Jedro

Toženka v svoji pritožbi pravilno opozarja na to, da obrazložitev vrnitve zadeve sodišču prve stopnje v prvi vrsti ni ustrezna, tudi sicer pa ni utemeljena. Le še dodatna ugotovitev tega, kdaj je bila ena od odločb toženke vročena tožnici, nikakor ne more predstavljati razloga za vračanje zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. To dejstvo lahko brez zavlačevanja ugotovi že sodišče druge stopnje samo.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne.

II. Pritožbi tožene stranke se ugodi, izpodbijani sklep sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo odločanje.

III. Odločitev o stroških tožničine pritožbe se pridruži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnici službeno razmerje pri toženki ni prenehalo dne 2. 11. 2017, temveč 3. 11. 2017 (I. točka izreka), zaradi česar je toženki naložilo, da vzpostavi službeno razmerje tožnici za ta dan, ji prizna delovno dobo za ta dan in jo vpiše v matično evidenco, obračuna bruto nadomestilo plač, po plačilu davkov in prispevkov pa ji plača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka). Višji oziroma drugačni zahtevek tožnice je zavrnilo (III. točka izreka) ter odločilo, da toženka nosi sama svoje stroške postopka, tožnici pa je dolžna povrniti njene stroške v znesku 37,27 EUR.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnice ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo v I. točki izreka glede dela odločitve, da je tožnici službeno razmerje prenehalo dne 3. 11. 2017, in v III. točki izreka ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Razlog za vrnitev zadeve sodišču prve stopnje je bil v tem, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo in zaradi tega ni ugotavljalo, kdaj je bila tožnici vročena odločba Vlada Republike Slovenije z dne 25. 1. 2018, ta pomanjkljivost pa je takšne narave, da je pritožbeno sodišče „samo ne more sanirati v smislu določbe drugega odstavka 347. člena ZPP“ in „posledična vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje ne more biti relevantna z vidika vprašanja hujše kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.“

3. Zoper sklep sodišča druge stopnje sta pritožbo vložili obe stranki.

4. Tožnica v svoji pritožbi izhaja iz tega, da so odločilna dejstva, potrebna za pravilno in zakonito presojo, razvidna iz spisa. Navaja, da bi moralo sodišče opraviti presojo odločbe Dts 779/13 z dne 30. 8. 2017, na podlagi katere ji je delovno/službeno razmerje prenehalo. V zvezi s samo odločitvijo naj bi pritožbeno sodišče napačno tolmačilo sklep Vrhovnega sodišča RS I Up 261/2017 z dne 4. 1. 2018, ki naj bi potrjeval utemeljenost tožničine pritožbe. Sodišče bi ob pravilni uporabi materialnega prava zadevo lahko rešilo samo. Vrhovnemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in odloči o zadevi tako, da se njenemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi.

5. Toženka v svoji pritožbi predlaga razveljavitev sklepa sodišča druge stopnje in vrnitev zadeve temu sodišču v novo odločanje. Meni, da bi moralo dokaz o vročitvi odločbe Vlade Republike Slovenije izvesti sodišče druge stopnje samo. Sodišče druge stopnje izpodbijanega sklepa ni vsebinsko obrazložilo, zato ga ni mogoče preizkusiti. Navaja, da novelirana procesna zakonodaja uzakonja pravilo, da pritožbeno sodišče v zadevi dokončno odloči; možnost razveljavitve sodbe sodišča prve stopnje in vrnitev zadeve temu sodišču dopušča le izjemoma. V smislu zagotovitve učinkovitega izvrševanja pravice stranke do sodnega varstva je treba to izjemo razlagati pravilno, z ustavnopravnimi argumenti. Zato bi izjema (vrnitev zadeve sodišču prve stopnje) prišla v poštev tedaj: 1) ko izvedba pritožbene obravnave in concreto ne bi predstavljal ustreznega sredstva za zagotavljanje in sojenje brez nepotrebnega odlašanja, ker bi glede na okoliščine primera postopek na drugi stopnji verjetno trajal dlje, kakor če bi ga zgolj dopolnilo sodišče druge stopnje; 2) ko bi bilo s tem nesorazmerno poseženo v kakšno drugo ustavno pravico, na primer pravico do učinkovitega pravnega sredstva; 3) ali ko bi bilo to neekonomično. Toženka meni, da bi manjkajoča dejstva lahko ugotovilo sodišče druge stopnje samo, in da razveljavitev ter vračanje zadeve sodišču prve stopnje pomeni kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Z vsebinskim odločanjem sodišče druge stopnje ne bi poseglo v pravico stranke do pravnega sredstva, saj gre za pridobitev/vpogled vročilnice, ki predstavlja javno listino, in katere vsebine načeloma ne more biti sporna. Obratno pa razveljavitev pomeni neekonomičnost postopka, saj se ta nesorazmerno podaljša. 6. Pritožba tožnice ni utemeljena, utemeljena pa je pritožba toženke.

7. Zakon o pravdnem postopku je z zadnjo novelo (ZPP-E) uveljavil možnost pritožbe zoper sklep sodišča druge stopnje o razveljavitvi sodbe in vrnitvi zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje (357.a člen ZPP).1 Pri tem zakon izrecno določa, da se sme sklep sodišča druge stopnje izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 357.a člena ZPP). Pritožba zoper sklep sodišča druge stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje torej ni namenjena izpodbijanju razlogov, zaradi katerih je sodišče druge stopnje razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje, temveč izpodbijanju razlogov za vračanje zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, čeprav bi upoštevajoč določbe ZPP to sojenje lahko opravilo sodišče druge stopnje samo.

8. Glede na to tožničina pritožba ne more biti uspešna. Tožnica namreč sklepa ne izpodbija zato, ker izrecno nasprotuje vrnitvi zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma razlogom za takšno vrnitev, temveč zato, ker se ne strinja z razlogi same odločitve sodišča druge stopnje. Zato je revizijsko sodišče to pritožbo zavrnilo.

9. Toženka v svoji pritožbi utemeljeno opozarja na sedanji ZPP in zelo omejene možnosti pritožbenega sodišča za razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje in vračanje zadeve temu sodišču v novo sojenje.

10. Iz razlogov izpodbijanega sklepa izhaja, da je do razveljavitve odločitve sodišča prve stopnje in vrnitve zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje prišlo zaradi tega, ker je sodišče druge stopnje ugotovilo, da je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Pri tem se nepopolna ugotovitev dejanskega stanja nanaša zgolj na ugotovitev, kdaj je bila odločba Vlade Republike Slovenije z dne 25. 1. 2018 vročena tožnici.

11. Iz prvega odstavka 355. člena ZPP (ta namreč med drugim obravnava primer zmotne uporabe materialnega prava in posledično nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja – torej prav razlog za razveljavitev, na katerega se sklicuje sodišče druge stopnje) izhaja, da sodišče v primeru, če je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, dopolni postopek oziroma odpravi omenjene pomanjkljivosti in s sodbo odločbi v zadevi. Pritožbeno sodišče v takšnem primeru lahko glede na naravo stvari in okoliščine primera oceni, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti in v takšnem primeru izjemoma razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tudi tega pa ne sme storiti, če bi to povzročilo hujšo kršitev strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, saj mora v takšnem primeru novo sojenje opraviti samo (drugi odstavek 355. člena ZPP).

12. Presoja pritožbenega sodišča o vrnitvi zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje mora torej temeljiti na oceni, da sodišče druge stopnje samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti ugotovljene pomanjkljivosti. Zato se sodišče druge stopnje v zvezi s tem neutemeljeno sklicuje na določbo drugega odstavka 347. člena ZPP (češ da po tej določbi ne more sanirati navedene napake), v povezavi s tem pa tudi brez ustrezne povezave navaja, da „posledično vrnitev zadeve sodišču prve stopnje ne more biti relevantna z vidika vprašanja hujše kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.“

13. Zato toženka v svoji pritožbi pravilno opozarja na to, da obrazložitev vrnitve zadeve sodišču prve stopnje v prvi vrsti ni ustrezna, tudi sicer pa ni utemeljena. Le še dodatna ugotovitev tega, kdaj je bila ena od odločb toženke vročena tožnici, nikakor ne more predstavljati razloga za vračanje zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. To dejstvo lahko brez zavlačevanja ugotovi že sodišče druge stopnje samo.

14. Glede na navedeno in v skladu z petim odstavkom 357.a člena ZPP je Vrhovno sodišče pritožbi toženke ugodilo, razveljavilo sklep sodišča druge stopnje in zadevo vrača sodišču druge stopnje v novo odločanje.

15. Odločitev o stroških tožničine pritožbe se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

1 Podoben institut smo v delovnih in socialnih sporih že poznali v 30. členu prvotnega besedila Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj., ki je veljal do 30. 9. 2008 – do uveljavitve Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-D, Ur. l. RS, št. 45-1983/2008).