Jedro

1. SKPG določa minimum pravic delavcev, ki jih morajo zagotavljati delodajalci. Trditev, da je tožena stranka izplačevala plače nad izhodiščnimi plačami po SKPG, nima vpliva na njeno obveznost, da delavcem izplača jubilejne nagrade in regres za letni dopust, določene s kolektivno pogodbo.

2. Posamezna pravna oseba oz. delodajalec nima vpliva na to, ali bo SKPG zanj veljala ali ne, saj splošne in panožne kolektivne pogodbe veljajo za celotno območje Republike Slovenije, ne glede na voljo posameznih delodajalcev.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da je dolžna plačati tožnici jubilejno nagrado za doseženih 10 let delovne dobe v znesku 33.163,00 SIT skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 3.10.1995 dalje in razliko regresa za letni dopust za leto 1995 v znesku 65.805,00 SIT skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.8.1995 dalje do plačila ter da je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 60.878,70 SIT skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila, vse roku 8 dni pod izvršbo.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožena stranka iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in prvostopno sodbo tako spremeni, tako da zahtevek tožeče stranke stroškovno zavrne, podrejeno pa da pritožbi ugodi in prvostopno sodbo razveljavi ter zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje, stroške te pritožbe pa šteje kot nadaljnje pravdne stroške. Vztraja pri svojih navedbah v odgovoru na tožbo, da jo kolektivna pogodba ne veže, saj zbornica brez soglasja in sodelovanja svojih članov ne more v njihovem imenu sprejemati obveznosti, prav tako pa tožnica ni član sindikata in ne more sodno uveljavljati tistih pravic, ki bi ji naj šle iz kolektivne pogodbe, ki jo je podpisal sindikat. Navaja, da so pri toženi stranki imeli v zadnjih dneh decembra 1994 skupni sestanek, katerega so se udeležili vsi zaposleni in so bili delavci takrat opozorjeni, da osebni dohodek presega normative postavljene v kolektivni pogodbi in jim je bilo dano na izbiro ali naj se zmanjša osebni dohodek na dopustno višino in se tako izplačajo drugi pripadki, ali pa se delavci odpovedo drugim pravicam, prejemajo pa višje osebne dohodke, kot jih določa kolektivna pogodba. Delavci so se soglasno odločili za višje osebne dohodke. Dogovor je veljal za vse zaposlene, tožnica, kateri je delovno razmerje prenehalo tekom leta, pa je vložila tožbo na vse tisto, kar bi ji šlo po kolektivni pogodbi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov in pri tem po uradni dolžnosti pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutne bistvene kršitve pravil postopka iz 2. odst. 354. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90). Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje popolno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, v postopku pa tudi ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče, ko preizkuša sodbo sodišča prve stopnje (2. odst. 365. člena ZPP).

Neutemeljene so pritožbene navedbe tožene stranke, da zanjo določbe Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (Ur. l. RS, št. 39/93) ne veljajo, ker ni dala soglasja za njen podpis ter da prav tako ne velja za tožnico, ker ni bila članica sindikata. Iz uvodnih določb Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo izhaja, da se stvarna veljavnost te pogodbe razteza na vse delodajalce člane Gospodarske zbornice Slovenije, člane Obrtne zbornice Slovenije in tiste, katerih lastnik je država. Velja tudi za tiste delodajalce s področja gospodarstva, ki niso člani GZS, če pri njih zaposleni delavci trajno opravljajo delo na območju Republike Slovenije. Tako je torej SKPG veljala za toženo stranko, ne glede na njeno voljo. Pravna podlaga za sklenitev kolektivne pogodbe je dana v 112. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 14/90 - 71/93), kjer je določeno, da se s kolektivno pogodbo v skladu s tem zakonom podrobneje urejajo pravice, obveznosti in odgovornosti delavcev zaposlenih pri delodajalcih ter pravice in obveznosti delodajalcev. V 114. členu ZDR je določeno kdo sklepa kolektivne pogodbe za območje Republike Slovenije. Tako posamezna pravna oseba oz. delodajalec nima vpliva na to, ali bo SKPG, če je sam gospodarski subjekt, zanj veljala ali ne, temveč je predvidena veljavnost takih kolektivnih pogodb za celotno območje Republike Slovenije. SKPG tudi določa osebno veljavnost pogodbe in sicer določa, da je veljavna za vse delavce zaposlene pri delodajalcih, članih GZS in delavce zaposlene pri organizacijah oz.

delodajalcih s področja gospodarstva, ki niso člani GZS, če trajno opravljajo delo na območju Republike Slovenije. Tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da SKPG ni veljala za tožečo stranko ter da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo to pogodbo kot podlago za odločanje o pravicah tožnice.

SKPG določa minimum pravic delavcev, ki jih morajo zagotavljati delodajalci. Trditev, da je tožena stranka izplačevala plače nad izhodiščnimi plačami po SKPG, nima vpliva na njeno obveznost, da delavcem izplača jubilejne nagrade in regres za letni dopust, določene s pogodbo. Tudi če bi obstojal zapis oz. sklep o tem, ne bi bil veljaven in ne bi odvezoval tožene stranke, da tožnici izplača jubilejno nagrado za doseženih 10 let delovne dobe in razliko v regresu za letni dopust za leto 1995. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Sklenilo je, da tožena stranka nosi sama svoje pritožbene stroške, ker s pritožbo ni uspela.