Jedro

Obresti pri pogojevanju vnaprejšnjega plačila kupnine po 26. členu Zakona o blagovnem prometu mora prodajalec plačati tudi če je kupec subjekt gospodarske pogodbe.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Pritožnik nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke proti toženi na plačilo obresti po 26. členu Zakona o blagovnem prometu (Ur. l. SRS 21/77 in 29/86) v višini 295.264,40 SIT z zamudnimi obrestmi (tožbo z višjim tožbenim zahtevkom je tožeča stranka umaknila) in da ne obstoji v pobot ugovarjana terjatev tožene stranke proti tožeči stranki v enakem znesku. Zato je razsodilo, da ostane v veljavi sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine glede ugotovljene terjatve tožeče stranke z ustreznim delom izvršilnih stroškov. Višji tožbeni zahtevek tožene stranke po nasprotni tožbi (od ugovarjanega v pobot) pa je zavrnilo.

Zoper sodbo se je tožena stranka pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 353. člena ZPP in predlagala njeno spremembo ali razveljavitev. Meni, da določbe 26. člena Zakona o blagovnem prometu v tem primeru ni možno uporabiti, ker gre za gospodarske subjekte. Obresti po dogovoru strank niso tekle, ker sta se dogovorili za garantirano ceno. Treba je torej uporabiti določbo 10. člena ZOR, ki dopušča svobodno urejanje obligacijskih razmerij.

Poleg tega je tožeča stranka šele z naročilnico z dne 13.5.1992 specificirala naročilo in je bila pogodba nato takoj realizirana.

Tega ugovora sodišče prve stopnje sploh ni upoštevalo in ga tudi ni obrazložilo. Podredno pa tožena stranka zahteva priznanje nasprotnega tožbenega zahtevka vsaj do višine priznanega zahtevka tožeče stranke, ker sicer ni upoštevana določba 15. člena ZOR.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je dejansko stanje v tej zadevi popolno in pravilno ugotovilo. Za odločitev o tožbenem zahtevku je bistvena ugotovitev, da je tožena stranka ob sklenitvi prodajne pogodbe za avtomobil tožeči stranki postavila pogoj, da mora kupnino plačati vnaprej. Pri tem ni bistveno, da je tožeča stranka subjekt gospodarske pogodbe in ta okoliščina ne pomeni, da ji samo zato ne gre varstvo po 26. členu Zakona o blagovnem prometu. Tudi sklicevanje tožene stranke na določbo 10. člena ZOR ni utemeljeno. Ta določba res predpisuje, da udeleženci v prometu svobodno urejejo obligacijska razmerja (kar velja za vse, ne le za subjekte gospodarskih poslov), vendar v nadaljevanju tudi določa, da jih ne smejo urejati v nasprotju s prisilnimi predpisi, tak pa je tudi predpis iz 26. člena Zakona o blagovnem prometu.

Neutemeljen je tudi ugovor garantirane cene in s tem v zvezi kršitve načela enake vrednosti dajatev iz 15. člena ZOR. Pri tem je treba upoštevati, da je bila tožeča stranka po vnaprejšnjem vplačilu kupnine do dobave avtomobila tako brez denarja kot brez avtomobila.

Brezplačno razpolaganje z njenim denarjem bi torej za toženo stranko pomenilo obogatitev, zaradi preprečitve tega in varstva kupca pred takim ravnanjem prodajalca pa je 26. člen Zakona o blagovnem prometu predpisal obveznost plačila obresti. S tem je v takem primeru varovano prav načelo enake vrednosti dajatev.

Opustitev obrazložitve ugovora tožene stranke, da je tožeča stranka šele z naročilnico z dne 13.5.1992, izdano tik pred dobavo avtomobila, specificirala svoje naročilo in tožena stranka pogodbe prej ni mogla izpolniti, ne pomeni take pomanjkljivosti, da sodbe ne bi bilo mogoče preizkusiti. Očitno je namreč, da je tožeča stranka kupnino za avtomobil dne 30.1.1992 plačala na podlagi predračuna z dne 29.1.1992 in plačilo ne bi bilo mogoče, če stranki ne bi vedeli, za kakšno vozilo gre. Evidentno je torej, da je bilo plačilo opravljeno vnaprej, za točno določeno vozilo, in da je tožena stranka to plačilo postavila kot pogoj za prodajo tega blaga. Na podlagi teh v postopku na prvi stopnji pravilno ugotovljenih dejstev je materialnopravno pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da mora tožena stranka tožeči plačati obresti na podlagi določbe 26. člena Zakona o blagovnem prometu, hkrati pa, da tožeča stranka toženi ni dolžna plačati nikakršne razlike v ceni vozila.

Pritožbeno sodišče je tako ugotovilo, da ni podan nobeden od pritožbenih razlogov. Zato je po določbi 368. člena ZPP neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo napadeno sodbo.

V skladu z določbo 1. odst. 154. člena v zvezi s 1. odst. 166. člena ZPP je sodišče druge stopnje odločilo, da mora tožena stranka sama nositi svoje stroške postopka s pritožbo, ker z njo ni uspela.