavarovanja terjatve sestavni del pravdnih stroškov. O pritožbenih stroških bo zato odločeno s končno odločbo (četrti odstavek 163. člena ZPP, v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ).

Zveza:

Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 272 Družinski zakonik (2017) - DZ - člen 67 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 264

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.