Jedro

Sodišče je glede na ugotovljen obseg prestanega in bodočega strahu ter duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, pravilno uporabilo 200. in 203. člen ZOR.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnik je s tožbo z dne 25. 10. 1999 od sodišča zahteval, naj razsodi, da mu je tožena zavarovalnica dolžna povrniti škodo, ki mu je nastala v prometni nesreči, ki jo je povzročil njen zavarovanec. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku delno ugodilo in je tožniku prisodilo odškodnino v znesku 69.215,00 EUR oziroma 16,586.796,19 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Višje sodišče je pritožbo tožnika zavrnilo, pritožbi tožene stranke pa je delno ugodilo in je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zavrnilo del zahtevka za premoženjsko škodo, in sicer odškodnino zaradi izgube zaslužka za eno leto podaljšanega šolanja v skupnem znesku 16.493,04 EUR oziroma 3,952.391,00 SIT ter odškodnino za stroške za plačilo izvedenskega mnenja v znesku 375,56 EUR oziroma 90.000,00 SIT. V preostalem je tudi pritožbo tožene stranke zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper odločitev sodišča druge stopnje v zvezi s prvostopenjsko sodbo tožnik vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi, razveljavi sodbi sodišč druge in prve stopnje in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa, naj sodbo sodišča druge stopnje v zavrnilnem delu spremeni tako, da prizna tožniku satisfakcijo in odškodnino v višini, kot je to storilo sodišče prve stopnje. Meni, da sodišči pri odmeri višine odškodnine nista upoštevali načela individualizacije in načela objektivne pogojenosti višine odškodnine. Meni, da njegov primer spada med zelo hude primere, povzema poškodbe, ki jih je utrpel, in opozarja, da bi mu morali sodišči glede na odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. II Ips 940/94, II Ips 356/99 in II Ips 378/96 prisoditi vso zahtevano odškodnino iz naslova strahu in prestanih in bodočih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Tožnik tudi meni, da je sodišče druge stopnje nepravilno odločilo, da ni izpolnil dokaznega bremena v zvezi z izgubo dohodka zaradi izgubljenega šolskega leta. Meni, da je že iz same medicinske dokumentacije razvidno koliko časa je trajalo njegovo zdravljenje, zato bi sodišče druge stopnje moralo šteti, da za ugotovitev nastale premoženjske škode zadošča njegova izpoved.

3. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizijsko sodišče uvodoma poudarja, da je neutemeljena tožnikova trditev, da so ugotovitve sodišča druge stopnje glede obsega zmanjšanja njegove življenjske aktivnosti v nasprotju z ugotovitvami travmatologa dr. I. Š. in nevrologa dr. D. B.. Sodišče druge stopnje se je pri oceni, ali je sodišče prve stopnje pravilno odmerilo pravično odškodnino, v celoti oprlo na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da je bil tožnik ob nesreči leta 1996 star 17 let, da je utrpel pretres možganov, krvavitev pod trdo možgansko opno v čelnem predelu desno, udarnino pljuč, rano na glavi, zlom olekranona z izpahom v levem komolčnem sklepu, zlom distalnega dela leve ulne, zdrobljeni zlom leve goleni, obsežno rano na levi goleni, poškodbo peronealnih živcev in zlom obeh vej sramne kosti na levi strani. Na podlagi obeh izvedenskih mnenj je sodišče ocenilo obseg zmanjšanja tožnikove življenjske aktivnosti. Ugotovilo je, da je po tabelah Zavarovalnice podana invalidnost tožnika v 31%, da zaradi poškodbe peronealnega živca tožnik šepa, ni sposoben daljše hoje, da zaradi poškodbe komolca ne more dvigovati bremen, težjih od 10-15 kg, da je zato manj sposoben za delo prodajalca, da bi sicer lahko delal sede, oziroma na delovnem mestu, kjer mu ne bi bilo treba nositi težkih bremen, da je zaradi te omejitve pri tožniku potrebna prekvalifikacija, da je opustil hojo v hribe, ukvarjanje s fitnesom in karatejem in da se je pri tožniku razvil psihoorganski sindrom, ki pa je v 50% posledica prve prometne nesreče, ki jo je imel v letu 1989. Na podlagi izvedenskega mnenja dr. D. B. je sodišče ugotovilo, da gre za psihoorganski sindrom blažje oblike, ki se kaže kot zmedenost, utrudljivost, slaba koncentracija in slab delovni spomin. Glede strahu je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil tožnik ob poškodbi v nezavesti, da zato ni utrpel primarnega strahu, da pa je bil sekundarni strah dolgotrajen, vendar ne izrazito intenziven. Ugotovilo je, da je bil strah zelo intenziven 3-4 dni, zmeren pa še nekaj mesecev zaradi sekundarnih operativnih posegov. Očitek, da sodišče druge stopnje ni upoštevalo ugotovitev izvedencev, tako ni utemeljen.

6. Revizijsko sodišče tudi ugotavlja, da je sodišče glede na ugotovljen obseg prestanega in bodočega strahu ter duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, pravilno uporabilo 200. in 203. člen Zakona o obligacijskih razmerjih(1). Upoštevalo je tako načelo individualizacije, kakor tudi načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine, na kateri opozarja tožnik, in je tožniku iz naslova nepremoženjske škode prisodilo pravično odškodnino. Oškodovanci v zadevah Vrhovnega sodišča opr. št. II Ips 940/94, II Ips 356/99 in II Ips 378/96, na katere opozarja tožnik v reviziji, so utrpeli hujše poškodbe, zaradi česar je bil tudi obseg zmanjšanja življenjskih aktivnosti, posledično pa tudi obseg duševnih bolečin teh oškodovancev znatno večji. V prvi navedeni zadevi je huda možganska poškodovanost pri oškodovancu povzročila popolno osebnostno spremenjenost in hud upad inteligenčnih sposobnosti, v drugem primeru je oškodovanec vezan na uporabo invalidskega vozička za hudo posttravmatsko epilepsijo, v tretjem primeru pa ima oškodovanec latentno ohromelost leve strani telesa s hipotonijo in hipotrofijo leve roke in leve noge. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je višje sodišče glede na starost tožnika, ugotovljen obseg zmanjšanja njegove življenjske aktivnosti in v okviru te, še posebej delovne zmožnosti, pravilno umestilo njegov primer med podobne primere iz sodne prakse. Poleg primerov, ki jih navaja višje sodišče v svoji obrazložitvi, so s tožnikovim med starejšimi primeri primerljivi primeri pod št. 471, 480 in 540 v knjigi Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo (GV Založba, Ljubljana 2001), med novejšimi pa zadevi II Ips 610/2005 in II Ips 525/2003. Primerjava pokaže, da sta sodišči prve in druge stopnje iz naslova strahu in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti tožniku odmerili pravično odškodnino.

7. Materialno dokazno breme glede podlage in višine premoženjske škode zaradi izgube zaslužka za eno leto podaljšanega šolanja je na tožniku. Kot je pravilno obrazložilo sodišče druge stopnje, bi tožnikova izpoved zadoščala, če ne bi tožena stranka ugovarjala temu delu zahtevka tako po temelju kot po višini. Zato je pravilno stališče sodišča druge stopnje, da bi tožnik moral podlago in višino zahtevka izkazati tudi z listinskimi dokazi (s potrdilom o zaključenem šolskem izpitu in pogodbo o zaposlitvi). Sodišče druge stopnje je tako pravilno uporabilo 215. člen Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 do 50/10, v nadaljevanju ZPP), ko je odločilo, da tožnik ni izkazal višine premoženjske škode zaradi izgube zaslužka za eno leto podaljšanega šolanja.

8. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da uveljavljana revizijska razloga nista podana, zato je neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

9. Odločitev, da tožnik sam krije svoje stroške revizijskega postopka, temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP in je zajeta z izrekom revizijske odločbe.

Op. št. (1): Za obligacijska razmerja, ki so nastala pred uveljavitvijo Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01 in 40/07, v nadaljevanju OZ) je treba po 1060. členu OZ uporabiti določbe Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78 do Ur. l. RS, št. 87/2002)