Jedro

Ukinitev organizacijske enote in ukinitev delovnega mesta, do katere je dejansko prišlo, je organizacijski razlog, zaradi katerega je prenehala potreba po delu dela, ki ga je tožnica opravljala pod pogoji odpovedane pogodbe o zaposlitvi in predstavlja utemeljen poslovni razlog po 1. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1. Glede na to, da je tožena stranka dokazala organizacijski razlog, to je ukinitev vseh delovnih mest vodij projektov, odpoved tožnici ni bila podana iz diskriminatornega razloga oziroma neutemeljenega razloga, ki ga določa 90. člen ZDR-1. Tudi dejstvo, da je tožena stranka na novo ustanovljeni delovni mesti zaposlila drugi dve delavki, ne predstavlja diskriminatorskega ravnanja s strani tožene stranke proti tožnici. ZDR-1 namreč ne določa več, da mora delodajalec v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga preveriti, ali je delavca mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja, oziroma prekvalificirati za drugo delo, kot je to določal 88. člen ZDR. Zato tožena stranka tožnici zaposlitve na novoustanovljenih delovnih mestih ni bila dolžna ponuditi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica uveljavljala: ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita in se razveljavi; da ji delovno razmerje ni zakonito prenehalo z dnem 15. 8. 2016 in še vedno traja, zaradi česar jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo ter ji za obdobje od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, to je do vključno 16. 8. 2016 do poziva nazaj na delo priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vse v roku 8 dni; da ji je tožena stranka dolžna od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, to je od vključno od 16. 8. 2016 do poziva nazaj na delo, priznati delovno dobo, jo prijaviti v matično evidenco ZPIZ ter vsa socialna zavarovanja, ji obračunati nadomestilo plače v višini 2.069,56 EUR bruto mesečno, od tega zneska pristojnim institucijam odvesti vse davke in prispevke v skladu z veljavno zakonodajo ter ji izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega neto zneska, to je od vsakega 6. dne v mesecu za pretekli mesec, do plačila, vse v roku 8 dni in ji povrniti nastale pravdne stroške. Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica uveljavljala: ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita; da ji delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo ter traja do odločitve sodišča prve stopnje, zaradi česar ji je tožena stranka dolžna za obdobje od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do odločitve sodišča prve stopnje priznati vse pravice iz delovnega razmerja, ji obračunati mesečno bruto plačo v višini 2.069,56 EUR, od bruto zneska obračunati in plačati vse davke in prispevke v skladu z veljavno zakonodajo ter ji izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega neto zneska, od vsakega 16. dne v mesecu za pretekli mesec, do plačila; da ji je tožena stranka dolžna plačati odškodnino v višini 35.817,48 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od odločitve sodišča prve stopnje do plačila in ji povrniti nastale pravdne stroške v roku 15 dni od prejema odpravka sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila.

2. Tožnica zoper navedeno sodbo vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP, to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je ukinitev delovnega mesta in porazdelitev nalog tega delovnega mesta med druge delavce lahko utemeljen poslovni razlog, vendar pa delodajalec s fiktivnim ustvarjanjem okoliščin, ki naj bi utemeljevale odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, tega instituta ne sme zlorabiti. Tožena stranka je s tem, ko je v kratkem času pred odpovedjo tožničine pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas zaposlila delavko, ki je prej tožnico zaradi porodniškega dopusta zgolj nadomeščala na njenem delovnem mestu, zlorabila institut redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zlasti pa na zlorabo kaže zaposlitev te delavke na delovnem mestu, ki je bilo sistemizirano šele po njeni zaposlitvi in hkrati z ukinitvijo tožničinega delovnega mesta vodje projektov. Da je takšna zloraba instituta redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi nezakonita, je že pojasnilo Vrhovno sodišče RS v zadevi opr. št. VIII Ips 1/2012 z dne 3. 12. 2012. Ker se sodišče do teh navedb ni opredelilo, v sodbi ni razlogov o odločilnih dejstvih, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Navaja, da je tožena stranka reorganizacijo opravila tako, da je zgolj formalno preimenovala oddelek in delovna mesta v njem, pogodbo o zaposlitvi pa je na novih delovnih mestih ponudila ostalima dvema delavkama, tožnici pa odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Meni, da potreba po njenem delu ni prenehala. Dejstvo je, da tožena stranka kljub formalni ukinitvi delovnega mesta vodja projektov število zaposlenih v oddelku projektna pisarna dejansko ni zmanjšala. Pred in po reorganizaciji je delo v tem oddelku opravljalo isto število delavcev, zgolj za kratek čas, to je od 20. 5. 2016 do 4. 7. 2016, pa je delo v tem oddelku opravljala ena delavka več (iz razloga, ker A.A., ki je tožnico nadomeščala, pogodba ni prenehala, ko se je tožnica vrnila s porodniškega dopusta). Do teh ključnih navedb se sodišče ni opredelilo. Odpovedni razlog, ki ga zatrjuje tožena stranka (to je potreba po zmanjšanem številu delavcev v posledici ukinitve delovnega mesta), ne obstoji. Očitno je tudi, da se je tožena stranka želela na ta način znebiti zgolj tožnice in je formalno ustvarila poslovni razlog, ki je fiktiven. Tožnica vztraja, da po tem, ko se je vrnila z dopusta, z delom na svojem delovnem mestu ni mogla nadaljevati, saj ji niso bila vrnjena njena delovna sredstva (prenosni telefon in prenosni računalnik), ni bilo konkretne komunikacije s strani nadrejene, niso ji bile vrnjene delovne naloge. S prihodom na delo bi torej morala vse naloge, ki jih je opravljala A.A., prevzeti tožnica, vendar jih ni mogla, ker jih je še naprej opravljala delavka, ki bi morala tožnico zgolj nadomeščati. Te okoliščine so po mnenju tožnice odločilne. V zvezi z ukinitvijo delovnega mesta vodje projektov tožnica vztraja, da dejansko ni prišlo do nobenih sprememb pri opravljanju del, zaradi česar gre za navidezno reorganizacijo, ki ni povzročila prenehanja potreb delodajalca po opravljanju tožničinega dela. Tudi ko je A.A. dne 1. 7. 2016 prejela novo pogodbo za delovno mesto strokovnega sodelavca v oddelku splošne podpore, je še vedno opravljala enake naloge kot prej na delovnem mestu vodja projektov. Že iz primerjave samega opisa del in nalog po obeh delovnih mestih je razvidno, da gre za po vsebini povsem identične naloge. Opis del in nalog resda ni identičen, kar sodišče pravilno ugotavlja, nadalje pa nepravilno zaključi, da ni identičen niti po vsebini. Da so bile naloge enake, je potrdila tudi B.B., ki je bila predhodno zaposlena na delovnem mestu vodje projektov. Do te izpovedbe se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Tožnici je celo A.A. potrdila, da se delovne naloge na delovnem mestu strokovnega sodelavca v oddelku splošne podpore niso spremenile in so ostale enake, kot jih je opravljala na delovnem mestu vodje projektov. Ta priča je še vedno zaposlena pri toženi stranki in je bilo na naroku očitno, da je v stiski, zato je izpovedovala tako, da pravzaprav ni izpovedala nič konkretnega. Ni pa potrdila navedb tožene stranke, da je po reorganizaciji opravljala povsem druga dela kot prej. Delovno mesto se je zgolj preimenovalo in ni bilo ukinjeno. Ukinitev delovnega mesta pomeni potrebo po zmanjšanjem številu delavcev, slednje pa ni izkazano, saj je tožena stranka pred in po navidezni reorganizaciji izkazovala potrebo po istem številu delavcev. Tožena stranka namenoma ves čas spreminja nazive delovnih mest, zgolj zato, da umetno ustvarja poslovne razloge, zaradi katerih po potrebi odpusti delavce. Tožnica je tudi to dejstvo (da so naloge ostajale praktično ves čas enake kljub temu, da se je naziv delovnega mesta ves čas spreminjal) želela dokazati z zaslišanjem priče C.C., sodišče pa je ta dokaz neutemeljeno zavrnilo. S tem pa je tožnico prikrajšalo za možnost dokazovanja odločilnih dejstev. Tudi C.C. je morala oditi na enako nekorekten način in tudi njej niso želeli dajati nobenih nalog, pri čemer so na novo zaposlili še dve tajnici, čeprav bi lahko ona opravljala to delo. Sodišče se ni opredelilo do sklepa vodstva družbe št. 270/2016 z dne 29. 5. 2016, iz katerega izhaja, da se oddelek zgolj preimenuje. Ker se je oddelek zgolj preimenoval in ni bil ukinjen, je jasno, da so se preimenovala tudi delovna mesta. Poslovni razlog, ki ga zatrjuje tožena stranka, tako ni dokazan. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožnice zavrne kot neutemeljeno.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka niti tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

6. Sodišče prve stopnje ni storilo absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se ni opredelilo do vseh tožničinih trditev. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje upoštevalo tako navedbe tožnice o relevantnih dejstvih kot tudi njene dokazne predloge, s katerimi je relevantna dejstva želela dokazati. Nerelevantnih dejstev sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo. Sodišče prve stopnje je navedlo jasne razloge za odločitev o zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, med katerimi ni nasprotij, zato je sodbo mogoče preizkusiti. Zato pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen.

7. Prav tako sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ni izvedlo dokaza z zaslišanjem C.C.. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo zavrnitev tega dokaznega predloga (v 3. točki obrazložitve izpodbijane sodbe). Okoliščine v zvezi z odpovedjo C.C., ki je bila zaposlena na drugem delovnem mestu kot tožnica, niso bistvene za obravnavani individualni delovni spor, zato je sodišče prve stopnje izvedbo tega dokaza pravilno zavrnilo. Navedbe, da je tožnica želela z zaslišanjem te priče dokazovati tudi dejstvo, da so naloge ostajale ves čas enake, kljub temu da se je naziv delovnega mesta ves čas spreminjal, pa tožnica podaja prvič šele v pritožbi, zato te navedbe predstavljajo pritožbeno novoto in jih pritožbeno sodišče ne sme upoštevati (337. člen ZPP).

8. Pritožbeni preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa v skladu s 360. členom ZPP še dodaja:

9. Tožena stranka je tožnici 4. 7. 2016 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga. V odpovedi je navedla, da je zaradi ekonomskih in organizacijskih razlogov, in sicer zaradi ukinitve delovnega mesta vodja projektov, pri toženi stranki prenehala potreba po delavcu pod pogoji sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Navedla je še, da je v procesu izvajanja sanacijskih in varčevalnih ukrepov ugotovila, da je dejanski obseg dela po posameznih oddelkih tak, da ga lahko učinkovito opravi manjše število delavcev, da je sedanje število zaposlenih nepotrebno in stroškovno neutemeljeno ter ekonomsko neupravičeno, zato je delovni proces reorganizirala tako, da je zmanjšala število potrebnih delavcev na določenih delovnih mestih, določena delovna mesta pa ukinila.

10. Med utemeljenimi razlogi za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca ZDR-1 v 1. alineji prvega odstavka 89. člena določa prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca (poslovni razlog), kot neutemeljeni odpovedni razlogi pa se štejejo razlogi, navedeni v 90. členu ZDR-1. 11. Sodišče prve stopnje je po oceni izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da je izpodbijana odpoved zakonita, ker je obstajal utemeljen poslovni organizacijski razlog iz 1. alineje prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.). Ugotovilo je, da je tožena stranka dokazala, da je prenehala potreba po opravljanju dela tožnice, pod pogoji sklenjene pogodbe o zaposlitvi, da reorganizacija ni bila navidezna in da tožnici pogodba o zaposlitvi ni bila odpovedana iz diskriminatornih razlogov.

12. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva, ta pa so predvsem naslednja: - tožnica je bila pri toženi stranki zaposlena več kot osem let, nazadnje, to je od 1. 7. 2015 dalje, na delovnem mestu vodja projektov; - zaradi izrabe letnega dopusta, nosečnosti in starševstva je bila tožnica z dela odsotna od 16. 4. 2015 do 20. 5. 2016; - tožena stranka je za nadomeščanje tožnice zaposlila A.A., s katero je sklenila najprej dve pogodbi za določen čas, eno za obdobje od 4. 3. 2015 do 3. 3. 2016 in drugo za obdobje od 1. 7. 2015 do 3. 3. 2016, nato pa dne 14. 1. 2016 pogodbo za nedoločen čas za čas od izteka zadnje pogodbe za določen čas, to je od 4. 3. 2016 dalje; - dne 1. 4. 2016 je funkcijo direktorja tožene stranke nastopil E.E., prejšnjemu direktorju pa je funkcija prenehala; - tožnici po vrnitvi nazaj na delo (21. 5. 2016) niso bila vrnjena vsa dela, ki jih je predhodno opravljala, zato je tožnica na toženo stranko dne 14. 6. 2016 naslovila poziv k vračilu delovnih nalog (A6, A24); - tožena stranka je s 1. 7. 2017 ukinila projektno pisarno in podporo vodstvu in je na novo ustanovila oddelek splošne podpore (A17); - tožena stranka je dne 20. 6. 2016 (z dnem 1. 7. 2016) ustanovila nova delovna mesta (med drugim svetovalec v oddelku splošne podpore, strokovni sodelavec v oddelku splošne podpore), dne 28. 6. 2016 (z dnem 30. 6. 2016) pa je med drugim ukinila delovni mesti vodja projektne pisarne in vodja projektov; - dne 28. 6. 2016 je tožena stranka s A.A. podpisala novo pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas z veljavnostjo od 1. 7. 2016 dalje na delovnem mestu strokovni sodelavec v oddelku splošne podpore, od 1. 12. 2016 pa dela na delovnem mestu strokovni sodelavec vzdrževanja portfeljskih nepremičnin.

13. Tožnica v pritožbi neutemeljeno vztraja, da je šlo v konkretnem primeru za zlorabo instituta redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in da je bil odpovedni razlog zgolj navidezen. Tega izvedeni dokazni postopek ni potrdil. Sodišče prve stopnje je po oceni izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da je tožena stranka dokazala, da je prišlo do dejanske spremembe organizacije in ukinitve organizacijske enote, projektne pisarne in podpore vodstvu in delovnega mesta, ki ga je zasedala tožnica, to je vodja projektov. Navedeno izhaja iz organizacijske sheme (A17) in izpovedi direktorja tožene stranke E.E.. Sklep poslovodstva št. 270/2016 z dne 26. 6. 2016, na katerega se tožnica sklicuje v pritožbi in iz katerega izhaja le predlog, da se zaradi organizacijskih sprememb projektna pisarna preimenuje v Splošno podporo oziroma Oddelek splošne podpore, pa ne dokazuje navideznosti reorganizacije, kot to zmotno uveljavlja tožnica v pritožbi. Ukinitev organizacijske enote in ukinitev delovnega mesta, do katere je po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje dejansko prišlo, pa je organizacijski razlog, zaradi katerega je prenehala potreba po delu dela, ki ga je tožnica opravljala pod pogoji odpovedane pogodbe o zaposlitvi in predstavlja utemeljen poslovni razlog po 1. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1. 14. Tožnica navideznost odpovednega razloga vidi v tem, da je tožena stranka v času njene odsotnosti (zaradi starševstva) na istem delovnem mestu zaposlila drugo delavko, sprva sicer za določen čas za nadomeščanje njene odsotnosti, nato pa jo je na istem delovnem mestu zaposlila za nedoločen čas, kar pa ni utemeljeno. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta v času tožničine odsotnosti delo na delovnem mestu vodja projektov opravljali dve delavki, A.A. in D.D., ki sta na projektih opravljali manj kot polovico dela, več kot polovico njunega dela pa so bila administrativna dela. Ugotovilo je tudi, da so v času sklenitve pogodbe o zaposlitvi A.A. za nedoločen čas dne 14. 1. 2016 pri toženi stranki še bili projekti, ki pa so se s spremembo vodstva (1. 4. 2016) ukinili, zaradi česar je prišlo do spremembe organizacije, to je ukinitve projektne pisarne in podpore vodstvu ter ukinitve vseh delovnih mest vodij projektov. Torej ne samo tožničinega delovnega mesta, temveč tudi delovnih mest, na katerih sta bili zaposleni A.A. in D.D.. Tožena stranka je tako dokazala, da ukinitev delovnih mest vodij projektov ni bila navidezna in da nalog na projektih ne opravljata več niti A.A. niti D.D. (ki ju je tožena stranka sicer zaposlila na novoustanovljenih delovnih mestih). Ni pa dokazano, da bi tožena stranka A.A. zaposlila za nedoločen čas prav z namenom, da bo nadomestila tožnico po vrnitvi iz starševskega dopusta, tako da bo tožnica postala presežna delavka.

15. Odločitev Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 1/2002, na katero se tožnica sklicuje v pritožbi, ni primerljiva z obravnavano zadevo, saj temelji na drugačnih dejanskih okoliščinah. V tej zadevi je Vrhovno sodišče RS na podlagi ugotovitve, da je tožena stranka v kratkem času pred odpovedjo tožničine pogodbe o zaposlitvi zaposlila dve novi delavki, na delovnih mestih, katerih naloge je pred tem opravljala tožnica, sprejelo stališče, da za presojo zakonitosti podane odpovedi iz poslovnega razloga ni pomembno le dejstvo formalne ukinitve delovnega mesta, temveč tudi, ali prav ta ukinitev, ob predhodni zaposlitvi drugih dveh delavk na delovnih mestih, katerih naloge je pred tem (poleg svojih) opravljala tožnica, kaže na zlorabo instituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. V obravnavani zadevi pa je tožena stranka ukinila projektno pisarno in podporo vodstvu ter vsa delovna mesta vodij projektov in ne zgolj tožničinega delovnega mesta, zato ne gre za podobni zadevi.

16. Tudi dejstvo, da je tožena stranka dve delavki, ki sta bili zaposleni na delovnem mestu vodja projektov, A.A. in D.D., zaposlila na v okviru reorganizacije novo ustanovljenih delovnih mestih, ne predstavlja zlorabe redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi oziroma navideznosti odpovednega razloga. Tožnica je v postopku zatrjevala, da se na novo ustanovljenih delovnih mestih še vedno opravljajo enaka dela, tega pa sodišče prve stopnje ni ugotovilo. Po primerjavi opisov del delovnih mest vodje projektov in novo ustanovljenih delovnih mest strokovni sodelavec v oddelku splošne podpore (na katerega je tožena stranka zaposlila A.A.) in svetovalec v oddelku splošne podpore (na katerega je zaposlila D.D.) je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da glede na opise del in nalog ta delovna mesta niso identična, niti niso identična po vsebini. V konkretnem primeru je bistvena razlika med obema novima delovnima mestoma in ukinjenim delovnim mestom vodje projektov zlasti v tem, da projektov in s tem dela, ki je povezano s projekti, ni več, o čemer so skladno izpovedali direktor tožene stranke in priče F.F., A.A. in D.D.. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, zakaj glede primerjave nalog po opisih del ni upoštevalo izpovedi B.B., s čimer soglaša tudi pritožbeno sodišče. Pavšalno navajanje tožnice, da bi moralo sodišče upoštevati njeno izpoved, je neutemeljeno. Izpovedi prič so, tako kot drugi izvedeni dokazi, v skladu z določbo 8. člena ZPP podvržene dokazni oceni sodišča. Tožnica pa v pritožbi ne navaja nobenih okoliščin, ki bi kazale na neverodostojnost zaslišanih prič.

17. Glede na to, da je tožena stranka dokazala organizacijski razlog, to je ukinitev vseh delovnih mest vodij projektov, pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da odpoved tožnici ni bila podana iz diskriminatornega razloga oziroma neutemeljenega razloga, ki ga določa 90. člen ZDR-1. Tudi dejstvo, da je tožena stranka na novo ustanovljeni delovni mesti zaposlila drugi dve delavki, ne predstavlja diskriminatorskega ravnanja s strani tožene stranke proti tožnici. ZDR-1 namreč ne določa več, da mora delodajalec v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga preveriti, ali je delavca mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja, oziroma prekvalificirati za drugo delo, kot je to določal 88. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002, s spremembami). Zato tožena stranka tožnici zaposlitve na novoustanovljenih delovnih mestih ni bila dolžna ponuditi.

18. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

19. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in 154. členu ZPP. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.