Jedro

Ker sodišče dejstev, ki jih stranki ne zatrjujeta, ne sme ugotavljati, je z ugotavljanjem dejstva, ali je z dednim dogovorom obveznosti do tožnice poleg toženca sprejel še kdo drug, kršilo razpravno načelo. Procesna kršitev je vplivala na odločitev, kajti zahtevek je zavrnjen ravno zaradi ugotovitve, da sta zavezanca iz dogovora dva in da obveznosti izpolnjuje drugi od solidarnih zavezancev.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je zavrnjen zahtevek za razvezo dednega dogovora, sklenjenega 7.5.1997 pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. II D 512/96 v delu, ki se nanaša na pravdni stranki. Ta zahtevek je postavljen kot primarni in podredni. Kot primarni je zavrnjen tudi zahtevek za izdajo zemljiškoknjižne listine, na osnovi katere bo pri parc. št. 1615/3 in 1615/1, obe k.o. X., mogoč vpis lastninske pravice na tožnico. Kot podredni je zavrnjen tudi zahtevek za plačilo 30.000,00 €.

2. Pritožuje se tožeča stranka. Uveljavlja vse tri, s 1. odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevku ugodeno, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Nasprotuje ugotovitvi, da sta z dednim dogovorom oz. v njem vsebovano pogodbo obveznosti do tožnice prevzela oba – toženec in S.T.. Nobena od strank ni zatrjevala, da naj bi bila tudi S.T. zavezana za izpolnjevanje obveznosti do tožnice. Gre za sodbo presenečenja, saj sodišče tožnici med postopkom ni dalo vedeti, da je zanj odločilno dejstvo, ali je bila obveznost do tožnice po dednem dogovoru le obveznost toženca ali obveznost dveh dedičev. Tega dejstva sodišče z zaslišanjem strank in prič ni ugotavljalo, prav tako v okviru materialno procesnega vodstva tožnice ni pozvalo, naj ga pojasni. Tožnica je šele iz sodbe izvedela, da gre za odločilno dejstvo, zato ji je bila odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem in možnost pravočasnega predlaganja dokazov. Med pravdnima strankama je nesporno, da S.T. take obveznosti ni imela. V tožbi je tožnica navedla, da S.T. zanjo opravlja tista opravila, ki bi jih bil dolžan opraviti toženec na podlagi dednega dogovora, ni pa trdila, da ta dedinja izpolnjuje svoje obveznosti iz dednega dogovora. Sodišče prihaja v nasprotje, ko navaja, da iz dednega dogovora ne izhaja, kdo je zavezanec za izpolnitev, potem pa na osnovi istega dednega dogovora zaključuje, da sta zavezanca za izpolnitev obveznosti toženec in S.T.. Strankam in pričam vprašanj v tej smeri ni zastavljalo in razlogov za tak zaključek sodba nima, zato je sodba nerazumljiva in je podana bistvena kršitev postopka. Če bi sodišče tožnici dalo vedeti, da je sporno, kdo je prevzel obveznosti do tožnice, bi tožnica pojasnila, da je te obveznosti sprejel samo toženec. To je logično, saj je podedoval glavnino zapuščine, S.T. pa le del par. št. 1615/1 k.o. X.. Denarno izplačilo toženca se nanaša na vlaganja D. M. in A. M.. S.T. živi v Ljubljani, zato dogovorjenega tožnici niti ne more nuditi. Tožnica se je zanesla na nesporno dejstvo, da je edini zavezanec toženec in da tega dejstva zaradi neprerekanosti ni treba dokazovati. Predlaga dodatno zaslišanje tožnice in D. M. glede vprašanja, kdo je z dednim dogovorom sprejel obveznosti do tožnice.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Tožeča stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni navedla, da bi bil razen toženca, na katerega zaradi neizpolnjevanja obveznosti naslavlja zahtevek za (delno) razveljavitev dednega dogovora, zavezanec za izpolnitev obveznosti do tožnice še kdo drug. Toženec se ni branil z ugovorom, da ni edini zavezanec iz dednega dogovora in da obveznosti izpolnjuje drugi(ga) od zavezancev. Ker sodišče dejstev, ki jih stranki ne zatrjujeta, ne sme ugotavljati, je z ugotavljanjem dejstva, ali je z dednim dogovorom obveznosti do tožnice poleg toženca sprejel še kdo drug, kršilo razpravno načelo (1) (7. čl. ZPP). Procesna kršitev je vplivala na odločitev, kajti zahtevek je zavrnjen ravno zaradi ugotovitve, da sta zavezanca iz dogovora dva in da obveznosti izpolnjuje drugi od solidarnih zavezancev (S.T.). Pritožba to procesno kršitev smiselno zatrjuje in se nanjo sklicuje na 4. strani, ko navaja: da nobena od strank ni zatrjevala, da bi bila S.T. zavezanka za izpolnitev obveznosti do tožnice; da je med strankama nesporno, da S.T. take obveznosti ni imela.

5. Gre za relativno bistveno kršitev postopka iz 1. odstavka 339. čl. ZPP. Zaradi procesne kršitve so pravno odločilna dejstva ostala neugotovljena. Ker gre za večje število pravno odločilnih dejstev, pritožbeno sodišče sodbe ne spreminja, ampak jo v izogib kršitvi pravice do pritožbe razveljavlja. V ponovljenem postopku je potrebno na osnovi izvedenega dokaznega postopka, po potrebi pa z njegovo dopolnitvijo, ugotoviti pravno pomembna dejstva in o zadevi ponovno odločiti.

6. O stroških postopka bo odločeno s končno odločbo na podlagi uspeha strank v postopku (3. odstavek 165. čl. ZPP).

(1) Za zbiranje procesnega gradiva sta odgovorni stranki in sodišče ni upravičeno upoštevati ničesar, česar vsaj ena od strank ni zatrjevala (Ude, Betetto, Galič, Rijavec, Wedam Lukič, Zobec: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, prva knjiga, stran 65)