Jedro

Kdaj pride zavarovalnica v zamudo v primerih, kot je obravnavani, ZOZP izrecno ne ureja, zaradi česar je treba upoštevati tudi določbe OZ o zamudi, in sicer prvi odstavek 299. člena, kjer je določeno, da pride dolžnik v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev. Ob dejstvu, da ima zavarovalnica trimesečni rok za reševanje odškodninskih zahtevkov, kar je treba šteti kot rok iz citirane določbe OZ, nastopi njena zamuda po preteku tega roka.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se v izpodbijanem delu (v I. točki izreka za znesek 6.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 8. 2014 dalje do plačila, v II. točki izreka za znesek 4.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 5. 2014 dalje do plačila ter za zakonske zamudne obresti od 28.888,00 EUR od 22. 5. 2014 do 22. 8. 2014 ter v III. točki izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku poleg že izplačane nesporne odškodnine plačati še 28.938,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 50,10 EUR od 22. 5. 2014 dalje do plačila in od 28.888,00 EUR od 22. 8. 2014 dalje do plačila, vse v 15 dneh (I. točka izreka). Kar je tožeča stranka zahtevala več iz naslova glavnice in zakonskih zamudnih obresti, je zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti njegove pravdne stroške v višini 3.550,29 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

3. Tožnik se pritožuje zoper del sodbe, s katerim je bil zavrnjen tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine iz naslova nematerialne škode v višini 4.000,00 EUR ter zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti za čas od 22. 5. 2014 do 22. 8. 2014, iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in posledično zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi še za 4.000,00 EUR, zakonske zamudne obresti pa prisodi od 22. 5. 2014 dalje. Sodišče je napačno zaključilo, da je treba prejšnji poškodbi desnega kolena pripisati 30 % vseh posledic tožnika. Posledično mu je neutemeljeno priznalo za 6.000,00 EUR (cca 30 %) nižjo odškodnino od zahtevane. Iz izvedenskega mnenja dr. V. S. namreč izhaja, da so le bolečine in težave, ki jih ima tožnik z desnim kolenom, v 30 % posledica predhodnih poškodb in obolenj, v 70 % pa posledica obravnavane poškodbe kolena. Poškodba desnega kolka in omejitve, ki so tožniku nastale iz tega naslova, pa so v celoti posledica obravnavanega škodnega dogodka. Iz izvedenskega mnenja tudi izhaja, da je bil vpliv predhodne poškodbe desnega kolena na tožnikove življenjske aktivnosti v času pred obravnavanim škodnim dogodkom majhen, praktično zanemarljiv, glede na stanje po obravnavani nesreči. Glede na navedeno je tožnik iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti upravičen do odškodnine v višini najmanj 18.000,00 EUR. Sodišče je nadalje zmotno uporabilo materialno pravo s tem, ko je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo obresti za čas od 22. 5. 2014 do 22. 8. 2014. Sodišče je sicer pravilno navedlo, da je Direktiva 2000/26/S z dne 16. 5. 2000 (v nadaljevanju Direktiva) povzeta v pravni red RS, vendar pa jo je zmotno tolmačilo v škodo tožnika. V 18. točki uvodnih določb Direktive je določeno, da je potrebno oškodovancu zagotoviti posebno pravico do hitre obravnave zahtevkov in da je zato nujno, da se v nacionalno zakonodajo vključijo ustrezne in sistematične finančne ali kake druge enakovredne upravne sankcije za primer, da zavarovalnica ne izpolnjuje pogojev, po katerih bi morala v razumnem roku ponuditi odškodnino. Navedena zahteva Direktive je uzakonjena v 20.a členu Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (v nadaljevanju ZOZP), kazen za nespoštovanje navedene določbe ZOZP s strani zavarovalnice pa je določena v 43.a členu ZOZP. To, ali je zavarovalnica v prekršku, pa nima nobenega vpliva na začetek teka zamudnih obresti. Določba 20.a člena ZOZP zato ni lex specialis v odnosu na določbe Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki se nanašajo na začetek teka zakonskih zamudnih obresti. Začetek teka zamudnih obresti namreč določa 19. točka uvodnih določb Direktive, v kateri pa so določene le minimalne zahteve, ki se nanašajo na obveznost zavarovalnice, da v primeru zamude plača zamudne obresti. Neposredna uporaba Direktive je mogoča le v tistih državah, v katerih po nacionalni zakonodaji ne obstaja obveznost plačila zamudnih obresti oziroma so obveznosti zavarovalnice manj ugodne od minimalnih zahtev, ki jih določa Direktiva. Ker je v določbi 299. člena OZ urejeno vprašanje teka zamudnih obresti tudi pri odškodninskih zahtevkih na način, ki je za oškodovance ugodnejši od minimalnih pogojev, ki jih določa Direktiva, te ni mogoče neposredno uporabiti v zvezi s tem vprašanjem. Tudi iz 10. člena Direktive izhaja, da nimajo države članice pravice uveljavljati določb, ki bi bile za oškodovanca slabše od določb, potrebnih za uskladitev z Direktivo. Odločitev sodišča tudi pomeni, da bi morali zavarovanci sami plačati zamudne obresti za čas od vložitve zahtevka do preteka treh mesecev, kar pa je v nasprotju z namenom obveznega avtomobilskega zavarovanja. Istočasno relativizira tudi pravico oškodovanca, da od zavarovalnice neposredno uveljavlja odškodnino, saj bi moral oškodovanec uveljavljati zamudne obresti tako od povzročitelja škode kot od zavarovalnice. Glede na navedeno bi moralo sodišče toženki naložiti v plačilo zamudne obresti tudi za čas od 22. 5. 2014 do 22. 8. 2014. Priglaša pritožbene stroške.

4. Toženka se pritožuje zoper del sodbe, s katerim je bilo ugodeno tožbenemu zahtevku za plačilo odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem nad 14.000,00 EUR, in zoper stroškovno odločitev zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe ustrezno spremeni. Podrejeno predlaga razveljavitev izpodbijanega del sodbe ter vrnitev zadeve v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse z ustrezno stroškovno posledico. Sodišče je tožniku dosodilo odškodnino iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 20.000,00 EUR, kar je glede na sodno prakso pretirano. Ustrezna odškodnina je 14.000,00 EUR. Primerjava stopnje in trajanja telesnih bolečin ter nevšečnosti med zdravljenjem oškodovanca v zadevi VS002424, kjer je bilo za obravnavano obliko škode dosojenih 12,2 plač, ki je sicer trpel manj bolečin kot tožnik in imel nekoliko manj nevšečnosti med zdravljenjem, in tožnika pokaže, da tožnik ne more prejeti skoraj enkrat višje odškodnine kot navedeni oškodovanec, ampak primerljivo, ustrezno višjo odškodnino. Da je dosojena odškodnina previsoka, izhaja tudi iz primera VS001969, kjer je bilo oškodovanki za težje telesne poškodbe, več telesnih bolečin in več nevšečnosti med zdravljenjem, kot jih je imel tožnik, dosojenih 17,8 plače. Priglaša pritožbene stroške.

5. Pravdni stranki na pritožbo nasprotne stranke nista odgovorili.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Tožnik v tej pravdi zahteva plačilo odškodnine za materialno in nematerialno škodo, ki jo je utrpel v prometni nesreči dne 20. 12. 2012. Iz neizpodbijanih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik utrpel kompleksno poškodbo desnega kolena, več kosovni zlom zadnjega dela sklepne ponvice desnega kolčnega sklepa, rano za ušesom, pretres možganov, udarnino in odrgnino prsnega koša ter udarnino desne goleni, ledvenega in medeničnega predela. V pritožbenem postopku je sporna odločitev o odškodnini iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ter odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti od odškodnine za nepremoženjsko škodo.

8. Pritožbeno sodišče se strinja s toženo stranko, da je odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 20.000,00 EUR, kar je 20,05 povprečnih mesečnih neto plač v času izdaje sodbe sodišča prve stopnje (povprečna mesečna neto plača je takrat znašala 997,51 EUR), glede na sodno prakso previsoko odmerjena. Primerjava s prisojenimi odškodninami v podobnih primerih pokaže, da je tožnik glede na trajanje in intenzivnosti telesnih bolečin ter obseg nevšečnosti med zdravljenjem, kot izhajajo iz neizpodbijanih ugotovitev sodišča prve stopnje, upravičen do odškodnine za navedeno obliko škode v višini 17.000,0 EUR oziroma 17 povprečnih mesečnih neto plač.(1) Ker je tako odmerjena odškodnina primerljiva z odškodninami za podobno škodo, hkrati pa so ustrezno upoštevane vse individualne značilnosti tožnikove nepremoženjske škode, zavzemanje tožene stranke za še nižjo odškodnino ni utemeljeno.

9. Utemeljena pa je tudi pritožbena navedba tožnika, da je sodišče prve stopnje pripisalo tožnikovi predhodni poškodbi desnega kolena prevelik pomen pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje, ki temeljijo na izvedenskem mnenju izvedenca medicinske stroke, ki ga tožnik sprejema, izhaja, da je 30 % sedanjih težav tožnika v zvezi z desnim kolenom pripisati prejšnji poškodbi, 70 % pa obravnavani. Ob upoštevanju navedenega in neizpodbijane prvostopenjske ugotovitve, da so ugotovljene težave tožnika posledica tudi hude poškodbe desnega kolka, ki jo je utrpel v obravnavani prometni nesreči, in ne le kolena, prejšnji poškodbi kolena ni moč pripisati 30 % vseh ugotovljenih posledic oziroma težav tožnika, kot je zaključilo sodišče prve stopnje. Ker so (torej) ugotovljene težave tožnika tako posledica (predhodne in obravnavane) poškodbe kolena kot tudi kolka, pri čemer je (le) 30 % sedanjih težav tožnika v zvezi z desnim kolenom pripisati prejšnji poškodbi, in ker glede na neizpodbijane ugotovitve sodišča prve stopnje ni moč razmejiti, katere težave odpadejo na poškodbo kolena in katere na poškodbo kolka,(2) pritožbeno sodišče ocenjuje, da tožniku ne gre odškodnina za navedeno obliko škode le v višini 14.000,00 EUR (14,03 povprečnih mesečnih neto plač), kot je presodilo sodišče prve stopnje(3), temveč odškodnina v višini 17.000,00 EUR. Do še višje odškodnine iz navedenega naslova pa tožnik glede na pravilno ugotovljen obseg težav in prej pojasnjene vzroke zanje ni upravičen.

10. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da je s strani prvostopenjskega sodišča odmerjena odškodnina iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem previsoka za enak znesek, kot je odmerjena odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti prenizka. Skupna (prvostopenjska) odmera za obe obliki škode je tako pravilna, zaradi česar nobeni od pritožb, ki se zavzemata za zvišanje oziroma znižanje odškodnine, ni moč ugoditi.

11. Neutemeljen je pritožbeni očitek tožnika glede teka zakonskih zamudnih obresti od prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožena stranka prišla v zamudo (šele) po preteku treh mesecev od prejema odškodninskega zahtevka tožnika. Pri tem se je pravilno oprlo na ZOZP, ki določa zavarovalnicam trimesečni rok za reševanje odškodninskih zahtevkov. Napačno se je sicer sklicevalo na določbo 42.č člena ZOZP, ki se nanaša na razmerja s tujim elementom, kar pa ni obravnavano razmerje, saj se je, kot izhaja iz neprerekanih trditev tožnika, prometna nesreča zgodila v Sloveniji, kjer ima stalno prebivališče tožnik in sedež zavarovalnica, pri kateri je imel povzročitelj prometne nesreče zavarovano avtomobilsko odgovornost. Vendar zaradi tega odločitev v obrestnem delu ni nepravilna, saj vsebuje ZOZP praktično identično določbo v 20.a členu, ki jo je treba uporabiti v tej zadevi. Iz določbe prvega odstavka navedenega člena izhaja, da ima zavarovalnica rok treh mesecev za reševanje odškodninskega zahtevka. V drugem odstavku tega člena pa je določeno, da pride zavarovalnica v primeru, ko odgovornost ni sporna in je bila škoda v celoti ocenjena, v zamudo, če ne da utemeljene ponudbe za odškodnino najkasneje v treh mesecih od dneva, ko je oškodovanec vložil svoj odškodninski zahtevek, za kar pa ne gre v obravnavanem primeru (tožnik je uspel dokazati, da je imel višjo škodo od ocenjene). Kdaj pride zavarovalnica v zamudo v primerih, kot je obravnavani, ZOZP izrecno ne ureja, zaradi česar je treba upoštevati tudi določbe OZ o zamudi, in sicer prvi odstavek 299. člena, kjer je določeno, da pride dolžnik v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev. Ob dejstvu, da ima zavarovalnica trimesečni rok za reševanje odškodninskih zahtevkov, kar je treba šteti kot rok iz citirane določbe OZ, nastopi njena zamuda po preteku tega roka. Pritožbena navedba tožnika, da pride zavarovalnica v skladu z določbo 299. člena OZ v zamudo že od dneva prejema odškodninskega zahtevka, se s tem izkaže za neutemeljeno. Glede na pritožbene navedbe pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da sklicevanje na Direktivo ni na mestu, saj se nanaša na razmerja s tujim elementom (primerjaj 1. člen Direktive), kar pa, kot že pojasnjeno, ni obravnavano razmerje. Vsled navedenega za odločitev v tej zadevi ni bistveno, kakšen je namen navedene Direktive in kdaj je oziroma ni neposredno uporabna.

12. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi pravdnih strank zavrnilo in v izpodbijanem delu (v I. točki izreka za znesek 6.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 8. 2014 dalje do plačila, v II. točki izreka za znesek 4.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 5. 2014 dalje do plačila ter za zakonske zamudne obresti od 28.888,00 EUR za čas od 22. 5. 2014 do 22. 8. 2014 ter v III. točki izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

13. Tožnik in tožena stranka s pritožbama nista uspela, zato krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi v prvim odstavkom 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Primerjava obravnavanega primera in v pritožbi izpostavljenega primera VS001969, kjer je bila odškodnina za navedeno obliko škode odmerjena v višini 17,8 plač, pokaže, da je tožnik utrpel nekoliko blažje telesne poškodbe kot oškodovanka v navedenem primeru, čeprav je šlo pri obeh za hude telesne poškodbe, krajši čas (en teden manj) je trpel hude telesne bolečine, prav tako je imel nekoliko manj nevšečnosti med zdravljenjem (ni uporabljal invalidskega vozička, je pa bistveno dlje časa uporabljal bergle, prav tako ni bil na intenzivni negi). Primerjava s v pritožbi izpostavljenim primerom VS002424, kjer je bila odškodnina za navedeno obliko škode odmerjena v višini 12,2 plač, pa pokaže, da je oškodovanec iz navedene zadeve trpel hude bolečine krajši čas kot tožnik, zlasti pa pri njem ni ugotovljeno, da bo tudi v bodoče, trajno trpel lažje oziroma srednje telesne bolečine, kar je bilo ugotovljeno za tožnika, njegov obseg nevšečnosti med zdravljenjem pa je tudi precej manjši, saj je bil na primer krajši čas hospitaliziran – 19 dni, tožnik pa je bil hospitaliziran 42 dni, navedeni oškodovanec ni imel bergel, tožnik pa jih je uporabljal pol leta. Ob upoštevanju navedenih primerov ter primera VS001834, kjer je bila odškodnina za obravnavano škodo odmerjena v višini 14,5 plač, ki je nekoliko milejši od obravnavanega (krajše trajanje telesnih bolečin vseh stopenj, krajši čas hospitalizacije) in primera VS001024, iz katerega izhaja, da je bila oškodovancu za telesne bolečine, ki so trajale krajši čas kot pri tožniku, in podoben obseg nevšečnosti med zdravljenjem, kot je ugotovljen pri tožniku, odmerjena odškodnina v višini 15,8 plač, je bila tožniku odškodnina za navedeno obliko škode z izpodbijano sodbo prenizko odmerjena za približno tri povprečne mesečne neto plače. Op. št. (2): Zato je treba šteti, da je 50 % vseh ugotovljenih težav tožnika posledica (obeh) poškodb kolena, 50 % težav pa posledica poškodbe kolka.

Op. št. (3): Sodišče prve stopnje je odškodnino odmerilo na 20.000,00 EUR, pri čemer navedena odmera ni izpodbijana, nato pa jo je znižalo za 30 %.